Od poslušnosti do odgovornosti (Jesper Juul in Helle Jensen, Didakta)

Cena: 34,90 €
Strošek za poštnino: 2,50 €

naročila na: info@familylab.si

Izdal: Didakta, 2010
Uredila: Jana Babšek
Prevajalec: Irena Samide
Št. strani: 368
Vezava: broširana
Format: 228 x 153 mm

 

Vsakodnevni konflikti, izčrpavajoče bitke za premoč s težavnimi otroki – in za mnoge učitelje in starše tudi velikanski izziv, kako sploh poučevati. Vse to sodi danes v običajen šolski vsakdan. Toda neposlušnost in nered imata ponavadi en in isti vzrok: to je globoko zasidran konflikt, ki zaznamuje odnos med odraslim in otrokom. Otroci si želijo naučiti sodelovati, če jih le spoštujemo in priznavamo za enakovredne ter prepoznavamo in spoštujemo njihovo osebno integriteto in individualnost.

Jesper Juul in Helle Jensen pokažeta, zakaj v vrtcih, šolah in doma zakaj tako zelo potrebujemo novo razumevanje vzgoje in izobraževanja ter tudi kakšno naj bi to bilo. Pokažeta, da o uspešnosti vzgojno-izobraževalnega procesa v šoli (in drugje) v največji meri odloča kakovost odnosa med učitelji oz. pedagogi, starši in otroki. Avtorja s pomočjo mnogih zgledov pokažeta, da je stara kultura poslušnosti tako v šoli kot v družini že dolgo neproduktivna in izpeta. Hkrati opozorita na resnične alternative, kakršni sta empatija in pouk, ki temelji na spoštovanju pravil, ter pokažeta, kakšen pomen ima v vzgoji in izobraževanju odgovornost. Spričo bogatih in desetletja dolgih izkušenj, ki jih imata pri delu z otroki in z odraslimi, ki delajo z otroki, na nazoren način pojasnita, kako naj odrasli razvijamo in krepimo odnosne kompetence – ta temeljni kamen nove kulture v pedagogiki.

»Profesionalna kompetentnost v medosebnih odnosih je sposobnost pedagoga, da zagleda otroka v njegovi samobiti in da v skladu s podobo, ki jo uzira, prilagaja svoje vedenje, ne da bi se odrekel vodenju. To kompetentnost določa tudi sposobnost ohranjanja pristnega stika z otrokom, kar je temeljna pedagoška veščina. Ne nazadnje pa sodita vanjo tudi pedagogova sposobnost in hotenje, da prevzema popolno odgovornost za kakovost odnosa, kar je temelj pedagoške etike. Seštevek vseh teh kompetenc nazadnje določa raven pedagogove strokovne usposobljenosti.« (Juul & Jensen, 2004)

 Helle Jensen in Jesper Juul

Knjiga je razdeljena na štiri dele. Prvi del se ukvarja z vidiki dela v pedagoških institucijah. Glavni poudarek je namenjen spremenjenemu odnosu med odraslimi in otroki ter pomenu, ki ga ima družina. Drugi del obravnava osebne vidike, ki so skupni otrokom in odraslim in igrajo pomembno vlogo pri razvoju profesionalne odnosne kompetence. Tretji del opisuje medosebne odnose ter različne vidike poklicnega razvoja in vsebuje tudi poskus definicije odnosne kompetence. V četrtem in zadnjem delu knjige se avtorja natančneje in konkretno posvečata odnosom med starši in otroki. Knjigo zaključujeta s poglavjem o otrocih in mladostnikih, ki so nam v izziv. Tu se še posebej zavzemata za nov pristop v pedagoškem delu.

Avtorja si za vodilo jemljeta obravnavo pojmov, ravnanj in vrednot, ki se jima zdijo pri pedagoškem delu odločilni. Uporabni so za vse, pa naj gre za študente, pravkar diplomirane učitelje in vzgojiteljice ali pa za skupino pedagoških vodij in sodelavcev, ki bi želeli evaluirati kakovost določene institucije.

~

“Juul je žarek svetlobe v sodobni pedagogiki. Drugače kot mnogi njegovi kolegi ne poudarja težav, temveč opozarja na vire, po katerih lahko posežemo za kakovosten odnos z otroki.” (Der Spiegel)

“Knjiga je kratko malo izjemna! Obvezno branje za vse, ki imajo tako ali drugače opravka z otroki!”(Center za varstvo otrok, Avstrija)

“Knjiga predstavlja pomemben vir idej za urejanje odnosov med odraslimi in otroki, obenem pa pokaže, na kakšen način lahko odrasli s svojim odgovornim ravnanjem ustvarjajo v otrocih čut za odgovornost.” (PAED Forum)

“Knjiga prinaša odgovor na vprašanje, zakaj potrebujemo novo razumevanje vzgoje in izobraževanja in kakšna je pot k novi kulturi vzgajanja… Priporočljivo branje za vse pedagoške delavce in angažirane starše.” (Revija Bukla)

 

Odlomek iz knjige Od poslušnosti do odgovornosti

»Kultura poslušnosti je nekoč odločilno zaznamovala našo družbo in pedagoške institucije, še danes pa jo ponekod radi predstavljajo kot edino učinkovito sredstvo proti naraščajočemu sebičnemu in neorganiziranemu individualizmu. Upravičeno lahko trdimo, da postmoderna družba s svojimi spremembami, nepredvidljivimi težavami in zgodovinsko edinstveno polarizacijo vrednot zahteva od ljudi, da imajo, če hočejo (ob)stati trdno na tleh, dobro razvito samospoštovanje in osebno integriteto. Toda najin namen ni, da bi poskušala v celoti spremeniti pedagoško paradigmo, kjer bi poslušnost nadomestila odgovornost. Najin motiv je utemeljen tako s psihološko-eksistencialnega kot pedagoškega vidika. Ta menjava perspektiv se nama ne zdi nič drugega kot naslednji povsem logičen in potreben korak v individualnem duševnem in družbenem razvoju človeka. Korak, ki je potreben, če želimo kakovostno izboljšati delovanje družine in družbe na sprejemljivi etični osnovi. Prav ta etika je po najinem mnenju pogoj za to, da lahko profesionalni pedagoški odnosi za vse štiri vključene strani – vzgojitelje/učitelje, otroke, starše in družbo – postanejo taki, da so vsi zadovoljni.« (Juul in Jensen, 2004)