O joku in separaciji

(po “Znanost o vzgoji”)
Na stisko ob ločitvi se otroci večinoma odzovejo z jokom in oklepanjem staršev, le-ti pa pogosto ne vedo, kako naj bi reagirali, da bi ločitev kar se da olajšali. Običajno slišimo celo vrsto nasvetov – od tistih, ki pravijo, naj se otrok pač pošteno zjoka in da se bo že navadil, do tega, da otroka, ki še ni pripravljen na ločitev, še ne vpišemo v vrtec. Ker pa je situacija v vsaki družini zelo specifična, je težko dati nasvete, ki naj bi veljali za vse.V tem članku ponujamo v branje nekaj povzetkov nekaterih zanimivih znanstvenih spoznanj na temo joka in separacije, ki bodo objavljeni v knjigi Margot Sunderland: Kaj bi morali vsi starši vedeti o vzgoji . Knjiga, ki povzema več kot 800 študij s področja nevrologije, razvojne psihologije in sorodnih ved, bo konec januarja 2009 izšla v slovenskem prevodu pri založbi Didakta.

Ločitvena stiska
Ločitvena stiska se ponavadi začne oglašati med osmim in osemnajstim mesecem starosti, vendar pa jo nekateri dojenčki doživljajo že prej, pri nekaterih pa v takšni ali drugačni obliki traja do petega leta ali še dlje. Obdobje ločitvene stiske je čustveno naporno tako za otroke kot tudi za starše, vendar pa obstajajo načini, kako lahko ločitveno stisko in njeno doživljanje olajšamo. Ena od možnosti je zagotovo ta, da je otrok ločen od staršev le, ko je to res nujno potrebno. Če opažamo, da je otrok težko ločen od nas, lahko poskušamo poiskati način, da je čas, ki ga preživi proč od staršev, čim krajši, vse dokler ne vidimo, da je otrok pripravljen na vrtec oz. varstvo. Ker pa v nekaterih okoliščinah to seveda ni možno, je pomembno, da v času naše odsotnosti za otroka skrbi nekdo, ki ga otrok dobro pozna in mu zaupa, predvsem pa nekdo, ki upošteva njegove čustvene potrebe, na primer ljubeč partner ali kak družinski član. S čustveno odzivnostjo in z ljubkovanjem pomagamo preprečiti dvig ravni kortizola v otrokovih možganih, medtem ko je ločen od ljudi, ki jih ima rad.

Za boljše razumevanje
Vaš dojenček ni «scrkljanec«, ki se vas hoče samo tiščati. Sistem za ločitveno stisko, ki je v spodnjih možganih (več o otroških možganih smo pisali v junijski številki), je že genetsko programiran tako, da je izjemno občutljiv. Na začetnih stopnjah evolucije je bilo za dojenčka namreč zelo nevarno, če je bil stran od mame, in če ne bi staršem z jokom povedal, kje je, ne bi preživel. Šele razvoj čelnih režnjev (višji možgani) utiša sistem za ločitveno stisko. Kot odrasli se ga naučimo obvladovati s kognitivnimi razvedrili, kot sta branje knjige ali gledanje televizije.

»Ko me zapustiš, me tako zelo boli.«
Ko ob otroku ni več ljubljene osebe, ta pa je premajhen, da bi razumel, kaj se dogaja, je to lahko zanj izjemno boleče. Otroku, ki pogreša mamo, ne moremo preprosto reči: «No, no, ne počuti se tako,« toda pogosto odrasli sporočajo otrokom prav to. Kadar otroka, ki je v stiski, na silo odtrgamo od roditelja in mu ukažemo, naj «ne bo bedast«, povsem spregledamo moč silovitih hormonskih reakcij v njegovih možganih in telesu.

Kaj pomeni preobčutljiv sistem za odzivanje na stres za odraščajočega otroka?
To je tako, kot bi imel v glavi pokvarjen protivlomni alarmni sistem, ki bi se sprožil že ob najmanjši malenkosti. Njegovi možgani se na majhne povzročitelje stresa, ki jih drugi ljudje zlahka obvladajo, odzivajo, kot da bi bili veliki in ogrožajoči. Kadar se pri otroku že zgodaj ustvari preobčutljiv mehanizem za odzivanje na stres, bo pozneje v življenju bolj nagnjen k depresiji, anksioznim motnjam, telesnim boleznim, povezanim s stresom, in k zlorabi alkohola. To še posebej velja za otroke, ki so jih, ko so bili še dojenčki, pustili jokati, v otroštvu pa so doživljali strogo disciplino brez telesne topline.

Pomagaj mi pri spoprijemanju s svetom
Z raziskavami otroških možganov so ugotovili, da se je os hipotalamus-hipofiza-nadledvični žlezi trajno spremenila že zaradi kratkotrajnih ločitev otroka od roditelja, ko je za otroka skrbela oseba, ki je ni poznal. Ta sistem za odzivanje na stres odločilno vpliva na to, kako dobro bomo obvladovali stres pozneje v življenju. Zelo ranljiv je za škodljive vplive stresa v zgodnjem otroštvu. Če otroka vrsto let dosledno tolažite, kadar je v stiski, in njegovo stisko in jok jemljete resno, nastanejo v njegovih možganih zelo učinkoviti sistemi za obvladovanje stresa. Pozneje v življenju mu bo to pomagalo, da bo znal dobro premagovati stres. (1)

Vprašanje varstva

Zelo veliko novejših raziskav ugotavlja izboljšanje jezikovnih spretnosti in kognitivnih sposobnosti pri otrocih, ki so bili pred svojim petim letom starosti v vrtcu oz. skupinskem varstvu. Vrtec in druge oblike skupinskega varstva vsekakor prinašajo vrsto koristi za otroka, npr. druženje in igra z vrstniki, vendar pa mnoge študije opozarjajo tudi na negativne vidike celodnevne odsotnosti od doma oziroma staršev, ki so predvsem posledica izločanja stresnega hormona kortizola.(2)

Stresni hormon kortizol
Kortizol ima svoje naravne vzpone in padce – zjutraj je raven kortizola visoka, čez dan pa se znižuje. Raziskave otrok, ki so bili stari manj kot pet let in so hodili v vrtec, pa so pokazale, da se je raven kortizola čez dan zviševala, ne pa zniževala. Poleg tega se je raven stresa pri otrocih občutno zmanjšala, ko so prišli iz vrtca in so bili spet s svojimi starši. V neki raziskavi so ugotovili, da se je pri 91 % otrok raven kortizola v vrtcu zvišala, pri 75 % otrok pa se je zmanjšala, ko so se vrnili domov3. Raziskava zbuja skrb, saj lahko postane odločilen sistem za odzivanje na stres že zgodaj v življenju trajno preobčutljiv. V obsežni metaštudiji pa so dokazali, da je nadpovprečno povišana raven kortizola v času varstva značilna predvsem za otroke, mlajše od treh let. (4)

Čeprav nekateri starši menijo, da se ima njihov otrok v vrtcu dobro, je raven njegovih stresnih hormonov lahko zelo visoka
Otrok, ki ne joka, se lahko samo na videz počuti dobro, v resnici pa je v stiski. Slovita raziskava, imenovana »test nenavadne situacije«, je pokazala, da so imeli tisti enoletniki, ki niso jokali, ko je njihova mama odšla iz prostora, enako raven stresnih hormonov, kot otroci, ki so jokali. Kar lahko pomeni, da se že enoletni otroci naučijo potlačiti svoja občutja. To je skrb zbujajoče, saj kadar majhni otroci ne pokažejo svoje stiske, zelo verjetno ne dobijo tolažbe, ki jo potrebujejo.(5)

Kadar vas ni, zaupajte otroka nekomu, ki ga otrok pozna in ki je čustveno odziven

Otroka je priporočljivo čez dan zaupati zelo dobri varuški ali vzgojiteljici oz. vzgojitelju, ki je sposoben poskrbeti za čustveno toplino in otroku nameniti vso svojo pozornost. Zato izberite nekoga, ki obožuje majhne otroke, se dobro odziva na veselje in žalost ter se rad pogovarja z vašim otrokom. Če želite spoznati varuško ali vzgojiteljico, se usedite v ozadje in opazujte vsaj pol ure, kako komunicira in se pogovarja z vašim otrokom. Vaša osebna opažanja so vredna več kot vrsta priporočil. Ali med potencialno varuško/vzgojiteljico in vašim otrokom opazite smeh, veselje in pristen občutek topline v prostoru? V tem primeru bo v otroku zelo verjetno aktivirala opioide in dopamin, snovi, ki blagodejno vplivajo na razvoj njegovih socialnih in čustvenih možganov.

Razlika med tem, da otroka zaupate človeku, ki ga otrok ne pozna, in tem, da otroka, ki »žaluje za mamico, ki je ni«, zaupate mirni, topli, ljubeči osebi, ob kateri se bo otrok počutil varnega, je neprimerljiva. Če vaš malček nima na voljo naročja ljubeče osebe, je v nevarnosti, da se mu bo raven stresnih hormonov v možganih precej povečala. Stresni hormoni bodo »onesposobili« hormone za pozitivno vzburjenost, zato se bo vaš otrok počutil zelo slabo. Če še vedno joka, ko se poslovite od njega, ga predajte v naročje varuške oziroma bi morala dobra varuška ali vzgojiteljica znati ublažiti njegovo bolečino in povečati njegova pozitivna občutja. Držanje otroka v naročju in tolaženje poskrbita, da se raven kortizola zmanjša, v njegovih možganih pa se aktivirajo bolj pozitivni kemični procesi .

Koliko časa naj otrok preživi v vrtcu oz. varstvu?
Celo štiriletni otrok ima lahko v vrtcu še vedno težave zaradi povišane ravni kortizola. Upoštevajte to, ko se odločate o tem, koliko časa bo vaš otrok vsak dan preživel tam. V vrtcu naj ne preživi veliko časa, dokler še ne razume dobro, kaj sta čas in urnik, in ni prepričan, da boste po koncu bivanja v vrtcu prišli ponj. Za dojenčke in malčke je bivanje v vrtcu še posebej stresno, saj še nimajo občutka za čas in zato ne vedo, kdaj se boste vrnili ponje oziroma ali jih boste sploh prišli iskat. Najpomembnejše je, da otroka opazujemo in poskušamo čas, ki ga preživi v vrtcu, čim bolj prilagoditi posameznemu otroku. V državah, kjer imajo starši možnost fleksibilne zaposlitve, se tudi vrtci prilagajajo potrebam otrok in staršev in omogočajo, da so otroci v vrtcu nekaj dopoldnevov ali popoldnevov na teden. S pravico do krajšega delovnega časa lahko verjetno tudi v Sloveniji pričakujemo, da bodo vrtci začeli ponujati tudi krajše, dopoldanske ali popoldanske programe.

Oklepanje
Majhni sesalci (živali in ljudje) se oklepajo varnega odraslega, kadarkoli se počutijo ogrožene. Nekateri ljudje ne prenesejo, če se jih hoče otrok okleniti, živalski starši pa se zaradi tega prav nič ne razburjajo. V nasprotju z nami nimajo višjih možganov in se zato ne sprašujejo, ali je treba otroku preprečiti, da bi se nas oprijemal.

Če se vas otrok oklepa, hoče s tem zmanjšati telesno vzburjenost in znižati raven stresnih kemičnih snovi. Poleg tega poskuša aktivirati prijetne kemične snovi v možganih, ki sprožajo prijetna občutja. Ničesar od tega ne zmore brez vas, saj ste njegovo varno »nevrokemično zatočišče«. Če se vas otrok oklepa, to ne pomeni, da je poreden ali da »išče pozornost«. Pomeni, da se počuti ogroženega in potrebuje vašo podporo. Z oklepanjem poskuša vplivati na kemično-čustveno dogajanje v svojih možganih in ustvariti mirnejše in bolj pozitivne kemične procese.

Raziskave kažejo, da ob koncu prvega leta starosti otroci mam, ki so takoj poskrbele za svoje jokajoče dojenčke, jokajo veliko manj, kot otroci, ki so jih mame pustile jokati.(6) Čeprav nekateri ljudje mislijo, da se majhni otroci oklepajo, ker so deležni preveč ljubkovanja ali ljubezni in so zaradi pozornosti preveč »razvajeni«, ni dokazov, da je krčevito oklepanje posledica pretirane starševske naklonjenosti ali pozornosti.

Dolgotrajno oklepanje je veliko verjetnejše, če se roditelj ni primerno odzval na otrokovo potrebo po odvisnosti. Morda so starši otroka silili, naj bo bolj samostojen (in so ga dobesedno odrivali od sebe, ko se jih je hotel okleniti), še vedno pa je na stopnji razvoja, na kateri je genetsko programiran za to, da je odvisen.

Kaj narediti, če se te otrok oklepa pred šolskimi vrati?
Najbolje je, če ne odidete na vrat na nos, kadar vrešči, in še malo ostanete z njim. Če jo boste popihali, boste stvari samo poslabšali, ker se bo otrokova raven stresnih kemičnih snovi in stresnih hormonov samo vrtoglavo povečala.
· Poskusite preživeti z otrokom nekaj kakovostnega časa, preden se poslovite od njega. Močno ga objemajte, saj to sproži v njegovih možganih oksitocin in opioide ter ga pomiri. To pomeni, da vas »najde«, preden vas »izgubi«. Ko boste odšli, bo imel v spominu mirno, tolažečo mamo, ne pa mame, ki oddivja.
· Aktivirajte otrokov sistem za iskanje, na primer tako, da mu pokažete peskovnik in ga spodbudite, naj začne raziskovati. Vzemite si čas za to, da ga seznanite s kakšnim prijateljem.
· Dogovorite se s toplim in prijaznim učiteljem ali z vzgojiteljem, ki ga otrok pozna in mu je všeč, da ga bo dvignil v naročje, pri otroku pa aktivirajte čelna režnja tako, da ga s čim zamotite. Lahko mu na primer pokažete metulja ali kako drugo zanimivo stvar. Na ta način poskrbite, da so otrokovi možgani dobili nujni odmerek opioidov.
· Če je otrok stalno v stiski, kadar se razideta, mu dajte kaj, kar ga bo spominjalo na vas. Na primer šal, ki diši po vas, ali prijazno, ljubeče sporočilo na diktafonu, da si bo lahko predvajal vaš glas, kadar si bo to želel.

Starše pogosto skrbi, da bo otrok ob razhodih in slovesih vedno zelo žalosten. Toda, kdo je že slišal za najstnika, ki plane v jok, ko mu starša oznanita, da gresta zvečer v kino? Ko otrok odrašča, njegov sistem za ločitveno stisko v nižjih možganih postaja čedalje manj občutljiv. To je v veliki meri zato, ker razvoj višjih možganov onemogoča ta sistem. V puberteti ta sistem še dodatno oslabi povečano izločanje testosterona in estrogena. Ko torej ljudje rečejo: »Če bom zdaj popustil otroku, se me ne bo nikoli nehal oklepati,« se motijo, kajti zaradi razvoja telesa in možganov bo otrok to fazo prej ali slej prerasel.

Če imate torej otroka, ki se vas oklepa ali ob slovesu joka, ne pozabite, kako veliko naredite za njegovo dolgoročno mentalno zdravje, če se nanj odzovete s sočutjem in tolaženjem. Pomislite, kakšne dolgoročne protistresne učinke ima ponavljajoče se aktiviranje oksitocina v njegovih možganih, ki je posledica vseh teh telesnih izrazov ljubezni. Spomnite se na raziskave, ki so zajele druge sesalce in pokazale, da so znali mladički, ki so bili deležni ljubečega dotikanja, bolje obvladati stres, veliko manj so se bali življenja, bili so psihološko močnejši in celo starali so se bolje!

Koristno je vedeti …Če se na otroka, ki je v fazi oklepanja, odzivate sočutno in potrpežljivo, je to dragocena naložba v njegovo sposobnost za neodvisnost pozneje v življenju.(7) Če ga boste vsakič, ko se vas bo začel oklepati, vzeli v naročje in ga objeli, se bo začel počutiti zelo varnega v svetu. Ko se bo razvijal, se bo začel ozirati tudi stran od vas in bo čedalje več časa namenjal raziskovanju sveta. Dobro se bo počutil, ko bo vse več časa preživel stran od vas, s prijatelji, saj bo vedel, da mu boste vedno na voljo, kot varno zatočišče, kamor se bo lahko vedno vrnil na čustveno »polnjenje« baterij, preden se bo spet podal v svet.

Zgled:
Porodniškega dopusta bo konec in čas je, da gre šestmesečna Lily v vrtec. Kadar jo zjutraj pelje mama, Lily joče in je nesrečna in nič je ne potolaži. Kadar jo pripelje oče, se zdi, kot da je vse v redu.

Prava uganka! Zakaj je tako? Starša v nedogled razpravljata o kakovosti varstva in o svojih nasprotujočih si starševskih slogih. Je mama preveč zaščitniška? Je oče dovolj ljubeč?

To so dejavniki, ki v večini primerov prav nič ne vplivajo na to, ali bo otrok ob prihodu v jasli srečen ali nesrečen. Otroci, kakršna je Lily, jočejo ob materi preprosto zato, ker se mati (z razlogom) še ni čustveno pripravljena ločiti od otroka. Zato je zaskrbljena, žalostna, živčna ali nesrečna – in taka je, odkar je rodila. Vendar je svoje občutke obenem tudi potlačila, saj položaj v družini ne dopušča, da bi eden od staršev ostal doma. Čeprav se mati teh občutkov ne zaveda več, jih Lily čuti – in posnema. Z drugimi besedami, otrok sodeluje tako, da kompetentno sporoča materi nekaj, kar je mogoče prevesti kot: »Draga mama, med nama ni vse tako, kot bi moralo biti. Nekaj ni jasno. Dajem ti vedeti, da se tega zavedam in da domnevam, da boš prevzela odgovornost za reševanje tega problema, tako da se bova lahko obe počutili bolje.«

Če bi mamo vprašali, ali to objokano dete, ki ga je pustila v jaslih, z njo sodeluje, bi bržkone rekla, da ne. To je zato, ker mati razume sodelovanje predvsem kot prilagajanje; predvideva torej, da bi moral otrok, ki naj bi sodeloval, pretrpeti ločitev brez solz.

* * * * * *

Literatura:
1. Dawson G., et al. (2000): The role of early experience in shaping behavioural and brain development and its implications for social policy, Developmental Psychology jesen; 12 (4): 695–712.
Gunnar M. R. (1989): Studies of the human infant’s adrenocortical response to potentially stressful events, New Directions for Child Development jesen: 3–18.

2. Dettling A. C., Gunnarb M. R., Donzellab B. (1999): Cortisol levels of young children in full-day childcare centers: relations with age and temperament, Psychoneuroendocrinology, 24 (5): 519–536.

3. Ahnert L., et al. (2004): Transition to child care: associations with infant-mother attachment, infant negative emotion, and cortisol elevations, Child Development maj–junij: 639–50.
Dettling A.C., et al. (1999): Cortisol levels of young children in full-day childcare centres: relations with age and temperament, Psychoneuroendocrinology junij: 519–36.
Watermura S. E., et al. (2002): Rising cortisol at childcare; Relations with nap, rest and temperament, Developmental Psychobiology januar: 33–42.

4. Vermeer H. J., van Ijzendoorn Marinus H. (2006): Children’s Elevated Cortisol Levels at Daycare: A Review and Meta-Analysis, Early Childhood Research Quarterly, 21 (3): 390–401.

5. Gunnar M. R. (1989): Studies of the human infant’s adrenocortical response to potentially stressful events, New Directions for Child Development jesen: 3–18.
Hertsgaard L., et al. (1995): Adrenocortical responses to the strange situation in infants with disorganized/disorientated attachment relationships, Child Development 66: 1100–06.

6. Bowlby J. (1973): Attachment and Loss, Volume 2: Separation, Anxiety and Anger, Hogarth Press, London. Bowlby J. (1979): The Making and Breaking of Affectional Bonds, Tavistock, London.
Bowlby J. (1988): A Secure Base: Clinical Applications of Attachment Theory, Routledge, London.

7. Gerhardt S. (2004): Why love matters: How affection shapes a baby’s brain, Brunner-Routledge, Kings Lynn.

* * * * * *

Povzela in priredila Anja Svetina Nabergoj.
Članek je bil objavljen septembra 2008 reviji Ringarajine iskrice.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja