Odgovornost ali poslušnost?

(Jesper Juul)

V preteklosti je bila za veliko generacij poslušnost samoumevni cilj. Družba je bila avtoritarna in tako je bilo tudi v večini družin, v izobraževalnih ustanovah in na delovnih mestih. Če so te vzgajali, da moraš ubogati avtoriteto, si se v družbenem pogledu najbolje znašel. Vprašanje pa je, kako si se znašel psihološko in eksistencialno.

Potem pa je družbo nenadoma preplavil protiavtoritarni, demokratični val. Ženske so obračunale s podrejenostjo, naše znanje o otrocih pa je ‘eksplodiralo’ ter spremenilo pogled nanje in na otroštvo nasploh. Nekaj desetletij smo razpravljali o ‘dobri’ stari avtoritarni vzgoji s številnimi pravili, trdnimi okvirji in kaznijo na eni strani ter o svobodni in demokratični na drugi, dokler nismo ugotovili, da nobena ni ustrezna. Če verjamemo raziskavam, ni za odraščanje otrok dobra niti avtoritarna niti svobodna družina; najvišje kotira tako imenovana avtoritativna vzgoja: starši so za otroke avtoriteta, obenem pa niso avtoritarni.

Glavno vprašanje se torej glasi: kako to doseči? O tem smo na srečo slišali veliko mnenj in izkušenj iz najrazličnejših družin.

Dejstvo je namreč, da so tisti, ki so starši postali pred desetimi leti, ki to postajajo danes ali bodo postali jutri, prvi starši v zgodovini sveta, ki poskušajo tako vzgajati otroke in mlade. Ni dovolj, da se izognemo izkušnji svojih staršev, ki so nas vzgajali in imeli pri tem manj srečno roko, ali da najdemo zasebnega ‘guruja’ med strokovnjaki in pisatelji.

Otroci so neverjetno različni, enako pa velja za njihove starše. Kar je pravilno in deluje v eni družini, ni nujno primerno v drugi. Celo temeljne besede, kot so meje, skrb, okvirji, pozornost, razumemo različno, saj so odvisne od naših osebnih izkušenj in pogledov.

Najprej moramo razčistiti s svojimi vrednotami: V kaj verjamem? Kaj je po mojem dobro za ljudi? Katere vrednote, ki sem jih prinesel od doma, so se izkazale za vredne in konstruktivne v mojem življenju in katere moram izločiti?

Otroci bi radi sodelovali s svojimi starši in jih razveseljevali vsak dan. Če tega ne počnejo, so vzroki lahko štirje:

– Starši se ne znajo več veseliti in vso energijo porabijo za ‘probleme’.
– Otroci ne morejo sodelovati bolj, kot že sodelujejo, ne da bi se pri tem ‘poškodovali’.
– Otroci nimajo dovolj časa, da bi se naučili in razumeli, kaj želijo starši.
– Odrasli postavljajo otrokom ovire, ne da bi se tega zavedali.

Najrajši vidimo, da otroci naredijo, kar jim rečemo, toda ali zahtevamo, da nas ubogajo? Ali želimo, da naredijo, kar jim rečemo, samo zato, ker jim tako rečemo? In ali želimo, da bo njihov odnos do avtoritet v prihodnosti prav takšen?

Ali pa želimo, da se otroci razvijajo v samostojne in kritične ljudi, ki se ne bodo pustili obvladovati, podrejati in zavajati?

Veliko let je bilo v družinah tako, da bi starši prvega otroka najraje zadržali doma, drugega pa poslali v svet. To je preveč protislovno in otrokom ne v enem ne v drugem primeru ne uspe, da bi nas zadovoljili, čeprav bi strašno radi.

Če otroci dolgo ne počnejo stvari, ki niso le naša, ampak tudi njihova želja – če ne spijo, ne jedo, se ne učijo, ne komunicirajo –, je večinoma tako zato, ker se v družini dogaja nekaj, kar jih onemogoča. Starši so nehote zavili na napačni tir, zato morajo najti izhod in se popraviti, da bo otrok ponovno dobil voljo do življenja.

O teh možnosti pa se starši ne moremo odločati vnaprej – dokler ne dobimo otrok. Najprej jih moramo ‘srečati’ (in tudi sebe kot starše), potem moramo vaditi in eksperimentirati … in takrat lahko začnemo rasti in se razvijati. Otroci ne potrebujejo preveč samozavestnih ali popolnih staršev, najlepše se imajo z resnično živimi ljudmi, ki ne vedo vsega in se ves čas razvijajo.

* * * * * * * *

Članek je bil objavljen v prilogi Junior, ki je izšla 10. aprila 2009 pod pokroviteljstvom revije Elle.