Očetje v bitki za enakovrednost

Piše: Ivana Gradišnik

Ko se kakšna tako ali drugače hendikepirana družbena skupina – ali bolje rečeno, njen progresivni del – odloči, da se bo emancipirala, se večinsko mnenje okrog nje vedno silno vznemiri. V dejanjih in izrazih osamosvajanja predrznih upornikov zoper status quo večina uzira obet kar najbolj strašne, katastrofične prihodnosti. Tako je vedno bilo in najbrž tudi vedno bo. Ženske smo to doživele že večkrat v zgodovini, nazadnje menda najbolj očitno in silovito pred dobrimi sto leti, ko so se naša emancitorna prizadevanja strnila v gibanju sufražetk. Danes se vsakega 8. marca po facebooku sicer rolajo samo še replike starih pamfletov in plakatov, ki jih prešerno šeramo zato, da se jim posmehujemo in vzvišeno vihamo nos nad primitivizmom in kratkovidnostjo tistih, ki so človeštvo tedaj svarili pred neizogibno kataklizmo, če bi ženske bognedaj res dobile splošno volilno pravico. Iz današnje perspektive komične grožnje, da bodo matere, če se jim bo dovolilo oditi na volišča, med drugim recimo zavrgle in pomendrale svoje otroke, se nam zdijo smešne. A takrat se jim niso smejali. Ženske, ki bi rade počele še kaj več od kuhanja, čiščenja in zagotavljanja potomstva svojim modrejšim, bolj vrlim in sposobnejšim moškim, so se zdele vrhunec egoizma in sebičnosti, če ne kar norosti.

Ko so nekaj podobnega začeli pred par desetletji izvajati otroci – danes jim pravimo milenijci – je njihove starejše ter domnevno modrejše in bolj vrle predhodnike to spravilo v podoben obup. Raziskava za raziskavo (pod vodstvom babyboomerjev) je dokazovala, da nas čaka nov družbeni propad, kajti ti otroci, ki se na lepem vse bolj množično ne doma ne v šoli niso več držali tradicionalnega reda, po katerem se otroke pač vidi, ne pa tudi sliši, naj bi odraščali v sebične, egocentrične, nestanovitne in globoko narcisistično motene odrasle, ki jih zanima zgolj in samo skrb za lastno rit.

Na tej točki seveda priznam, da so oboji zares zrušili obstoječi red, le da po mojem to ni nujno slabo. O uničujočih posledicah politične enakopravnosti žensk se danes niti ne splača več izgubljati besed – čas je opravil svoje. Groza spričo nevzgojenih otrok, ki ne živijo več v katatoničnem strahu pred avtoriteto samo zato, ker se ta še ima za to (ne pa tudi zato, ker bi ta bila tega zares vredna), pa je sicer še kar živa, a tudi to počasi odplavlja spoznanje, da nas v dobo anomije, vsesplošne krize vrednot, in politično-ekonomsko krizo, ki nas vrača v čas Dickensa (pa tudi Hitlerja), v resnici le ni spehala jezikava mularija (ki se danes – oh, kako presenetljivo – navdušuje nad starima socialistoma Corbynom in Sandersom) temveč prejkone njihovi starši in stari starši – povojni babyboomerji in generacija x. Prav tisti torej, ki nad mladimi tako rohnijo.

Zgodovina je polna takih paradoksov in ironije. In naslednji so očitno na vrsti – moški. Po tem ko smo se emancipirale ženske in za njimi (deloma) otroci, so zdaj, kot kaže, končno tudi očetje sklenili, da jim vloga zgolj kruhoborca in priložnostnega kaznovalca ne zadošča več. Zdi se, da v eksistencialnem smislu niso več pripravljeni samo vegetirati na obrobju družinskega sistema in prepuščati vseh dobrobiti čustvene povezanosti samo svojim ženam, ženskam, materam svojih otrok. Na lepem dajejo znake, da bi bili radi tudi na bolj pomenljiv način udeleženi v življenju svojih otrok, v skrbi zanje, celo negi. Nekateri od signalov, ki so jih razvili, so navzven manj očitni. K meni na svetovanje, recimo, prihajajo s tiho, a globoko avtentično željo odkriti, kako naj se z otroki čustveno povežejo, kako naj jih razumejo in kako naj jim nudijo ustrezno vodstvo in avtoriteto, ne da bi jih pri tem ranili, poškodovali, poteptali njihovo dostojanstvo. Spet drugi simptomi, ki jih oddajajo, so bolj opazni. Z otroki, recimo, ne brcajo več samo žoge; vidimo jih, kako svoje otroke previjajo, hranijo, potiskajo otroške vozičke in celo prenašajo v slingih. Zato sicer žanjejo vse sorte očitkov in obtožb. Nanje se zgrinja – prav tako kot nekoč nad ženskami – pravo sozvočje kritičnih glasov.

Na odprti fronti proti “sodobnim poženščenim očetom” se srečujejo tako raznolike struje in ikone družbeno-političnega diapazona, da je kar veselje: od Primca in njegovih desničarskih tradicionalistov, ki tugujejo nad nekdanjo “pravo žensko”, do levičarske VVG, ki svojo kritiko izpeljuje na podlagi antropoloških in psihoanalitičnih vedenj; pa od freudovskih eksotikov ala Vodeb, ki mu pije kri feministična hunta, do sofisticiranih gentlemanov tipa BMZ, ki za propad “pravega moškega” dolži vpliv hormonskih motilcev. Kakofonija obupanih glasov je res precejšnja. In nič ne rečem, morda ima kdo prav, morda kar vsi, ampak meni se vseeno zdi, da to vendarle ni vsa resnica.

Jaz vidim tudi to, da se ti sodobni “pomaterinjeni” očetje borijo za nič več – pa tudi nič manj! – kot emocionalno in eksistencialno enakovrednost v družini. In ko rečem eksistencialno, ne mislim na eksistenčno – za to smo se morale boriti ženske. Mislim na to, da je bil moškim po tradiciji omejen dostop do tiste druge valute – do bližine, pristne čustvene in eksistencialne bližine, ki je niso in niso mogli doživeti, ker so se vse življenje izgubljali samo v družbeno priznanem in dovoljenem garanju na poljih, rudnikih, tovarnah … ali pač pisarnah, bankah in borzah, saj v tem smislu ni razlike.

Zdaj pa bi se, kot rečeno, radi čustveno emancipirali. In vsaj meni se zdi, da so si v tem boju za enakovrednost svojega dostojanstva enaki tako z norimi sufražetkami kot s predrznimi otroki. Radi bi pač nekaj, česar doslej niso imeli. Zato ne more biti drugače, kot da jih gledajo zviška in postrani tako strokovne kot politične in moralno filozofske avtoritete. Tako je vedno bilo in najbrž vedno bo. Upor proti obstoječim družbenim normam in vlogam pač vedno sproži paniko.



Kolumna je bila objavljena v prilogi ON (maj 2015).

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja