Primic_HelenaFilozofinja, ki se je čisto slučajno znašla v medijih, kjer uživam v pisanju in urednikovanju zadnjih osem let, kot mama pa totalno navdušena nad pedagogiko Jesperja Juula, ob  kateri vedno znova prikimavajo tako moj um kot moja srce in duša. Kot tipična avtonomna in indigo deklica sem se že kot majhna upirala sistemu neenakovrednosti in poslušnosti, tako doma kot v šoli. Sicer sem se zato velikokrat počutila čudno in kot da prihajam iz drugega planeta, toda ko sem prebrala prvi Juulov članek, se je deklica v meni nasmejala in razjokala od sreče. Končno nekdo, ki me razume, ki me spoštuje in ki me resnično jemlje resno. In to je to, kar si želim podariti svojim otrokom in ostalim, ki mi prekrižajo življenjsko pot, pa naj bodo to otroci ali otroci v odraslih. Zato sem se z velikim veseljem pridružila Familylabovi ekipi, kjer vsak dan znova odkrijem nekaj novega o sebi, svojem odnosu s hčerkama (7 in 2,5 leti) in možem ter o naši družini.

Kot čistokrvna filozofinja sem v svojem odnosu do življenja in ljudi dolga leta na prvo mesto postavljala resnico in potrebovala kar nekaj težkih in bolečih izkušenj, da sem spoznala, da je pomembnejše srce, ki je pač velikokrat nelogično, brez argumentov, pa tudi brez besed. Pa povej že, kaj misliš in čutiš? Pa kako ne veš, kaj čutiš? … še vedno kdaj iz mene izbruhne agresivna iskalka čustvene resnice, ki pač težko razume, da se vse rodi ob svojem, ravno pravem, času. Predvsem pa pozabi, da je moja najpomembnejša naloga biti odgovorna sama zase, ne pa vrtati po drugih in iz njih (iz)vleči njihovo resnico. Pri vseh življenjsko pomembnih spoznanjih so mi veliko pomagale različne in številne knjige, še bolj težave v medosebnih odnosih, največ pa moji dve hčerki. Če sem namreč pri možu še lahko krivdo za težave v najinem odnosu obesila nanj (na srečo sem z leti vendarle prišla k pameti in prst usmerila nase, čeprav me še kdaj zanese), pa je to pri otrocih veliko veliko težje. Tako mi hčerki vsak dan znova odpirata notranje dileme, konflikte, obrambne mehanizme in nezaceljene rane. Včasih se odzovem vabilu in po navadi so nova spoznanja tako kristalno jasna, da mi nikakor ni jasno, kako za vraga prej tega nisem videla. Toda seveda pridejo tudi trenutki, ko soočenje ni možno in takrat se hčerki morata zadovoljiti s tečno, neljubečo, nespoštljivo in tudi agresivno mamo. Preden sem spoznala Juulovo pedagogiko, me je kot tipično perfekcionistko, ki seveda želi biti popolna mama, preveval ogromen občutek krivde zaradi takšnih mojih »slabih trenutkov«. Toda danes vem, da si otroci želijo ter potrebujejo starše iz krvi in mesa, ne pa popolne robote. To seveda ne pomeni, da lahko počnem karkoli mi pade na pamet, saj me vendarle vodijo ljubezen, empatija in odgovornost, toda lažje je živeti, če veš, da tudi kot starš lahko delaš napake in zato nisi slab starš. In o teh starševskih napakah se najraje pogovarjam v Familylab Slovenija, saj se tukaj zares počutim varno in sprejeto takšna, kakršna sem. Z vsemi mojimi napakami, fintami in nezavednimi vzorci vred.

 

Preberi članke:

Pekovka zarečenega kruha

Prepovedane teme

Pot do vnukov vodi prek staršev

Kakšne otroke zares hočemo?

Obdarovanje otrok

Je vaš otrok visoko senzitiven?

Mama je ena sama

“Na pomoč, naš noče jesti zelenjave!”

Pet zlatih pravil vzgoje brez nasilja

Sočutje vs. empatija

Ponoreli in pobegli šolski sistem

V vrtec vstopajo družine, ne samo otroci

Dopustite otrokom, da se naučijo prerekati

“Opremite” ga za vstop v šolo

Prehransko shizofrena

Ko te zadene … prevara!

Kakšen je dovolj dober oče?

Klofuta vzgojni samovšečnosti

Vsak udarec je nasilje

Učimo se brati

V imenu ljubezni

Se gremo trgovine ali banke?

Samozavest ≠ samospoštovanje!

Uf, ta jeza … mamina namreč

Kdo je šef v vaši družini?

Vrnite mu njegovo odgovornost za šolo

“Nenačrtovan” božič

Komu ni do učenja?

Kaj pa moja duša?

Adijo, popolnost!

Moja preljuba srčica gre prvič v vrtec

“Hočem, da je po moje!”