Obdarovanje otrok

Dobro darilo je tisto darilo, o katerem so odrasli razmislili in se odločili, da ga bodo otroku podarili – ker tako hočejo. Pa četudi to ni to, kar si je otrok zaželel od Miklavža, Božička ali Dedka Mraza. 

Če bi sodobne otroke povprašali, kaj je najboljši del božično-novoletnih praznikov, bi velika večina odgovorila … darila. Če je nekaterim staršem to povsem logično, smo tudi takšni, ki se sprašujemo, ali nismo nekje v vzgoji malo zgrešili. So darila zares bistvo Božiča in Silvestra? Kako te praznike doživljamo mi odrasli in kakšen vzgled smo svojim otrokom? In kaj pravzaprav sporočamo svojim otrokom z darili, ki jih namesto Miklavža, Božička in Dedka Mraza puščamo na krožniku, pod smrečico in v nogavici?

»Preden smo živeli v potrošniški družbi obilja, so otroci za božič dobili nekaj, kar so potrebovali. Če je ostalo še kaj denarja, so morda dobili tudi kakšno igračko. Dandanes pa imam občutek, da mnogi starši in stari starši mislijo, da morajo otroci dobiti vse, kar si zaželijo in da prav tekmujejo med seboj, kdo bo dal dražje darilo. Drugače povedano – božična darila so postala statusni simbol za odrasle na račun otrok. Takšno obdarovanje pogosto postane neprijetno doživetje za vse vpletene. To velja tudi za odraslo nakupovanje gore božičnih daril, ki delno ali popolnoma zgrešijo svoj namen in postanejo samo predmet otrokovega kratkotrajnega zanimanja,« v svoji kolumni piše svetovno znan strokovnjak za vzgojo Jesper Juul, ki ga bomo v januarju prihodnjega leta lahko brali tudi v novem slovenskem prevodu knjige Otroci in agresivnost. Ni čudno torej, da je vse več staršev, ki negodujejo nad razvajenimi in nehvaležnimi otroki, ki ne znajo več ceniti drobnih pozornosti in se zmrdujejo nad (pre)skromnimi darili.

Želje niso ukaz
Toda, odgovorni starši se moramo na tej točki pošteno pogledati v obraz – za takšno otroško »nehvaležnost« smo namreč v celoti odgovorni mi, starši. Mi smo namreč tisti, ki smo zamešali otrokove želje z otrokovimi potrebami. Otroci namreč zelo dobro vedo, kaj si želijo – pa četudi kdaj njihove želje nihajo kot vreme v hribih –, toda ne vedo pa, kaj zares potrebujejo, da bodo notranje zadovoljni oziroma da se bodo lahko fizično in psihično zdravo razvijali. Katere so otrokove resnične potrebe, je vprašanje, na katerega moramo odgovoriti in mu slediti starši. »Kot starši moramo znati razločevati med otrokovimi željami in potrebami. Otrok ve, kaj ga razveseli, ne ve pa, kaj v resnici potrebuje. Na primer, za svoj razvoj potrebuje igro, ne potrebuje pa vseh igrač, ki jih opazi v trgovini,« pojasnjuje Juul.

Kaj torej storiti, ko otrok v pismu Božičku napiše in celo nariše igračko, ki si jo želi, mi starši, pa smo prepričani, da to ni to, kar otrok zares potrebuje? »Otroški seznami želja so izraz njihovih želja in samo pomoč odraslim, če so brez idej. Želje niso ukaz, ki so ga odrasli dolžni upoštevati. Dobro darilo je tisto darilo, o katerem so odrasli razmislili in se odločili, da ga bodo otroku podarili – ker tako hočejo. To da darilu večjo vrednost kot pa cena sama,« nam odgovarja Juul. Če torej otroku ne boste kupili tega, kar si je zaželel od Miklavža, Božička ali Dedka Mraza, zato še niste slab in nesočuten starš, temveč odgovoren starš, ki gleda daleč naprej. Ki ve, da si otroci velikokrat zaželijo kakšno igračo, ki potem, ko jo zlahka dobijo, po 15 minutah pristane v kotu kot »čisto brezvezna« in več kot očitno otroku nepotrebna.

Dobiti darilo je privilegij
Preden se torej lotite nakupa daril za otroke, razmislite, kaj je tisto, kar po vašem mnenju otrok zares najbolj potrebuje. Včasih to niti ni igrača, temveč praktično ali celo nekoliko drugačno darilo, kot na primer trije kuponi za dve uri igre z mamo in očetom po želji. Otrok, ki je do sedaj dobil točno to (in še več!), kar si je zaželel od dobrih mož, bo sprva seveda razočaran, ker njegove želje niso bile upoštevane, toda ne pozabite, da je »dobiti darilo od drugega privilegij, ne samoumevna pravica«, kot opozarja Juul in kar se morajo naučiti tudi otroci. In to je možno le tako, da to sami doživijo, ne pa da jim o tem starši le »predavamo« medtem, ko nergajoče sledimo otrokovim željam.

»Saj sem ti rekla, da ne rabiš še enega avtomobilčka, ko pa jih imaš doma že cel kup!« se jezi Mihova mama nad Mihcem, ki je v trgovini jokal od želje po novem, strašno zanimivem džipu, doma pa ga je po nekaj urah igre pustil popolnoma nedotaknjenega sredi hodnika. Miha si je džip seveda res zelo želel, toda mama je bila tista, ki se je odločila, da ga bo kupila, četudi ji je notranji glas govoril, da ta nakup ni potreben. Zato se v resnici nima pravice jeziti nad Mihom, temveč se mora zamisliti nad sabo, zakaj svojemu otroku tako zelo težko reče ne.

Jasen in glasen NE
Mihova mama pa seveda še zdaleč ni edina, ki ima težave z izrekanjem ne-ja svojemu otroku (in verjetno tudi odraslim). Še posebno, če je sama bolj negotove narave, sin pa zelo odločen in vztrajen ter z dobrim občutkom za to, kaj hoče. Ne glede na osebnostne karakteristike pa se vsi starši velikokrat znajdemo v situaciji, ko smo razpeti in se težko odločamo. In otroci to seveda čutijo, zato še toliko bolj »pritiskajo« na nas. S svojim »trmastim« in »izsiljevalskim« odnosom nas v resnici vabijo, da si končno razjasnimo, kaj kot starši mislimo in v kaj verjamemo. Kdo pravzaprav smo. Trgovina je v tako idealen kraj za vajo, kako otroku reči ne, je prepričan Juul, ki nikakor ne trdi, da morate sedaj vse otrokove želje ignorirati: »Če se odločite, da boste otroku kupili vse, kar mu je všeč v trgovini, v redu. S tem ga ne boste pokvarili. Razvadili ga boste, če mu boste dali preveč stvari iz napačnih razlogov. Recimo, da mu kupujete stvari samo zato, ker nočete konfliktov. Takrat je vaš odnos z otrokom v škripcih. Nikoli pa ga ne morete razvaditi, če ga v obilju zasipate s tem, kar resnično potrebuje.«

Če ste se torej odločili, da pa tokrat otrokove želje ne boste uresničili, mu to povejte jasno in glasno. Otroka nikar ne zavajajte, da bosta po igračo odšla drug dan, ker zdaj nimate časa, ali mu lažite, da ste pozabili denarnico, samo zato, da se vam ne bi bilo treba soočiti z njegovo frustracijo. In protestiranjem. Ko bo otrok jasno slišal vaš ne, bo seveda protestiral, kar je v resnici znak njegovega zdravja. »Sposobnost, da se otrok bori za tisto, kar hoče, je velika kvaliteta in pomembna veščina, ki jo bo potreboval vse življenje. Zato bi bilo nespametno, da bi jo zatrli samo zato, ker otrok kriči, cepeta ali se – če je starejši – z vami v nedogled pogaja. Vsak otrok, tako kot tudi vsak odrasel človek, gre ob zavrnitvi skozi različne faze žalovanja. Ko dojame, da ne bo dobil, kar si želi, začne jokati. Pravzaprav začne žalovati za izgubo lepe podobe slastnega sladoleda v svojem umu,« pojasnjuje Juul.

Ko boste torej v letošnjem veselem decembru z otrokom hodili po trgovinah, polnih številnih igrač in čudovitih skušnjav za otroke, ter ga opazovali, kako odpira božično-novoletna darila, ki morda niso v skladu s tem, kar si je zaželel od Miklavža, Božička ali Dedka Mraza, se spomnite na otrokove resnične potrebe. Ter otroku dopustite, da izjoka razočaranje, ker mu niste uresničili vseh njegovih želja. In ne pozabite: »Božič v postmoderni potrošniški družini ne more biti prijeten, če odrasli ne prevzamejo vodstva in ne določijo pravil igre, ki preprečujejo kaos, hkrati pa pomagajo, da se otroci naučijo osnovne vljudnosti in spodobnosti. To pa je seveda odvisno od posamezne družine in tega, kaj hočejo odrasli,« za na konec opozarja Juul.

Članek Helene Primic, ki je bil objavljen v reviji Jana (29. november 2016).