Odhajam v Svet, odhajam v Vrtec!

(Simona Iglič)
Da se bo otrok navadil na vrtec, ne da bi bila to zanj in za vse vpletene stresna izkušnja, je velika želja odraslih, včasih tudi iluzija. Instantni recepti, ki bi jih tako radi imeli, so morda v pomoč staršem, a »težko delo« vseeno čaka celo družino, ki potrebuje predvsem čas in zaupanje.Obstaja nekaj nujnih sestavin (tolažilne dudice, ninice, domače igrače, topla in razumevajoča vzgojiteljica, majhno število uvajajočih otrok …), ki pa so koristne šele takrat, ko za vsako družino preteče individualno odmerjena količina časa in z njim porojeno zaupanje vase in v vrtec.

Koliko časa
Žal premnogi otroci uberejo pot zbolevanja, če ne čutijo naše podpore in razumevanja. Pomagajmo jim, da bodo poiskali bolj zdravo pot. Čustva (žalost, jeza, strah …) ne ranijo otroka dolgoročno, v smislu, da bi ga zaznamovala. Zato ni potrebe, da jih skušamo preusmeriti in pretvoriti v bolj prijetna.
Sprenevedanje in spreobračanje misli in občutkov rani človekovo dušo (in telo). Otroci hitro pristanejo na tovrstne manipulacije staršev, ki dostikrat delujejo (so učinkovite), toda puščajo nevidne sledi (občutke nerazumevanja, oddaljevanja od lastnih občutkov).

Primer:
Deklica, je po poletnih počitnicah nekaj dni zapovrstjo jokala ob prihodu v vrtec. Ni pomagalo, če smo jih hoteli preusmeriti pozornost z igračami, ne tolažba, da mamica pride po kosilu, in navajanje vsega lepega, kar da jo čaka v vrtcu. Deklica je prisluhnila in globoko vdihnila šele tedaj, ko smo ji preprosto rekli: »Hudo ti je, bi bila rada doma, a ne?« In se je stisnila, še malo pohlipala in bilo je lažje.

Večkrat je opaziti, kako otroci v trenutku, ko »zadeneš« (ubesediš) njihovo stisko, prav zares zadihajo; se pravi globoko vdihnejo in počasi nehajo jokati, ali pa še močneje zajokajo, da se do konca očistijo. Nekateri potem začnejo pripovedovati o dogodku, drugi se izvijejo iz naročja in se gredo igrat in podobno.

Vzgojiteljica neke skupine novinčkov je za uvajalno obdobje kupila več pisanih (z živalicami poslikanih) škatel z robčki, jih razstavila po sobi in tako simbolično in tudi povsem praktično pozvala otroke in starše: »Izjokajte, kar morate izjokati, potem gremo pa naprej. Novim dogodivščinam naproti!«

Je tu varno zame?
Nekateri otroci ob prihodu v vrtec premorejo dovolj zaupanja vase in druge (se počutijo varne), da pri vstopu v novi svet nimajo večjih težav in se mirno prepustijo otroški težnji po raziskovanju in igrivosti. Drugi potrebujejo nekoliko več zaščite in podpore. To dobijo neposredno od vzgojiteljice in pa posredno od staršev (čeprav jih ni tam – v igralnici vrtca). Otrokom je namreč v veliko pomoč, če njihovi starši zaupajo in mirne vesti prepuščajo otroka vzgojiteljem. V nasprotnem primeru, ko starša močno bremenijo lastne izkušnje iz preteklosti ali iz kakršnegakoli razloga ni prepričan, da bo za otroka v vrtcu dobro poskrbljeno, se kaj hitro zgodi, da otrok sodeluje s tem.

Kako vemo, da smo mi tisti, ki morda bremenimo otroka z lastnimi strahovi, dvomi? Tako, da opazujemo, kako se otrok obnaša, kadar ga v vrtec pripelje druga odrasla oseba (babica, mami, očka, varuška). Želja, da bi otroku pomagali tako, da mu skušamo predstaviti vrtec kot prijeten kraj, je povsem na mestu in dobrodošla popotnica za otroka le v primeru, ko to tudi res mislimo in čutimo.
Pa ne gre vedno le za sodelovanje otrok s podzavestjo staršev. Kaj vse se otroku lahko pripeti v prvih tednih navajanja na vrtec: od besednega prepira za igračko, do ugriza ali ščipanja zaradi »sposojanja« dude ali ljube domače igračke.

Si predstavljamo, kako močno bi tudi odrasli zjutraj jokali, ko bi bilo ponovno treba iti v službo, potem ko nas je prejšnji dan eden od novih sodelavcev udaril. Če pride do takih neljubih dogodkov (kar se zlasti v jasličnih skupinah kljub budnim očesom vzgojiteljic pogosto zgodi), se starši počutimo zelo nemočne in tisti občutek zaupanja hitro splahni. Potem pa smo spet tam, kjer ne bi radi bili – v oklepu »težkega poslavljanja« in jutranjega oklepanja.

Krog zaupanja morajo ponovno skleniti odrasli in otroci.

Primer:
Pred kratkim mi je sestra med pogovorom o uvajanju otrok v vrtec rekla: »Letos pa slišim veliko takih primerov, ko otroci jočejo pri uvajanju in vzgojiteljice kličejo starše, naj prej pridejo po otroke.«
Dejstvo je, da otroci od nekdaj jočejo v uvajalnem obdobju. Res pa je tudi, da smo odrasli (vzgojitelji in starši) zdaj začeli še bolj resno jemati njihove solze. Tudi tako, da v trenutkih, ko je pretežko, prosimo drug drugega za podporo, razumevanje in pomoč.

Kaj preostane odraslim
Preostane nam zaupanje v življenje. In spoznanje, da je naš otrok malo manj naš in malo bolj svoj. Kar pomeni, da prihaja naproti novim življenjskim izkušnjam; težkim, prijetnim, raznovrstnim – in da jih rešuje po svoje. In mi ostajamo ob njem. Tako, da mu pustimo izraziti, kar čuti.

Lahko vztrajamo pri svoji »trdnosti in neomajnosti« in veliko otrok nam bo sledilo in zlahka vstopilo v vrtec. Tistim nekaj, ki jim je to pretežko, pa se zahvalimo: da so nas znova spomnili, kako dobro je za naše zdravje, da tu in tam pokažemo svoja čustva.

Paleta čustev, ki nam daje vedeti, da je otrok prav zares stopil v Svet, je velik zalogaj za otroke in odrasle.

A Svet je velik in pisan zalogaj; zakaj bi se pretvarjali, da ni. In prav je tako, da je pisano, zato ne delajmo otrok slepih s prepričevanjem, da je drugače.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja