O ustrahovanju – otroci vedo, kako ga ustaviti!

Šola za šolo, razred za razredom, leto za letom!

 

Vsepovsod po Evropi je ustrahovanje med otroki po šolah in po družabnih omrežjih v zadnjih desetih letih pritegnilo veliko pozornosti. Ta članek se ukvarja z ustrahovanjem (»bullying«) na šolah. Proti temu je družba izumila in tudi plačala veliko različnih programov in metod, a kolikor lahko vidimo (Švedska izvaja temeljito raziskavo tega področja), vse to ni niti odpravilo niti preprečilo ustrahovanja. Nasprotno: zdi se, da pozitivni učinki uplahnejo po letu ali dveh, zatem pa se ustrahovanje razmahne na še višji in intenzivnejši ravni kot pred temi preventivnimi kampanjami. Milijoni so bili vrženi stran, otroci pa so spet ostali sami brez vsake pomoči.

Žrtve ustrahovanja navadno ne dobijo nikakršne pomoči in podpore, razen moralne. Njihovi starši pa se mnogokrat odločijo, da jih prepišejo na drugo šolo. Otroci, ki ustrahujejo, so označeni kot krivci in so kaznovani na najrazličnejše načine, a te kazni in obsojanja zgolj še okrepijo njihovo vedenje. Obe skupini otrok pa ostajata brez alternativnih možnosti, kako bi se s problemom spopadli bodisi sami pri sebi bodisi v odnosu z drugimi.

Temeljna zmota kampanj proti ustrahovanju je podmena, da tako imenovani »bullying« izvira iz otroških glav, kar nikakor ne drži. Drži, da otroci znajo biti drug do drugega okrutni in grdi, toda dejstvo je, da je uresničenje tega potenciala povsem odvisno od voditeljskih lastnosti odraslih.

Prav tako je tudi mobing na delovnem mestu pri odraslih zgolj odsev kakovosti voditeljskih sposobnosti nadrejenih. Iz kliničnih izkušenj vemo, da se tam, kjer se dogaja ustrahovanje med učenci, dogaja tudi mobing med učitelji. Temeljna razlika je, da inteligentni odrasli iznajdevajo zelo subtilne oblike poniževanja in omalovaževanja drugih – oblike in metode, ki jih ni lahko »dokazati«. Ustrahovanje je odziv na disfunkcionalni družbeni sistem v ustanovah in drugih organizacijah.

Najpomembnejši vodja na šoli je ravnatelj, njegov voditeljski slog, vrednote in načela pa odsevajo v vedenju večine učiteljev. Tudi starši so pomembni – kar zadeva način, kako vzgajajo otroke, pa tudi način(e), kako so vabljeni h konstruktivnemu sodelovanju s šolo, namesto da se jih zgolj klicari v šolo na odgovornost za slabo vedenje njihovih otrok.

Bullying je v šolah še bolj kot drugod predvsem problem in izziv, ki se tiče voditeljstva. Če želimo v tej ali oni šoli preoblikovati ali preprečiti ta kulturni vidik, moramo začeti vzpostavljati karseda konstruktivni miselni okvir pri učiteljih. Pogosteje, kot bi mislili, učitelji potrebujejo dopolnitev znanj iz razvojne in socialne psihologije, pa tudi ustrezna usposabljanja iz voditeljskih veščin. Prav nič od tega ni vključeno v strokovne programe izobraževanja učiteljev.

Naslednji korak je filozofska vaja, kar je nekaj povsem drugega kot moralistična pridiga. Vpeljati jo je treba že v prvem mesecu prvega šolskega leta, traja pa najmanj 50 minut. Vsakega od otrok je treba vprašati: »Kaj je pravi prijatelj?« Nato je treba prisluhniti odgovorom brez kakršnega koli komentiranja ali vrednotenja. Otroke prosite, naj se o tem pogovorijo med sabo v manjših skupinah (pomembno je, da oblikujemo mešane skupine deklic in dečkov). Na koncu lahko učitelj povzame spoznanja in jih napiše na tablo; poskrbi, da so s povzetki seznanjeni tudi njegovi kolegi in starši otrok; ter jih spodbudi, da se tudi oni pridružijo razmišljanju in izmenjavi mnenj.

To vajo naj bi izvedli vsaj enkrat na leto in jo dopolnili z vprašanjem: »Ali je kdo od vas že imel slabo izkušnjo z drugim otrokom, kaj se je zgodilo in kako ste se pri tem počutili?« Otroci bodo na to vprašanje odgovarjali brez strahu tedaj, ko bodo izkusili, da se učitelji zmorejo soočiti z njihovimi odgovori, ne da bi se zatekali v moralno obsojanje in kaznovanje.

Na splošno je pomembno, da se otroci vselej počutijo varne in vredne, tudi kadar želijo povedati kaj, kar ni povsem povezano z učno snovjo. Šole, ki si prizadevajo, da bi ustvarile kulturo, utemeljeno na dialogu, so v tem pogledu uspešnejše. Primer, ki ga navajam v nadaljevanju, lahko razumemo kot izjemno in pogumno dejanje nekega izjemnega otroka, resnica pa je, da pobuda te deklice ne bi bila mogoča brez predanega prizadevanja vseh vpletenih odraslih. O tem bi le razmišljala, izgovorila pa nikoli. Na srečo je bilo njeno seme zasejano na plodna tla.

Osemletna danska deklica je prosila učitelja za dovoljenje, da stopi pred tablo, kajti sošolcem želi sporočiti nekaj osebnega. Učitelj je predlagal, naj to pove kar iz klopi, da ji ne bo treba stati sami pred vsem razredom. Vendar je deklica vztrajala, da želi stopiti pred razred, da bi jo lahko videli vsi sošolci.

»Povedati želim nekaj pomembnega. Eden od fantov v razredu ima težave z učenjem in nekateri od vas ga dražite in ustrahujete. Zaradi tega je zelo nesrečen, jaz pa mislim, da je to narobe in da bi morali s tem prenehati.«

Sošolci so ji zaploskali, učitelj pa je še isti večer poklical mamo te učenke in ji povedal, kaj je naredila njena hči in da je lahko ponosna nanjo. Mama je zgodbo objavila na Facebooku. Čez noč je dobila na stotine všečkov. Naslednji dan sta mati in hči nastopili na televiziji. Za nekaj tednov je to postalo osrednja tema v javnosti, o njej so razpravljali v stotinah razredov in v tisočerih družinah.

Deklici je bilo zaradi vseh teh odraslih, ki so jo želeli hvaliti in povzdigovati do statusa narodne junakinje, nekoliko neprijetno. Rekla je: »Samo izrekla sem, kar mislijo vsi moji prijatelji. Zaradi sošolca mi je bilo kratko in malo težko pri srcu.«

Po številnih intervjujih z njenim učiteljem se je izkazalo, da so vsi učitelji na šoli že več let predano ustvarjali kulturo in okolje, ki je deklici omogočilo, da je vstala in izrazila svojo skrb, ne da bi jo skrbelo, da bi sama postala žrtev ustrahovanja. Otroci premorejo empatijo in tudi uvid. Znajo ločevati med prav in narobe, vendar ob sebi potrebujejo odgovorne odrasle, ki ustvarjajo pravo ozračje.

Pogosto drži, da imajo otroci, ki ustrahujejo, nekaj skupnega z otroki, ki so žrtve ustrahovanja: obojim primanjkuje zdravega samospoštovanja. Pogosto je učiteljem in šolskim psihologom enako težko pojasniti to dejstvo otrokovim staršem, kot je staršem težko kaj takega slišati in doumeti. Poleg tega ta ugotovitev pred najpomembnejše odrasle v otrokovem življenju postavlja velik izziv: kako naj pri tem otroku podpremo razvoj zdravega samospoštovanja? Zavedajmo se, da oboji, tako učitelji kot starši, pogosto zamenjujejo samospoštovanje s samozavestjo. Ne eni ne drugi nimajo praktičnega znanja, ki je potrebno, da vemo, kako otroka podpreti, zato jih je treba spodbujati k učenju in izpopolnjevanju.

Tudi šola je človeški »sistem«, tako kot družina. Otroci s svojim vedenjem pogosto postavljajo izzive pred oba sistema, ki imata za sabo dolgo tradicijo kaznovanja neželenega vedenja. Že več kot eno generacijo pa vemo, da je táko vedenje predvsem posameznikov odziv na disfunkcionalni sistem. Zato kot starši in učitelji lahko zavestno izberemo, da se bomo odzivali na povabilo otrok, naj sistem izboljšamo. Nobenega moralnega opravičila več nimamo, da bi fenomen, kakršno je ustrahovanje, še naprej individualizirali. Ustrahovanje ni nikogaršnja krivda.

 

Članek je bil objavljen v Objektivu, sobotni prilogi Dnevnika, 16. maja 2015.

 

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja