Ohranjanje iskric v partnerski zvezi

(Darja Barborič Vesel)
V obdobju zaljubljenosti in ko začenjamo razmerje, bližina ni težavna. Pogosto smo si celo tako blizu, da se razumemo brez besed. Pogled, dotik, nasmeh je dovolj, da točno vemo, kaj misli partner. Z zorenjem razmerja pa se »osamosvajata« tudi partnerja. Včasih ne oba naenkrat in ne na enak način. Spet začnemo zaznavati sebe, svoje potrebe in želje ter se čudimo, da so lahko malce ali pa zelo drugačne od partnerjevih. To je lahko prvi korak oddaljevanja. Naslednji korak je običajno prihod otroka (oz. otrok), ki močno vpliva na oba partnerja, še posebej na žensko, ki se zaradi potreb otroka po intimnosti, pozornosti, zaradi njegove nebogljenosti in absolutnega zadovoljevanja potreb kar malo oddalji od partnerja. Na drugi strani so krive tudi delovne ambicije, družinske težave in še mnogo drugih dogodkov, ki za partnerja nimajo enakega pomena.Zaradi naštetega in še mnogih drugih individualnih razlogov je realnost razmerij, sploh dolgih, da se partnerja v določenih obdobjih oddaljujeta, iščeta in ponovno najdeta. Običajno eden od partnerjev prej začuti, da je nekako sam, da s partnerico oz. partnerjem nista »na isti valovni dolžini«. Včasih se ravnovesje in bližina spet vzpostavita sama od sebe, običajno pa je treba kaj storiti za to.

»Po dvanajstih letih razmerja, hčeri in sinu, dveh selitvah in petih menjavah služb sva se peljala na praznovanje štiridesetletnice prijatelja iz mladosti. Po prvih minutah »servisnega« pogovora v avtu, ko sva obdelala, kako bo mama pazila otroka in še spomine na slavljenca, sva utihnila. Tišina je bila mučna, nisem vedela, kako se je to lahko zgodilo. Kar sedela sva tam v avtu v mučni tišini. Začele so mi teči solze, mož je vprašal, če me kaj boli, kaj je narobe. Nisem mu znala povedati. Počutila sem se tako prazno.»

ISKRENA OSEBNA GOVORICA
Za ponovno srečanje/zbližanje partnerjev je ključna osebna govorica – govorica ljubezni, pozornosti in iskrenosti. Gre za na videz preprosto ravnanje, da z ljudmi, s katerimi smo v intimnih odnosih, govorimo tisto, kar res čutimo in mislimo. Ne na vljuden način, ki ga uporabljamo v svetu izven doma, npr. »Lepo prosim,…; Ali bi bil tako prijazen,…; Veliko bi mi pomenilo,…« To so zelo primerni načini komuniciranja s sodelavci, z znanci, s prodajalkami, serviserji, nikakor pa ne z intimnim parterjem ter otroki. Ta razmerja si zaslužijo več. Zaslužijo si, da uzrejo resnično osebo, naše občutke, razmišljanja, potrebe, želje. Pošteno, iskreno. »V nedeljo nočem na kosilo k staršem; Ne bom več nenehno pospravljala in čistila, hočem, da vsak prevzame svoj del; Ne maram smučanja.«

Osebna govorica lahko na prvi pogled izgleda kot sprožilec konfliktov, vendar le naredi konflikte vidne, kateri tako ali tako že obstajajo. Vidnost konfliktov omogoči tudi njihovo reševanje. Ni nujno, da bo posledica pogovora strinjanje, bomo pa vsaj vedeli, kaj se dogaja, kaj o tem meni partner in prav to bo povečalo bližino.

Partnerja, ki drug z drugim iskreno in odprto komunicirata, kjer je prisotno spoštovanje in upoštevanje dostojanstva drugega, veliko lažje (morda celo samoumevno) ohranjata medsebojno bližino. Osebna in iskrena medsebojna komunikacija nima nič skupnega z nesramnostjo, s kritiziranjem ali z ukazovalnostjo. Takšni načini komunikacije sočloveka le ranijo, za partnerski odnos pa so celo pogubni.

LJUBIMCI – PARTNERJI – STARŠI
Ključnega pomena za odnos, ki ga začenjata moški in ženska (oz. osebi istega spola), je, da poleg vseh vlog, ki jih bosta v času skupnega življenja prevzela, drug drugega doživljata v primarni vlogi moškega in ženske.

Mama je še vedno ženska, čeprav je mama. Ima odnos s svojim partnerjem in ravno tako tudi z otroki. Odnosa potekata na različnih ravneh in prav je tako. Kakorkoli obračamo, družina se vzpostavlja in napaja iz partnerskega odnosa staršev. Partnerski odnos je temelj družine, otroci pa so posledica oziroma nadgradnja tega odnosa.

Kadar pa je mama samo mama, v njenem svetu ni prostora za moškega, ampak samo za očeta. Takšno razmerje bo nekaj časa ohranjalo svojo smiselnost v delovanju in izpolnjevanju funkcionalnih, servisnih nalog družine, dolgoročno pa mu bo zmanjkalo »goriva«, saj tudi vlogi očeta in matere izhajata iz partnerskega odnosa.

Negovati moramo tisti del sebe, ki je samo naš, poskrbeti za svoje potrebe in ohraniti posluh za želje. Vrnil se bo tako čas kot tudi energija za nam ljube reči, katere se nam ob dojenčku in triletniku zazdijo kot iluzija ali oddaljen spomin.

»Dva meseca po porodu sem se zaradi težav z dojenjem priključila skupini mamic za samopomoč. Ker sem šla na srečanje mamic, se nisem ubadala z videzom. Tako ali tako sem zadnjih nekaj mesecev preživela v trenirki in s praktičnim čopom. Presenetilo me je, da so bile nekatere mamice, ravno tako mame malih dojenčkov, tako urejene, kljub spremembam, ki jih materinstvo prinese. Govorile smo o dojenju, vsakodnevnem življenju, utrujenosti, … Ugotovila sem, da se ves moj svet vrti le okoli hčerkice. Do naslednjega srečanja sem si vzela čas za frizerja in depilacijo nog. Popoldne sem za dve uri prosila taščo za varstvo in povabila parterja na Rožnik. Kako je bil vesel in kako lepo se je bilo pogovarjati brez pogledovanja v zibko! Počutila sem se kot človek! Bilo je, kot da bi spet postala ženska. Ne kakršna sem bila, ampak nova, bolj zrela, še bolj jaz.«

Spolnost je ključnega pomena za ohranjanje bližine med partnerjema. Seveda je seks nesmiseln, če partnerjema ni do tega, smiselno pa je iskati načine spolnosti, ki so nam blizu, ki si jih želimo, ki so nam sprejemljivi. Spolnost ni samo seks, ampak tudi poljubi, objemanje, držanje za roke. Da pa previdni in nežni dotiki lahko pripeljejo do strasti, se pa še spomnimo?

V razmerjih pride pogosto do trenutkov, ko si eden od partnerjev želi manj spolnosti kot drugi. To nikakor ni čas za užaljenost, obtoževanje ali iskanje alternativnih partnerjev. Nedvomno je to čas za odkrit pogovor o občutkih, o čustvih, pa tudi čas za spoštovanje, predvsem pa zapeljevanje, igrivost, nežnost.

»Ko sta bila otroka stara tri in šest let, sem opazil, da ženi spolnost z mano ne pomeni nič več. Ni me zavračala, samo tako površno je bilo. Nisem čutil, da je res z menoj, sploh pa ne, da ji je fino. Poskušal sem ji to povedati, pa me ni razumela. Rekla je, da ima rada seks z mano in da ne ve, kaj me moti, kaj spet hočem od nje. Rekla je, da sem jo prizadel, ampak tudi jaz sem bil prizadet. Ker takšnega seksa nisem hotel, sem jo res pustil pri miru. Tako se je zgodilo, da nisva imela spolnega odnosa več kot pol leta. Sam sem se že kar nekako navadil in pomiril, potem pa me je ona začela zapeljevati, spremenila je videz, postala pozornejša do mene. Ko sva po tej pavzi spet seksala, je bilo božansko, veliko bolje kot na začetku. Od takrat je najino spolno življenje dobro in živo. Po nekaj mesecih sva se pogovorila o vsem skupaj in žena mi je rekla, da še zdaj ne ve, kaj je bil nesporazum med nama, da se ni v njej nič spremenilo. Bila je pač v nekem obdobju spraševanja, kaj naprej s kariero, verjetno zato malo odmaknjena, jaz pa sem vse razumel po svoje. Ko bi se le do časa pogovorila.«

NAJIN SKUPNI SVET
Bližino partnerjev ustvarjajo tudi skupne dejavnosti – družinske, predvsem pa najine. Družinsko načrtovanje poveže vse člane, tudi partnerja. Ključni so interesi, zanimanja, ki jih deliva midva. Vseeno je, ali je to vrtnarjenje, rekreativni tek ali branje knjig. Pomembno je, da je obema v užitek in da z veseljem pričakujeva trenutke, ko se lahko posvetiva temu skupnemu užitku. Omenjene dejavnosti niso zamenjava za naše osebne, individualne užitke in zanimanja. Ti nas izpolnjujejo na individualni ter osebni ravni in so ravno tako življenjskega pomena. Kljub polnim urnikom in utrujenosti je smiselno pogledati, ali lahko katero izmed dejavnosti zamenjamo za skupno dejavnost, pa tudi če je to le badminton enkrat tedensko. Težave z varstvom so precej beden izgovor. Zagotovo je v naši širši družini ali okolici oseba, ki bi za primerno nagrado z veseljem poskrbela za naš naraščaj tisto urico, dve na teden. Ker denar trošimo v skladu s prioritetami, vam predlagamo, da strošek varstva vzamete kot naložbo, naložbo v razmerje.

SMEH JE POL ZDRAVJA
Pregovor velja tudi za partnerska razmerja. Smeh nas poveže, sprostimo se in se imamo fino. Povedati šalo partnerju, ji/mu pokazati tisto, kar nas je nasmejalo, deliti veselje. Tudi skupne šale, »najin jezik«, izrazi, katerih pomen poznava samo midva, vedno znova povežejo partnerja na najprijetnejši način. Lahko je to beseda – koda, ki na družinskem kosilu pomeni: npr. »greva ven na zrak«, »ko te takole gledam, mislim na …«, …
Tudi obisk kina ali gledališča dobro dene. Na primer ogled neromantične komedije – moški romantične komedije tako težko prenašajo –, ker je veliko tem, ki se jim lahko od srca nasmejimo.

V partnersko bližino je smiselno vlagati. Bližina je samoumevna na začetku razmerja, nikakor pa se ne ohranja sama od sebe. In ravno zaradi tega rečemo, da se dobro razmerje ne zgodi, temveč naredi.

* * * * * *

Članek je bil objavljen aprila 2009 v reviji Ringarajine iskrice.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja