Obsesivno vedenje

(Jesper Juul)

Oče sprašuje: “Starejši sin je star pet let. Prva tri leta sta ga varovali babici, zadnji dve leti hodi v vrtec. Zadnje čase opažam, da je pretirano skrben. Preden gre spat, si vzame nekaj časa, da copate in čevlje postavi v ravno linijo. Lego kocke sestavlja natanko tako, kot je zapisano v navodilih, in nič drugače. Včasih, ko hodiva po ulici, noče prestopiti na tleh zarisane črte.

Sam nisem pretirano skrben, ali drugače povedano, doma nimamo vojaške vzgoje. Z ženo sva prebrala nekaj vaših knjig in v določenih situacijah skušava spremeniti svoje vedenje. Vendar sinovo obnašanje postaja vse bolj moteče. Sprašujem vas, kaj botruje njegovi pretirani skrbnosti.”

“Zakaj to počneš?”

Občutek imam, da vaš sin izvaja nekakšne rituale. Določeno stvar preprosto mora narediti, sicer ni miren. Če se malce pošalim, veliko staršev bi vam zavidalo, da je vaš sin tako redoljuben. Ampak mislim, da se vsi strinjamo, da je takšno vedenje za petletnega dečka nenavadno.

Verjetno vašega sina še nikoli niste resno vprašali, zakaj to počne. To bi bil moj prvi korak. Rekel bi mu, poslušaj, s tvojo mamo sva se pogovarjala, in odkrito povedano, sva malce zaskrbljena zaradi tvoje potrebe, da stvari vedno spravljaš v red. Ali veš, zakaj to počneš?

Na to vam verjetno ne bo znal odgovoriti, ampak ga vseeno vprašajte. Naj se mu vprašanje vtisne v spomin. Nato ga vprašajte, kaj misli, da bi se zgodilo, če določenih stvari ne bi storil. Ni nujno, da poudarjate, da ste zaskrbljeni, recite preprosto, da ste radovedni. Na to vam bo verjetno odgovoril.

Usodne besede

Je katera od babic, ki sta ga varovali, perfekcionistka? Na vašem mestu bi preveril, če mu je katera morda rekla kaj, kar bi lahko sprožilo nenavadno vedenje.

Babice imajo večkrat navado, da svojim vnukom govorijo določene stavke. Devetindevetdeset od sto otrok na te besede pozabi, še preden so do konca izrečene. Enega pa se bodo prijele, kot da gre za najpomembnejšo stvar na svetu.

Povedal vam bom primer. Ko sem izobraževal terapevte v Avstriji, je bila v skupini tudi otroška psihologinja. Bila je uspešna, pametna, lepa, izobražena. Ocenil sem, da ima velik potencial. O tem sem se z njo v treh letih, kolikor je trajalo izobraževanje, večkrat pogovarjal.

Zadnji mesec pa sem jo opazoval, kako je kot strokovnjakinja govorila s svojo družino. Obnašala se je kot popolna začetnica. Razjezil sem se in ji rekel, zakaj za vraga si tako dolgočasna. Tri leta se trudim s tabo, pa si še vedno tako dolgočasna.

Tudi ona se je zelo razjezila. Obrnila se je, zavpila, nikoli več me ne boš videl, in zaloputnila vrata. Naslednji dan se je vrnila. Najprej mi jih je napela, kaj sem ji rekel prejšnji dan. Potem pa mi je priznala, da je o vsem skupaj razmislila in odkrila vzrok problema.

Ko je bila majhna, ji je mama vsakič, ko je kam šla, rekla, naj ne izstopa, naj ne skuša biti nič posebnega. In za to žensko so bile besede, ki jih je izrekla njena mama, pogodba, ki se jo je držala 45 let. Nikoli ne bom skušala biti nič posebnega. Ko je to spoznala in se o tem pogovorila s svojo mamo, se je razcvetela. Postala je druga ženska.

Potreba vašega sina, da vse kontrolira, bi bila razumljiva, če bi bilo njegovo življenje kaotično. Ampak v vašem primeru ni tako. Zato sem malce zaskrbljen, da bi se njegovo obnašanje lahko razvilo v obsesivno-kompulzivno motnjo.

Poskušajte odkriti vzrok sinovega vedenja. Zgodba avstrijske psihologinje nazorno priča, da je včasih potrebno zelo malo, da pri otroku povzročite čudno obnašanje.

* * * * * *

Kolumna je del serije, ki je nastala po Juulovi delavnici s starši v Portorožu maja 2011. Serija je izhajala v časopisu Primorske novice (pokrovitelju delavnice) poleti 2011.

Spletno objavo si lahko ogledate tule.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja