Oči je dobil sina

(Ksenja Kos)
Ločitev je dandanes vsakdanji pojav. Otroci so priče tem zgodbam pri svojih vrstnikih, vidijo jih pri sosedih, prijateljih … Tudi moji hčeri sta bili priči tem razpadom družin pri svojih sošolkah in sošolcih. Starejša hči, danes 14-letnica, se velikokrat ozre nazaj in se spominja, da se je spraševala o tem, kako živijo.Bili smo mlada in vesela družina, na silvestrovo, pred dobrimi petimi leti pa mi je mož naznanil, da je spoznal drugo žensko. Otrpnila sem.

Ostala sem sama s svojo bolečino, s 3- in 8-letnima otrokoma ter s toliko grenkobe v sebi, ki je nisem in nisem uspela predelati, da sem se začela že spraševati, če sem sploh še sposobna biti mama. Zaradi občutka krivde, da ne uspem stati ob strani svojima »zakladkoma«, je v meni odmevala še večja praznina.

To notranjo praznino pa sem začela postopoma zapolnjevati z majhnimi odmerki optimizma. Pot ni bila lahka, saj moj, zdaj bivši, mož ni želel popolnoma odkorakati iz mojega življenja. Z veliko žlico je zajel pojem očetovstva in ni se hotel odcepiti od poslanstva moža. Tudi on se je slabo znašel v tej novi vlogi. Bil je zbegan, preplašen in bežal je pred svojo krivdo. Bežal je tako močno, da je po petih letih pozabil, da še vedno beži. Hčeri sta ves ta čas tekli za njim, a ga nista uspeli dohiteti. Prehiter je.

Preskočila sem mnogo ovir in se v mnoge tudi pošteno zaletela. Danes stojim zopet pred svojima hčerama, ki terjata odgovore. Njun očka je dobil sina. Čestitam! Ob tej besedi otrpne starejša hči. Zakaj?

Otroci težko sledijo odraslemu svetu. Zaradi premalo življenjske kilometrine si v svojih glavah pletejo skrivnostne zgodbe. Njena zgodba je polna nerešenih vprašanj in tudi moji odgovori ne zadostujejo. Njen očka molči. Razumem ga. Verjetno ga je strah, da je ne bi preveč prizadel. Verjetno tudi ne ve, kako naj se z njo pogovarja. Morda ne zmore na nekatera vprašanja odgovoriti niti samemu sebi. Najstnica pa terja določene odgovore! Panika. Spada to v očetovski svet? Pa še kako. Ne zadostuje, da se pošlje otroka k mami, če se ta želi pogovarjati. Pogovarjati se morajo tudi očetje.

Vrnimo se pet let nazaj. Najprej je sledilo navajanje na novo situacijo. Z moje strani je bila naloga zelo težka. Po eni strani bi to žensko najraje utopila v žlici vode, po drugi strani pa sem ji bila hvaležna, da je bila pozorna do mojih otrok. Hčerki sta bili seveda jezni nanjo, a čas je naredil svoje in počasi sta se privadili nanjo.

Najpomembnejši korak na tej točki je bil, dati hčerkama dovoljenje, da je v redu, da jo imata radi. Si predstavljate ogenj v meni? Prave eksplozije. A smisel sprejemanja partnerice bivšega moža sem imela neprestano pred seboj. Ni šlo vedno gladko. Gotovo sem naredila mnogo napak in jih zagotovo še delam, vendar je pomembno, da jih ne pometam pod preprogo. Zagotovilo, da sem šla po pravi poti, mi dajeta ravno hčerki, ko brez strahu, da mamica ne bi bila preveč prizadeta, govorita o veselih trenutkih z očetovo partnerico. Težko je poslušati, ampak vaja dela mojstra in vsakič je lažje, predvsem zato, ker sem prepričana v dobro vseh dovoljenj, ki jih s poslušanjem in priznavanjem dajem otrokoma.

In kje je bil oče ves ta čas? Bil je fizično prisoten, a ni zmogel pogovora. Hčerkama je predstavljal partnerico le kot prijateljico oziroma cimro. Nikoli ni spregovoril o tem, kaj se je zgodilo in kaj se dogaja, pri nas doma pa jima je kazal, kako zelo ima še rad njuno mamico. Čista zmeda. Si predstavljate, kaj se je dogajalo v otroških glavah? Zgodbe, za katere odrasli sploh ne vemo, se kopičijo iz leta v leto. Če se z otrokom ne pogovarjamo, nikoli ne izvemo, kakšen je njegov svet. Kot mama sem se poskušala približati »prebivalcem« njune glave. Koliko sem bila uspešna pri tem, bo pokazal čas.

Ampak življenje je tako, da se običajno znajdemo v še tako težki situaciji. Jo bomo objokovali, iskali krivca zanjo? Nima smisla. Preveč energije bi porabili oziroma vrgli stran, pa še neproduktivno je. Čas pa teče in otroci odraščajo. Oče pač ne zmore, torej mama, kje si? Pogovarjamo se, predstavljam jima svoj svet in odkrivam njunega. Poskušam zgraditi varen prostor, da se lahko izražata. In povesta veliko. Včasih sta direktni, včasih se zatekata v svoj simbolni svet.

Odločitev, da si ločenec ustvari novo življenje, je zdrava. Naj še tako boli, na daljši rok dobro dene vsem, da gre življenje naprej. Na tej točki je za otroke pomembno to, da kot starši stojimo za svojimi dejanji in zanje sprejemamo tudi odgovornost. Ta trdna drža omogoča otroku ponovno zgraditi občutek varnosti. Skrivanje življenja pred otrokom, laž ali nestabilnost staršev (občutenje sebe kot krivca za ločitev ali pa obtoževanje partnerja) počasi, a trdno ruši otrokovo varnost.

In napočil je trenutek, ko je oče prišel z novico, da je njegova »cimra« noseča z njim.

»Mami, kako je zdaj to? Ni mi jasno, a imajo zdaj ljudje otroke že z vsakim prijateljem!? Ali jo ima sploh rad?«

Otroci sprejmejo vse igrice odraslih, le razlago potrebujejo. Žal jima je oče tudi tokrat ni zmogel dati. Ni odgovarjal na vprašanja, ki mu jih je lačno postavljala starejša hči, mlajša pa je postala izredno pridna očkova ljubica.

»Ne, ne bosta izgubili očka! Veliko se bomo pogovarjale, kričale, se jezile, jokale in preklinjale. In potem bomo šle naprej. Očka pa bo vedno tam.«

Seveda sem bila jezna. Besna, da se ne zmore pogovoriti s svojima otrokoma. Razočarana, da niti pomislil ni, da bi ju pripravil na to, da si želi še enega otroka. Seveda sem se najprej sama pogovorila z njim in tako kot že ničkolikokrat doslej ugotovila, da je popolnoma zmeden. V odnosu do punčk ni bil pripravljen prevzeti odgovornosti, preložil jo je nanju.

»Mami, bojim se, da ne bi kaj naredila temu otroku! Prav sovražim očka. Kako je lahko tako neumen? Zakaj je tiho? Samemu sebi se smili. Briga ga, kaj čutiva s sestrico.«

Oče ne zmore. Naj objokujem ali naj besnim? Sem besnela! Vzela sem si trenutek in izkričala vse iz sebe, nato pa sem ponovno vzela pamet v roke in se začela pogovarjati z deklicama.

»Bomo videle, kako bo. Verjamem, da dojenčku ne boš storila nič hudega, te pa razumem, da potrebuješ nekaj, na kar bi v tem trenutku zlila vso svojo jezo in obup. Razumem, da se še ne zmoreš razjeziti na očka. Morda se bojiš, da ga boš potem povsem izgubila. To je skriti strah. Mislim, da ga imaš zelo rada. Vem, da ta trenutek tega ne čutiš, ker si besna zaradi njegovega molka. Bodi jezna, ko si jezna! Jokaj, ko si žalostna! Doma se lahko ob vsem tem stisnemo in imamo ena drugo.«

Kar je v moji moči, bom storila »v tem mandatu«, ostalo bosta morali deklici prehoditi sami. In ponosna sem na obe. Pogumni sta na svoji poti.

»Mami, mimogrede. Ko smo bili pri prijateljici na obisku, sem izvedela, da bo fantek, ko je oči govoril vsem zbranim za mizo.!«

Pred nekaj dnevi se je očetu rodil sin. Starejša hči se je odločila, da ga gre pogledat v porodnišnico. Korak, ki ga nisem predvidela. Bila je njena odločitev in podprla sem jo. Strah me je bilo, a sem držala pesti zanjo. Njena neznosna potreba po resnici in informacijah jo je gnala naprej. Mlajša hči je prvič izrazila željo, da ne bi šla k očku. Strah jo je.

Torej pri ločenih partnerjih, ki se odločajo za novo družino in nove družinske člane, gre le za to, da odrasli stojimo za svojimi odločitvami in da odgovornost za življenje vzamemo v svoje roke. Otrok z resnico nikoli ne prizadenemo tako močno kot s prikrivanjem in z iskanjem krivca.

»Mami, preživela sem. Najbolj mi je bilo hudo, ko ga je v roke prijel oči. Z njim se je pogovarjal, z mano se ni.«

»Punčki moji, verjamem v vaju, verjamem v nas!«

Preden sem odposlala članek, sem vprašala deklici, če se strinjata, da zapišem našo zgodbo. 9-letna hčerka je mirno prikimala, starejša pa si je vzela čas in članek prebrala. Objokana je rekla: »Kako enostavno je na papir zapisati toliko let. Počutim se, kot da že ves ta čas kričim v sebi. Tega krika se tudi tokrat ne bo slišalo!«

Ali ga slišite?

* * * * * *

Članek je bil objavljen decembra 2008 v reviji Ringarajine iskrice.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja