Od zaljubljenosti do ljubezni

Jesper Juul 

V članku bo govora o zaljubljenosti in ljubezni ter nuji, da se kot človek razvijamo tako, da bomo znali ljubiti drugega – otroka ali odraslega.

 

Navajeni smo, da vprašanje, ali je nekaj ljubeče, preverjamo pri pošiljatelju; da ugotavljamo namen, ki stoji za dejanjem, to pa pravzaprav ni najbolj posrečeno. Smotrneje bi bilo vprašati tudi prejemnika: “Si to občutil kot ljubeče dejanje?” In če je odgovor ne, je to potemtakem sploh še ljubezenska vzajemnost? A ravnamo se pač po stari navadi in smo v ta namen razvili vrsto trditev in pojasnil, ki jih uporabimo, kadar zaškripa med pošiljateljem in prejemnikom, na primer: “To sploh ni to, kar sem hotel!”, “Vse razumeš narobe!”, “Ampak to sem naredil, da te ne bi dolgočasil!”, “Joj, kaj bi potem rad, naj naredim?”

In otrokom: “To je za tvoje dobro!”, “To je zato, ker te imam rad.”, “Kaj se pa greš?!”, “Nič se ne sekiraj!”, “Oče/mama ne misli tako hudo.”

Vse te izjave so nujne, da pojasnjujemo ali upravičujemo, da je čustvena vzajemnost med dvema človekoma spodletela. Imajo isti značaj, kot ga mnogi poznamo še iz otroštva. Ne glede na to, ali smo se zares razveselili darila za božič ali za rojstni dan, šlo je za to, da smo bili videti veseli! “Namen je važen”, so nas učili, ne da bi natančneje razmislili, kakšno zmedo lahko povzroči tako pomanjkanje logike v malih možganih, ki še ne obvladujejo zapletenega karnevala družbenih kodov. Otroci v resničnosti brez težav razlikujejo oboje. Zlahka so razočarani nad dedkovim darilom in ga za tem objamejo. Potrebujejo le malo časa, da opravijo z enim občutkom in izrazijo naslednjega. Pravzaprav zdravo in naivno zaupajo, da dedek brez težav vidi razliko, kako občutijo darilo in kaj čutijo do njega. Nobenega dvoma ni, da je dedek kupil darilo, da bi razveselil vnuka, pa se mu pač ni posrečilo in pika. Ne gre za to, da bi katerikoli strani kaj očitali: nihče ni nič kriv! Gre zgolj za ponesrečeno izmenjavo med človekoma. Skoraj vedno pa se iz tega lahko največ nauči pošiljatelj. Pošiljatelj se mora vprašati (pogosto pa tudi ni slaba zamisel vprašati prejemnika): »Kako naj izrazim ljubezen ali veselje, da bom razveselil ženo/otroka/prijatelja, tako da bo to ljubezen in veselje občutil tudi prejemnik?”

Ampak mar to ne pomeni, da moramo zavoljo drugih kar naprej spreminjati sebe – in ali je to prav? Odgovor je tako pritrdilen kot nikalen. Odvisen je od tega, kako razumemo ‘sebe’. Če s tem mislimo lastne občutke in stališča, je odgovor nikalen. Nič ni narobe z občutki, le izražamo jih nesmotrno. Spremeniti ali niansirati moramo ravnanje. Ne zaradi drugega, ampak zaradi odnosa. Za to je več razlogov, a naj tukaj le nakažem dva:

  • Možno je, da se pošiljatelj z nečim ne strinja. Ne dogaja se tako redko, da občutke izražamo na načine, ki so navzkriž sami s sabo in upravičeno vnašajo zmedo v okolico. Vpijemo in preklinjamo, kadar smo tega siti; ali nasprotno: jokamo, kadar smo jezni. Povrh vsega poznamo star pregovor, ki pravi: »Kogar ljubimo, tega kaznujemo.« Temu potem lahko rečemo, da zadrego izkoristimo za pametno rešitev! Nekateri so videti kar se da potegnjeni vase in ‘jezni’, kadar so v sebi najbolj mehki in ljubeči – ali obratno. Možje, ki pretepajo žene, to početje skoraj vedno utemeljujejo s tem, da jih tako zelo ljubijo – in to je neredko tudi res. Da pa tega dejanja ne občutijo kot ljubezen tudi prejemnice, pomeni le, da gre za resno komunikacijsko razpoko.
  • Nekaj najpomembnejšega, česar se naučimo v izvorni družini, je, kaj pomenimo ljudem, ki jih imamo radi; kako jim izrazimo ljubezen. Naš partner pogosto prihaja iz povsem drugačne družine, s povsem drugačnim izkazovanjem ljubečih občutij. Mnogi pari poznajo ta pojav, denimo v odnosu do telesnosti. Če želimo s svojo ljubeznijo prodreti do tega drugega, moramo pač ubirati drugačna pota za njeno izkazovanje – in tudi za sprejemanje. Preprosto dejstvo je, da smo vsi ljudje različni, tako otroci kot odrasli. Za naš odnos do vseh velja, da se moramo v življenju z njimi naučiti, kako jih imamo radi na način, da bodo tudi oni to tako občutili, ne glede na to, kako nenavadno ali čudno bomo to doživljali na podlagi lastnih izkušenj. Včasih se ne posreči, in najpomembnejša razlaga je gotovo, da se ljudje lahko neverjetno ljubimo, pa vendar ne moremo živeti skupaj. In bistveni del razlage je seveda tudi,zakaj ogromno staršev vsak dan trpinči svoje otroke – iz najboljših in najbolj ljubečih namenov.

Ljubim ali sem zaljubljen?

Pogosto uporabljamo besedi ‘ljubiti’ in ‘zaljubljen’ v eni sapi. Štirinajstletniki se ljubijo; stari zakonci pogosto rečejo, da so še vedno zaljubljeni, in v glavnem dobro vemo, kaj s tem mislijo. Moj namen ni, da bi naredil red v tem romantičnem kaosu, rad bi le opozoril na življenjsko obdobje, ko bi bilo morda koristno, če bi besedi uporabljali rahlo različno.

V prvem obdobju življenja v dvoje, se pravi: v prvih sedmih, osmih letih, sta partnerja – kljub njunim različnostim – zavzeta s pripadnostjo, enostjo, soglašanjem, podobnostjo, harmonijo, stapljanjem itd. Kadar smo zaljubljeni in partner vpraša: “Greš v kino?”, običajno ne rečemo: “Daj mi samo nekaj časa, da premislim!” ali “Odvisno, kateri film si nama izbral!” Odgovorimo: “Da!” in se s podrobnostmi ukvarjamo pozneje – ali sploh ne, kajti najpomembneje je, da smo skupaj. Na enak način je cilj zaljubljenega para, da se poenotita pri recimo: vzgoji otrok, opremi stanovanja, glasbenem okusu, oblačenju, starših in taščah ter tastih, prijateljih itd. V marsikaterem oziru to ni posebej pametno, ampak tako pač je. In tako je ne glede na partnerjevo starost in izkušnje. Morda prav zato mnogi rečejo, da je zaljubljenost neke vrste bolezen.

Pravimo, da je ljubezen slepa, in s tem mislimo, da nam zaljubljenost preprečuje, da bi na drugega gledali trezno. Morda to celo drži, vendar je najbolj resna slepota, da ne vidimo sebe in ne vidimo razlike med sabo in drugim. Spregledamo lastne potrebe in sklepamo nenehne kompromise, kajti najpomembnejša je pripadnost in v njenem imenu se sami ukinjamo v tem smislu, da se pogosto uklonimo. Če se to nadaljuje po prvih petih do desetih letih, je romantike konec, začne se obračunavanje s kompromisi. Začenjamo zbirati ‘kupončke ugodnosti’ v nečimrnem upanju, da se bo partner čutil dovolj krivega in jih bo pripravljen unovčiti z ustreznimi kompromisi. To pogosto vodi v večne prepire, zaradi katerih se taka praksa bodisi konča bodisi preide v trajno stanje tega, čemur pravimo ‘obzirnostno vnetje’.

Pri vseh odnosih med ljudmi niha stik kot urno nihalo med povezanostjo in ločenostjo. Obe stanji postaneta krčeviti in nevzdržni, če se ohranjata nad mejo čustvenega pokritja. A v prvih letih razmerja, ko se kopljemo v sončnih žarkih zaljubljenosti, občudujemo to vrsto naravnih zakonov, za nagrado pa dobimo prvo sedemletno krizo, ki se pojavi, ko smo naše različnosti že zdavnaj in v dobršni meri zrinili s poti v korist pripadnosti. Zaljubljenost je morda eno najbolj samoljubnih stanj, v katerih se lahko znajdemo. Prav gotovo rečemo, da smo zaljubljeni v drugega. Biti zaljubljen pomeni za večino, da drug človek drami v njih pravo povodenj čudovitih občutij in ta občutja ljubijo. Sami sebi se zdijo čudoviti, kadar je drugi v bližini, in si domišljajo, da je čudovit tudi oni drugi. Nihče naj me ne razume narobe, češ da bi zaljubljenost morali zato odpraviti ali bi se morali zaljubljenci namesto tega v tej situaciji obnašati bolj trezno. Edina težava pri zaljubljenosti je, kot je znano, da v nekem trenutku premine. In to je gotovo kar dobro.

Med drugim je kar dobro, ker nam daje možnosti za premislek, ali znamo drugega tudi ljubiti. Ljubiti drugega zahteva namreč nasprotje ljubezenske samoljubnosti. Ljubiti partnerja zahteva žrtvovanje, ki je povsem drugačno od hitrih in delno samozatiralnih kompromisov v zaljubljenosti. Zahteva sposobnost, da na drugega gledamo z njegovih izhodišč, da njegove želje in potrebe ločimo od lastnih. Vendar kaj zdaj pomeni, da na drugega gledamo z njegovih oziroma njenih izhodišč? Med drugim pomeni poznavanje vrednot, po katerih presoja svoje življenje; tistih ciljev ki si jih je zastavil/-a; osrednjih potreb v življenju drugega in s tem določeno zamisel, po kateri poti naj ta cilj doseže in uresniči te potrebe. To ne pomeni, da je partner primoran izpolnjevati te zahteve ali dati svoje življenje drugemu na uporabo. Vsebuje pa obvezo, da ima življenje drugega prav za tako pomembno kot svoje, zato pripisuje partnerjevim vrednotam, potrebam in ciljem enak pomen kot svojim in ga na tej poti čim manj ovira.

V glavnem tako razumemo ‘enakovrednost’. Brez enakovrednosti pa nima smisla govoriti, da ljubimo drugega – otroka ali odraslega. Saj ne da občutenje ljubezni ne bi bilo dovolj močno, le ravnanje, praksa je v tem primeru nezadovoljiva.

No, mar to potem pomeni, da rečemo le ‘prav, pa naj bo’ vsemu, kar bi rad partner? Ne, to ne pomeni tega. Prvič nas ima le malo pregled nad svojimi vrednotami in cilji v tem življenjskem trenutku, in čeprav se nam zdi, da ga imamo, se pogosto uštejemo. Ljubiti drugega potemtakem tudi pomeni, da gojimo ljubeč odpor, da postavljamo ljubeča vprašanja in ljubeče prepreke. Ko rečem ljubeč, ne mislim niti mehak niti popustljiv. S to besedo razumem sposobnost, da omenjeno počnem, ker se znam vživeti v partnerjevo življenje in življenjske okoliščine, v nasprotju z egoističnim upiranjem, ki nastane izključno, ker se zdi, da se partnerjevi potrebe in cilji tepejo z mojimi.

Drugič pa je samo nekaj področij, ki so pravzaprav skupni, prej so posameznikovi. Naj imava več otrok, denimo? Tukaj se skupne vrednote znajdejo na resni preizkušnji. Je prav, da postanem oče, ker si ona tako zelo želi – ali mama, ker on tako hoče? Seveda ne znam odgovoriti niti na to niti na druga vprašanja v imenu drugih. Primer sem izbral, da bi pokazal, da so ljubeča dejanja včasih tudi tista dejanja, ki se sprva pokažejo za odklonilna – če je odgovor torej nikalen. Ljubezen pogosto tudi pomeni, da se partnerjevim željam in potrebam ne uklonimo, ne glede na to, kako zdrave in legitimne so sicer, če nismo s srcem pri njih ali če nismo sposobni, da bi jih izpolnili. Vendar je velika razlika, če smo v danem položaju zaskrbljeni nad svojim in partnerjevim nejem ali upravičujemo svoj ne in omalovažujemo partnerjeve želje in potrebe.

Tako upravičevanje kot jeza prav gotovo vznikata iz ljubezni, vendar ju ne občutimo ljubeče – niti pošiljatelj niti prejemnik. Ni tako preprosto ljubiti drugega človeka, tako da bo tudi drugi to občutil kot ljubezen. Večina nas potrebuje vse življenje, da se tega kolikor toliko priučimo. Na srečo pa velja, kot v večini drugih medčloveških odnosov, da ni odločilen popoln in briljanten rezultat. Sreča je, kot bi rekel Soren Bruun, da smo na pravi poti.

Je vzgoja lahko ljubeča?

Je, pod enakimi pogoji, kot sicer veljajo za partnersko razmerje. Da kot starš spoznaš, da otroka poznaš, šele ko si z njim preživel vse življenje. Oziroma če povemo drugače: vzgoja je lahko ljubeča – se pravi pozitivno posredovanje starševske ljubezni otroku, če se spotoma prilagaja otrokovi naravi in zavedanju, da se otrok razlikuje od staršev, pa tudi drugih otrok. Starši pogosto menijo prav nasprotno, ko govorijo o vzgoji. Tako govorijo o vzorcih, ki se jim mora otrok podvreči, ne glede na to, kakšne narave je. Obstaja torej velika razlika med občutenjem in ravnanjem. Tudi če sami ne občutimo vrzeli med občutenjem in ravnanjem, in zato delno upravičeno lahko doživimo, da nas drugi ne razume, se lahko naučimo kaj novega o tem, kako različni so ljudje in kako različno doživljajo, kar je za nas samo po sebi razumljivo. Vendar se problem pogosto skriva ravno v nasprotju med obliko in vsebino. Podoben je odposlanemu pismu, ko prejemnik očitno samo pogleda kuverto in ga ta tako odbije, da pisma nikoli ne prebere. Jasno, da je potem lahko karati cepca, ker ni odprl pisem, a na dolgi rok se iz tega ne izcimi prav velika vzajemnost. Raje poskušajmo ugotoviti, katera barva ovojnice je drugemu najbolj všeč, potem jo odpošljimo, vsaj v svojem prepričanju, da je vsebina pomembnejša od embalaže.


Članek je bil objavljen v reviji MOJ SONČEK, novembra 2008. P
revod Darko Čuden.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja