(Jesper Juul)

Moderna vzgoja in moderna dresura sta si podobni v marsičem – vendar le do določene meje

Bralec piše:

»Razmišljam o razpravi o ‘premoru’ in o vseh razpravah o metodah vedenjske psihologije pri vzgoji otrok. Zanima me odgovor na preprosto vprašanje: kakšna je po vašem mnenju razlika med psi in otroki glede na to, da teh metod ne marate?

To je zelo zanimivo in aktualno vprašanje in nanj bom na zelo omejenem prostoru, ki ga imam na voljo, poskušal odgovoriti čim bolj podrobno. Naj začnem z opisom negotovosti, ki jo zadnjih dvajset let doživlja mnogo odraslih, tako pedagogov kot staršev! Ta negotovost zadeva »vodenje«. Kako naj odrasli vodijo otroke in mladino na način, ki hkrati zadovoljuje nesporno potrebo otrok po vodenju odraslih, pri tem pa ne uniči otrokove osebne integritete in mu tako zagotovi kar najboljše duševno zdravje? Na to sem poskušal odgovoriti v svoji knjigi »Družinske vrednote: življenje s partnerjem in otroki« iz leta 2005 (slovenski prevod: Didakta, 2010).

Močni moški

Kadar negotovost ob tako pomembnem vprašanju traja dovolj dolgo, se vedno najde kdo, ki se začne ozirati po »močnem moškem«. Zdi se mi, da se v večjem delu Evrope zdaj dogaja prav to. V vzgoji in pedagogiki doživljamo val novega primitivizma, ki ponuja preproste, lahko razumljive rešitve za zelo različne in zapletene težave in konflikte. Nekateri hvalijo »dobre stare čase«, drugi ponujajo staro blago v novi preobleki humanosti. Zato se pojavljajo nekatere metode in tehnike, ki zelo spominjajo na dresuro.

Človeška dresura na primer psov se namreč ne omejuje samo na to, da se pes nauči pravilnih odzivov na ljudi in druge pse. Njen namen je predvsem, da žival pripravimo do tega, da počne to, kar človek hoče, in ne počne tistega, česar človek noče.

Pozornosti vredno je dejstvo, da se moderna dresura (tako kot moderna vzgoja) osredotoča na odnos med psom in njegovim lastnikom, ne le na psa. Živalski psihologi, »šepetalci konjem« in drugi pravijo, da problematičnih živali ni, obstajajo pa problematični lastniki, in da se lahko vedenje živali spremeni šele, ko se spremenita stališče in vedenje lastnika. Tako kot pedagogi in starši se morajo naučiti razumeti živalske znake, izogibati se morajo prestopanju meja in narave živali in prevzeti morajo odgovornost za sodelovanje.

Premalo prostora imam, da bi podrobno opisal velike biološke in socialne razlike med mladimi kužki in človeškimi otroki, isto velja za nagnjenost nekaterih ljudi k počlovečenju psov. Zelo pomembna razlika je, da se človeški otroci veliko bolj pretanjeno odzivajo na dogajanje v družini in da s svojimi odzivi in obnašanjem za starše pomenijo veliko večji odziv na veliko globlji ravni kot pa živali. Petdesetletne izkušnje z družinsko terapijo nam jasno kažejo, da je otrokovo neprimerno vedenje neposredno povezano s samouničevalnimi osebnostnimi potezami pri enem ali obeh starših ali pa je povezano s trajnimi ali prehodnimi spori med starši. Oboje vpliva na to, kako se odrasli obnašajo do otrok. Tako je otrokovo neprimerno vedenje pogosto opomin staršem, da morajo prevzeti odgovornost zase in za družino na drugačen način kot doslej.

»Samouničevalne osebnostne poteze« pri starših niso nujno tako zelo dramatične, kot je na primer alkoholizem. Preprosto lahko gre za pomanjkljivo sposobnost prisluhniti samemu sebi, pomanjkljivo izurjenost pri opažanju lastnih meja in potreb, pomanjkljivo sposobnost »videti« otroke, ker tudi njih niso nikoli »videli«, pomanjkanje samostojnosti, samospoštovanja in podobno.

Premalo šefovski

Te (in številne druge) osebnostne lastnosti seveda vplivajo na voditeljske sposobnosti staršev in na njihov slog vodenja ne glede na to, ali gre za starševanje ali za službo. Isto pogosto velja za odnos do psov. Pred časom se je ameriška televizijska zvezdnica Oprah Winfrey obrnila na psihologa za živali, da bi pomagal njenemu agresivnemu in zbeganemu psičku, ki je bil med drugim napadalen do drugih psov in si ni upal biti sam doma. Psiholog je porabil samo nekaj minut, da je ugotovil, da je pes negotov in da to povzroča njegovo »neprimerno« vedenje. Negotovost psa pa je povzročala njegova lastnica, ki je bila »premalo šefovska«. Ta osupljiva ugotovitev velja tudi za nekatere današnje starše. Vedenje psa se je spremenilo, ko se je Oprah naučila postavljati meje in se izražati z avtoriteto (brez groženj, obljub in nasilja), in ne zato ker bi se naučila novih metod ali trikov. Zanjo to ni bilo težko, saj se tako seveda vsak dan obnaša pri delu, številnim staršem pa ni tako lahko. Poiskati morajo svojo notranjo avtoriteto, ki jo med drugim sestavljajo samospoštovanje, gotovost v odnosu do lastnih meja, potreb in vrednot.

Lahko se vprašamo, ali bi imela Oprah enake težave, če bi imela otroka. Verjetno bi. V otroštvu so jo odrasli večkrat hudo prizadeli, zato bi najbrž težko našla ravnovesje med nego in vodenjem. Tudi pri vzgoji gre za to, da starši prevzamejo odgovornost zase in za vpliv, ki ga imajo njihova osebnost, način življenja in odnosi z drugimi na otroka. Če tega ne storijo in si prizadevajo samo za spreminjanje obnašanja pri otroku, prenesejo krivdo in zahtevo po spreminjanju na otroka.

Občutek krivde

Videl sem že pse, ki so bili prestrašeni in pohlevni, toda ne vem, ali trpijo zaradi občutka krivde. Vendar je zgodovina sveta polna odraslih s slabšim življenjem, kot bi ga lahko imeli, če ne bi bili žrtve nezadostnosti odraslih v svojem življenju in njihovega primitivnega nagnjenja k nagrajevanju ali kaznovanju po občutku. Težava je v tem, da so v otroštvu in mladosti veljali za dobro prilagojene in lepo vzgojene, potem pa so se, že globoko v odraslosti, sesuli od znotraj.

Verbalne kazni in oslovsko klop iz starih časov je zdaj nadomestil »premor«. Kritika je bolj zadržana in olepšana, hvali se vedenje, ki se odraslim zdi »lepo«. Tako otroci kot psi so željni sprejetosti pri odraslih in so pripravljeni zelo drago plačati, da bi jo dosegli. Zaradi tega je starševstvo etična hoja po vrvi, pri kateri nas mora zanimati še vse kaj drugega kot le, »ali učinkuje«. Dobro moramo premisliti tudi, kako in zakaj deluje.

Človeški otroci živijo veliko dlje in se morajo prilagoditi na veliko več različnih okoliščin in odnosov kot mladi kužki. Predvsem pa lahko človeški otroci življenje svojih staršev in družbo obogatijo še z marsičim, ne le z ubogljivostjo in podrejanjem.

* * * * * *

Članek je bil objavljen maja 2011 v reviji Lepa & zdrava.