Od obsesivnosti do tesnobe do kompulzivnosti in nazaj

Piše: Ivana Gradišnik

Ko sem se včeraj pozno zvečer, manj kot deset ur pred rokom za oddajo kolumne, zalotila, kako manično – in seveda povsem po nepotrebnem – drgnem kuhinjske fronte, sem končno dojela, kako to, da so mi na reviji sploh dali pisati tole serijo o vse sorte psihičnih motnjah. Prav pretkani so. Nekdo jim je povedal, da imam vsako in vse!

Kompulzivna, prisilna dejanja so obredi, v katere se zatekamo, čeprav za to po vsem videzu ni nobene realne potrebe. Naša kuhinja resda ni sterilna, ampak potrebe, da bi jo morala, sploh pa v nedeljo zvečer zglancati do sijaja, v resnici pač ni. Takšna prisilna dejanja so bolj ali manj obupan poskus, da bi z izbranim obredom kot po čudežu pregnali razne obsesivne misli, ki se nam vrivajo v zavest, in tesnobo, s katero nas navdajajo. Kot otroci smo se mnogi igrali tisto “ne stopi na črto”, v bolj ali manj resnem prepričanju, da si bomo s tem v življenje priklicali – ali iz njega odgnali – kar pač že nas je mučilo. Te vrste magično mišljenje je za otroke običajno in naj bi sčasoma izzvenelo. A pri nekaterih se to ne zgodi, temveč ideja zadobi nove razsežnosti. Obred, ki naj bi lajšal tesnobo spričo obsesivnih misli, morda celo res ponuja hipno olajšanje, toda vsiljivke se kmalu spet vrnejo, dostikrat v še bolj napadalni obliki, kar tesnobo seveda še poveča, zato se ji moramo ponovno postaviti po robu s svojim magičnim obredom, in začarani krog je sklenjen. Pot od čarovnije do pekla je včasih zelo kratka.

Ljudje z obsesivno-kompulzivno motnjo se večinoma in v grobem delimo na pet podskupin. Tako imenovani “čistunci” se bojijo umazanije in bacilov. Obseda jih nevzdržna misel, da bodo okužili sebe ali druge, pred čimer se rešujejo s kompulzivnim čiščenjem ali umivanjem. “Zbiratelji” neustavljivo kopičijo in grmadijo reči, ki jih niti ne potrebujejo niti ne uporabljajo, ker jih je natihem groza, da se bo, če kaj zavržejo, zgodilo že kaj strašnega. “Preštevalci”, “urejevalci” in “repetitorji” so obsedeni z redom in simetrijo. Svojo vraževerno navdahnjeno tesnobo odganjajo s tem, da v nedogled preštevajo, urejajo ali ponavljajo, najsibo reči, dejanja, geste ali besede. “Nadzornike” v prisilno preverjanje, ali je vse tako, kot mora biti, sili strah pred takšno ali drugačno nezgodo, če ne kar katastrofo, bodisi svojo bodisi tujo. Še sploh zanimivi “grešniki” pa živijo v večni grozi, da jih utegne zanesti na takšna ali drugačna kriva pota, največkrat seksualne ali nasilne narave, zato se morajo držati na uzdah, ki ne dopuščajo oddiha.

Pravijo, da nas je vsega skupaj v populaciji od dva do tri odstotke, ampak meni se po izkušnjah zdi, da nas je dosti več. Vsaj tistih “tablagih”, ki nam uspeva ostajati med bolj neopaznimi. Ali kot mi je nekoč, še v študentskih časih, zaupal moj dobri prijatelj: “Veš, moja cimra je malo nemarna, zato zvečer vedno z oslinjenim prstom pobiram po tleh miniskulne drobtinice in jih pospravljam v pest. Ampak če se medtem odprejo vrata in me zasači, v hipu skrijem roke za hrbet in se delam, kot da nič ne delam, da ne bi mislila, da sem nor.” Taki smo, obsesivci, vse sorte trikov poznamo, da dosežemo spokojno starost, ne da bi nas bilo treba dati na anksiolitike ali antidepresive. In tudi moj dobri prijatelj razen tega, da živi v stanovanju kot iz škatlice, funkcionira normalno in deluje socialno prilagojen. Čeprav še vedno na skrivaj pobira po tleh drobtine.

Seveda pa motnja ne prizadeva vseh v enaki meri. Na splošno velja, da ima kar devet desetin ljudi z obsesivno-kompulzivno motnjo simptome, ki povzročajo težjo duševno stisko, redno terjajo več kot uro na dan in zato izrazito ovirajo v vsakdanjem življenju in medosebnih odnosih. Takim se najbrž splača obrniti po pomoč, preden jih lastna obsedenost oropa tistega, kar je najbolj vredno in je hkrati tudi najmočnejši zaščitni dejavnik pred eskalacijo motnje: intimnega, pristnega stika z bližnjimi. Kajti kot pravi moja dobra prijateljica: “Ko se bodo rovi, ki jih po stanovanju gradi s časopisi in revijami od leta 1993 dalje, dvignili nad meter, bom odkopala tako otroke kot hrčka in ga zapustila, pa naj si v miru do konca zgradi svoj bunker.”

Medicinska stroka sicer priznava, da vzrokov za motnjo še ne pozna docela. Deloma nas lahko dela zanjo občutljive družinska zgodovina, čeprav raziskave še niso opredelile genov, ki bi bili odgovorni zanjo. Gotovo pa velja, da življenje z obsesivno-kompulzivnimi starši, otroka navda z vzorci, ki sledijo zgledu. Prav tako kaže, da so stresni dogodki lahko katalizator, ki sproži nastop motnje, kar daje misliti, da so ljudje z nižjo frustracijsko toleranco bolj na udaru. Razen tega pa smo za motnjo bolj kot drugi občutljivi ljudje, ki smo nagnjeni k perfekcionizmu. Kar se mene tiče, je v ozadju tistega maničnega drgnjenja omaric izpred štirih ur najbrž prav to, kajti vsiljiva misel, ki jo poskušam pregnati s čiščenjem, zveni takole: “Ampak pazi, Ivana, kaj pa če ne boš napisala dovolj dobro?!”  In kaj lahko ženska, ki želi ohraniti minimalno dostojanstvo, naredi drugega, kot da se zateče v – čiščenje? Če ji že trma ne da, da bi nehala pisati kolumne.

 


Kolumna je bila objavljena v reviji Medicina in ljudje (oktober 2016).

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja