O napuhu

Piše: Ivana Gradišnik

Pisati kolumno o napuhu je podobno kot sredi razreda na ves glas prdniti in misliti, da ne bo nihče opazil in da ne bo smrdelo. Problema sta dva. Prvič je pisanje kolumen opravilo, ki terja določeno mero napuha – kdo pa se bo šel tako izpostavljati, če vsaj na tihem ne pestuje prepotentnega prepričanja, da ima za povedati kaj takega, česar drugi še niso. In drugič, zlato pravilo napuhnjencev je, da se ne zavedajo svojega napuha. Kar se tiče nas, smo pač objektivno pametnejši, spretnejši, razumnejši, lepši, močnejši, hitrejši, bolj pošteni, bolj moralni, bolj duhoviti, bolj uspešni, bolj zaslužni, bolj upravičeni ali karkoli že – samo da bolj. Težava je v tem, da ne vohamo lastnega smradu.

Napuh pa, hočeš nočeš, zaudarja. Že beseda sama ima zatohel pridih, kot da bi jo nekdo potegnil iz srednjega veka. Ni čudno, da je prav v tistih stoletjih prevzela primat glavnega izmed vseh naglavih grehov. Krščansko izročilo, ki nas menda določa, ne dvomi: napuh je vir, počelo, oče, mati – kar že hočete – vseh nadaljnjih človeških prekrškov in zločinov, pregreškov in umazanij. Kajti ta “ljubezen do lastne odličnosti”, kot ji pravi sveti Avguštin, brezdanja zaljubljenost vase, se postavlja nad ljubezen do Boga. Prav res, napuh je bil tista zavratna strast, ki je angele spehala v upor, pripeljala do Luciferjevega padca iz Raja in občestvo zaznamovala s hudičevim prekletstvom.

Napuh je prvi in najhujši in g(n)ojišče za vse ostalo: pohlep, pohoto, sebičnost, častihlepnost, slo po oblasti, požrešnost, zavist, oderuštvo, krajo, goljufijo, lenobo, sebičnost, razuzdanost, umor – v ozadju vsakega od grehov je vselej napuh. Ampak priznajmo, beseda zveni enako staromodno, kot se danes zdi staromoden koncept samega greha.

So pač drugi časi. Prevedimo torej napuh v sodobnejšo govorico: domišljavost, prevzetnost, ošabnost, arogantnost, samoljubje, nadutost, oholost, nečimrnost, samovšečnost, sebičnost, nastopaštvo, podcenjevanje, brezobzirnost, omalovaževanje, poniževanje, sramotenje. Prepričanje, da sem boljši od drugih, drugačnih, da vem več, znam več, zmorem več. Da mi pripada več – in ne potrebujem nikogar. Da sem vreden več – in drugi manj. Kar na lepem ne zveni več tako arhaično, kajne? V bistvu zveni kot zeitgeist. Najuspešnejše žrtve napuha pa namesto v peklu končujejo na naslovnicah prestižnih revij, kjer jih častimo kot zgled, ki ga velja posnemati.

Ampak kot sem rekla, domišljavi ljudje se ne zavedamo svoje domišljavosti. Živimo v prepričanju, da so taki – tisti drugi.

In tako sem tudi sama, ko mi je urednik sporočil, da bi želel od mene 4000 znakov o napuhu, malone užaljena. Kaj pa jaz vem o napuhu? Kako naj pošteno pišem o nečem, česar sploh ne poznam. “Ne bo šlo,” sem ji rekla. “Pri taki temi nujno potrebujem kakšno sramotno osebno štorijo, sicer me, moralistko,  zanese v pridigarstvo. O napuhu pa, veš, ne vem kaj dosti, res ni moja šibka točka. Kar se tiče sedmerih smrtnih grehov, sem nadpovprečno, kako bi rekla, čista.”

Nisem se še zavedala ironije, ki je štrlela iz tega, kar sem izrekla, on pa je odvrnila samo: “Si boš že kaj izmislila.”

Sploh mi ni bilo všeč, ampak čakaj, ideja! Kaj ni Manca Košir prav zdaj nekje sredi svoje TV serijalke o sedmerih grehih? Gotovo je začela z napuhom! Kaj pa če rajši pogledam posnetek, spišem povzetek in si prihranim tole mozganje o nečem, kar mi je tako tuje? Briljantna ideja, ki se lahko porodi samo enako briljantnemu umu, je v hipu šla po zlu, ko sem naguglala, da je gostila Heleno Blagne. Ker oprostite, brez zamere, ampak od neke pop pevke pa res ne bom prepisovala.

In ja, tudi zdaj mi je globoka ironija mojega vzklika ostala povsem skrita.

Pa sem preklela in urednico in kolumno in boga in hudiča – in šla s tamlajšo v toplice. Če nič drugega bom imela priložnost za antropološko terensko raziskavo. Cel vikend bom pozorno preučevala gomile grešnega mesa, in ni vrag, da se ne vrnem s plejado zgledov in primerov takih in drugačnih napihnjencev. Na dopustu človeške pomanjkljivosti vedno pridejo samo še bolj do izraza. Ivana, ti si genij!

Potem pa se je le zgodilo tisto, čemur rečemo božja previdnost, če ne kar razodetje. Stala sem na vrhu tobogana – ponosna, čvrsta, pogumna, prepričana. Zmožna, sposobna, zavidljivo nonšalantna – dobra stara jaz.  Zlodej v osebi lastne hčere pa me je preizkušal: “Mami, če hočeš zmagati, si naredi tangice, po goli riti gre ful hitreje.”

Res ne vem, ali je menopavzalno žensko srednjih let, ki si na vrhu tobogana potegne kopalke med ritnici, mogoče imenovati še kako drugače kot žrtev lastnega napuha. Vem pa, da je trideset sekund pozneje v bazen odvrglo polomljeno in zmedeno gmoto iz mesa in krvi. In samo par ur je še trajalo, pa me sploh ni bilo več – no, vsaj nič od tega, s čimer se tako baham. Adijo neodvisnost, samostojnost, samozadostnost, ponos. Živjo nebogljenost, odvisnost, ponižnost in sramota.

Pravijo, da je ponižanje edino zdravilo za napuh. Dante je svojim spokorjencem okrog vratu obesil kar kamnite plošče, da so jih silile ponižno sklanjati glavo. In res je, priznam, ponižanje še kar zaleže. Meni je moje odprlo oči za lasten napuh, koliko pa ga je tudi pozdravilo, si ne upam ugibati. Tokrat me je stalo zlomljene in izpahnjene ključnice, a Božja pota so skrivnostna, in če bom spet preveč prepričana vase, mi bo naslednjič šla hrbtenica. Tako zdaj srednjeročno imobilizirana in zadeta od analgetikov razmišljam o tem, kako mimogrede sem ostala brez vsega, za kar sem si domišljala, da mi pripada, in vsega, o čemer sem bila prepričana, da tako zelo obvladam – s tipkanjem in brisanjem lastne riti vred. In se po tihem sprašujem, kaj je sploh še ostalo od moje nekdanje veličine in ali si ne bi vseeno pogledala tiste oddaje o napuhu s Heleno Blagne.



Kolumna je bila objavljena v reviji Medicina&ljudje (april 2016).

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja