Očetje v bitki za enakovrednost

(Piše Ivana Gradišnik)

Ko se kakšna tako ali drugače hendikepirana družbena skupina ali, bolje rečeno, njen progresivni del odloči, da se bo emancipirala, se večinsko mnenje okrog nje vedno silno vznemiri. V dejanjih in izrazih osamosvajanja predrznih upornikov zoper status quo večina uzira napoved kar najbolj strašne, katastrofične prihodnosti. Tako je vedno bilo in najbrž tudi vedno bo. Ženske smo to doživele že večkrat v zgodovini, nazadnje menda najbolj očitno in silovito pred dobrimi sto leti, ko so se naša emancipatorna prizadevanja strnila v gibanju sufražetk. Danes se vsakega 8. marca po Facebooku sicer vrtijo samo še replike starih letakov in plakatov, ki jih prešerno delimo zato, da se jim posmehujemo in vzvišeno vihamo nos nad primitivizmom, nevednostjo in kratkovidnostjo tistih, ki so človeštvo tedaj svarili pred neizogibno kataklizmo, če bi ženske res dobile splošno volilno pravico. Z današnje perspektive komične grožnje, da bodo matere, če se jim bo dovolilo oditi na volišče, med drugim recimo zavrgle in pomendrale svoje otroke, se nam zdijo smešne. A takrat se jim niso smejali. Ženske, ki bi rade počele še kaj več od kuhanja, čiščenja in zagotavljanja potomstva svojim modrejšim, bolj vrlim in sposobnejšim moškim, so se zdele vrhunec egoizma in sebičnosti, če ne kar norosti.

Časi Dickensa?

Ko so nekaj podobnega začeli pred nekaj desetletji izvajati otroci – danes jim pravimo milenijci -, je njihove starejše ter domnevno modrejše in bolj vrle predhodnike to spravilo v podoben obup. Raziskava za raziskavo (pod vodstvom babyboomerjev) je dokazovala, da nas čaka nov družbeni propad, kajti ti otroci, ki se na lepem vse bolj množično ne doma ne v šoli niso več držali tradicionalnega reda, po katerem se otroke pač vidi, ne pa tudi sliši, naj bi odraščali v sebične, egocentrične, nestanovitne in globoko narcisistično motene odrasle, ki jih zanima zgolj in samo skrb za lastno rit.

Na tej točki seveda priznam, da so oboji zares zrušili red, le da po mojem to ni nujno slabo. O uničevalnih posledicah politične enakopravnosti žensk se danes niti ne splača več izgubljati besed – čas je opravil svoje. Groza spričo nevzgojenih otrok, ki ne živijo več v smrtnem strahu pred avtoriteto samo zato, ker se ta še ima za to (ne pa tudi zato, ker bi ta bila tega zares vredna), pa je sicer še kar živa, a tudi to počasi odplavlja spoznanje, da nas v dobo anomije, vsesplošne krize vrednot in politično-ekonomske krize, ki nas vrača v čas Dickensa (pa tudi Hitlerja), v resnici le ni spehala jezikava mularija (ki se danes – kako presenetljivo – navdušuje nad starima socialistoma Corbynom in Sandersom), temveč prejkone njihovi starši in stari starši – povojni babyboomerji in generacija X. Prav tisti torej, ki nad njimi tako rohnijo.

Zgodovina je polna takih paradoksov in ironije. In naslednji so očitno na vrsti – moški. Potem ko smo se emancipirale ženske in za njimi (deloma) otroci, so zdaj, kot kaže, končno tudi očetje sklenili, da jim vloga zgolj kruhoborca in priložnostnega kaznovalca ne zadošča več. Zdi se, da v eksistencialnem smislu niso več pripravljeni samo vegetirati na obrobju družinskega sistema in prepuščati vseh koristi čustvene povezanosti samo svojim ženam, ženskam, materam svojih otrok. Na lepem dajejo znamenja, da bi bili radi tudi bolj pomenljivo udeleženi v življenju svojih otrok, v skrbi zanje, celo negi. Nekateri od signalov, ki so jih razvili, so manj opazni. K meni na svetovanje, recimo, prihajajo z iskreno, avtentično željo odkriti, kako naj se z otroki čustveno povežejo, kako naj jih razumejo in kako naj jim ponudijo ustrezno vodstvo in avtoriteto, ne da bi jih pri tem ranili, poškodovali, poteptali njihovo dostojanstvo. Spet drugi simptomi, ki jih oddajajo, so bolj očitni. Z otroki, recimo, ne brcajo več samo žoge; vidimo jih, kako svoje otroke previjajo, hranijo, potiskajo otroške vozičke in celo prenašajo v nosilkah. Predvsem zato seveda doživljajo vse sorte očitkov in obtožb. Nanje se zgrinja – prav tako kot nekoč nad ženskami – pravo sozvočje kritičnih glasov.

»Pomaterinjeni« očetje

Na odprti fronti proti »sodobnim poženščenim očetom« se srečujejo tako raznolike struje in ikone družbeno-političnega diapazona, da je kar veselje: od Primca in njegovih desničarskih tradicionalistov, ki žalujejo za nekdanjo »pravo žensko«, do levičarske VVG*, ki svojo kritiko izpeljuje na podlagi antropoloških in psihoanalitičnih vedenj, pa od freudovskih eksotikov a la Roman Vodeb, ki mu pije kri feministična hunta, do sofisticiranih gentlemanov tipa BMZ**, ki za propad »pravega moškega« dolži vpliv hormonskih motilcev. Kakofonija obupanih glasov je res precejšnja. In nič ne rečem, morda ima kdo prav, morda kar vsi, ampak meni se vseeno zdi, da tudi to ni vsa resnica. Kot vidim jaz, se ti sodobni, »pomaterinjeni« očetje bojujejo za nič več – pa tudi nič manj – kot emocionalno in eksistencialno enakovrednost v družini. Z drugimi besedami: radi bi se čustveno emancipirali. V tem boju za enakovrednost svojega dostojanstva so si po mojem enaki tako z norimi sufražetkami kot s predrznimi otroki. Upor proti aktualnim družbenim normam in vlogam pa pač vedno sproži paniko.


* VVG = Vesna Vuk Godina
** BMZ = Boštjan M. Zupančič

Članek je izšel v tiskani izdaji priloge ON časopisa Finance, 20.05.2016, št. 96/2016 .