Danica A. Vidmar

danica-maj-13-krakowJesper Juul in Family Lab so mi prišli na pot, ko sem postala babica, moja osnovna strokovna pot teče po čisto drugih strugah. Na izobraževanju za vodenje FL seminarjev je vsak povedal, zakaj smo tam. Imela sem pripravljen odgovor: „Da bi bila boljša babica, vidim drugačen odnos do otrok, kar se mi zdi super, morda bom tudi hčeri bolje razumela“. Ko pa sem odprla usta, mi je pripravljena beseda zastala in sem med solzami izdavila nekaj povsem drugega: „Da bi izvedela to, kar bi morala vedeti, ko sem bila mama,“ in cmok v grlu je preprečil vse nadaljnje besede. Podzavestno sem vedela, da imam kot „spregledani otrok“ v družini treh otrok številne rane in ovire na poti do sebe, posledično do svojih dveh otrok.  Tistih nekaj knjig, ki so bile takrat na voljo mladim staršem, mi ni dalo ničesar, resne zdravstvene težave v družini so bile še dodatna huda ovira. Srečanje z Juulom me je pripeljalo do „ja, ja, to je to“, do vsega, česar nikoli nisem znala ubesediti, ne kot otrok ne kot starš. Prebrala sem dve najbolj boleči knjigi Družinske vrednote in Kompetentni otrok. Ni lahko prihajati do spoznanj, ko je večina priložnosti zamujenih in so otroci odrasli. Za to je potreben pogum in soočanje, to je pa vse prej kot preprosto. Saj je prepozno, kaj bi se s tem mučila, je priročen izgovor, v katerem je celo veliko resnice, a vseeno verjamem, da se izjemno pomemben del (samo)vzgoje nadaljuje tudi, ko otroci odidejo od doma. Veselim se časa, ko bom odložila službene obveze, ki so bile dostikrat tudi izgovor, da sem stopala zelo počasi, in se v celoti posvetila tej (samo)vzgoji.

 

Preberite članke:
Pot do vnukov vodi preko staršev