Otroci in domača opravila – od virtualnih k analognim dejanjem

Piše: Irena Tomažin

 

Slej ko prej si starši v času odraščanja otroka zastavimo vprašanje, kaj narediti, da bodo otroci s takšno vnemo, kot sadijo koruzo v računalniški igrici, tudi doma zalivali rože, odnašali smeti in prispevali svoj del pri domačih opravilih. Nikoli ni prepozno za grajenje dobrih temeljev odnosov v družini, vsekakor pa je pot nekoliko lažja, če jo pričnemo tlakovati že v zgodnjih letih.

 

Igrivo raziskovanje v zgodnjih letih

V prvih letih življenja otrok vsa dela v domu pojmuje kot igro in nekje do 6. leta starosti še ne razlikuje pojma »dolžnosti«. V tem času otrok vzpostavi pozitiven odnos do domačih opravil, občutek za red in prve zametke rutine, zato je smiselno, da ga spodbujamo pri njegovem iskrenem veselju do raziskovanja doma in domačih opravil.

Otroka tako postopoma vključujemo v domača gospodinjska opravila glede na njegove zmožnosti, počutje ter izkazano zanimanje. Ko otrok še ne hodi, se lahko z njim pogovarjamo, medtem ko opravljamo gospodinjska dela, kuhamo in pospravljamo, ter mu pripovedujemo in opisujemo, kaj počnemo. Včasih kakšno opravilo storimo mimogrede, medtem, ko otroka držimo ob sebi oziroma v nosilki, npr. skupaj operemo solato ali posesamo kuhinjo. S tem pri otroku negujemo prve občutke, da je pomemben del skupnosti družine in vsakdanjega življenja v njej.

V zgodnjih letih se možgani otroka najhitreje razvijajo, domača opravila pa so odlična priložnost za spoznavanje in razvoj lastnega telesa, gibanja in fine motorike, logično razmišljanje in opazovanje naravnih zakonitosti, učenje vztrajnosti in krepitev samozavesti ob doseganju zastavljenih ciljev. Med najbolj priljubljena hišna opravila otrok pogosto sodijo:

  • pomivanje posode, zlaganje posode v pomivalni stroj ter iz njega (bolj kot je kuhinja mokra, bolj zabavno je!);
  • pomoč pri pripravi in dekoraciji jedi, priprava pogrinjka na mizi, spoznavanje uporabe kuhinjskih pripomočkov (npr. luščenje graha, rezanje in lupljenje zelenjave in sadja s prilagojenim nožem, mletje oreščkov, mesenje testa in zlaganje prtičkov so odlične vaje za krepitev fine motorike in ročnih spretnosti, hkrati pa otroku nudijo priložnost, da z različnimi čutili spoznava hrano);
  • skrb za rastline (in pozneje tudi domače živali): sajenje, zalivanje in opazovanje, kako pridelki rastejo pri otroku spodbujajo občutek odgovornosti ter zdrav in spoštljiv odnos do rastlin, hrane in živih bitij;
  • sestava jedilnika in priprava spiska za trgovino (ki je hkrati vaja pisanja ali preprosta skica);
  • brisanje prahu, pomivanje oken in kopalnice, sesanje, pomoč pri odnašanju smeti (prevažanje smeti na triciklu s košarico ali skiroju je pravzaprav zelo zabavno početje);
  • postiljanje postelje, zbiranje, prevažanje in nalaganje umazanega perila v pralni stroj, obešanje, zlaganje in sortiranje perila v omaro, hitrostno iskanje parov nogavic;
  • pospravljanje, zlaganje in sortiranje igrač (po predalih in škatlah, razvrščanje po barvah, velikosti, itd…).

 

Ko otrok postane šolar – primerna izbira in opredelitev domačih opravil

Ko otrok postane šolar, mu pomagamo pri učenju doslednosti in samostojne skrbi za vse šolske obveznosti, za domača opravila pa naenkrat zmanjka časa in volje. Takrat je pravi trenutek, da starši jasno opredelimo, kakšna so naša pričakovanja, želje in potrebe glede otrokove pomoči oziroma sodelovanja pri domačih opravilih. Izbira in količina opravil je odvisna od otrokove starosti, njegovih veščin, interesov ter ostalih aktivnosti, predvsem pa je povezana z vrednotami in dinamiko posamezne družine. Otroci brez težav sprejmejo vrednote, za katere se jim zdi, da jih starši sprejmejo z veseljem in užitkom, skeptični pa so do tisih, ki jih starši pospremijo s kritiziranjem, vcepljanjem občutka krivde ali opravičevanjem, poudarja danski družinski terapevt Jesper Juul.

Pri opredelitvi otrokovih dolžnosti je pomembno, da so navodila čim bolj jasna in specifična ter otroku omogočijo dovolj časa in možnost svobodne izbire, da se sam odloči, kdaj točno bo opravil svojo nalogo (npr. pred igro ali po igri): »Prosim, odnesi smeti, najpozneje do večerje!« ali »Zloži knjige na omaro, pospravi igrače v predal, posesaj svojo sobo!«

V tem procesu se otrok uči tudi prevzemanja odgovornosti za logične posledice svoje odločitve. Če na nalogo pozabi, ga prijazno opomnimo z besedami ali mu napišemo sporočilo na listek. Skupaj z otrokom se dogovorimo tudi o posledicah, ki nastopijo, če naloge ne bodo opravljene. Posledice naj bodo smiselne, razumne, enostavne, praktične in sprejemljive za oba. Otroci, ki se soočajo z razumnimi posledicami svoje neodgovornosti, se naučijo pozitivnega odnosa do življenja.

 

Otroci potrebujejo lastna spoznanja in izkušnje

Otroci potebujejo lastna spoznanja in izkušnje, da lahko sami doženejo, čemu se želijo izpostavljati, ter prevzeti odgovornost zase. Zato tudi ni smiselno ločevanje opravil glede na spol. Vsakdanja opravila otrokom pomagajo ne le prepoznavati naravne zakonitosti, temveč ga usposobijo za razvijanje svojih spretnosti, organizacije, postavljanja ciljev in dokončanja opravil. Otroci za svoj zdrav razvoj nujno potrebujejo občutek, da prispevajo svoj delež v družini in so pomembni člani skupnosti. Prav zato niso priporočljive (denarne) nagrade za opravljanje domačih opravil. Največja nagrada za vloženi napor namreč ni tisto, kar za opravljeno delo dobimo, temveč tisto, kar ob tem postanemo.

 

Ko pri otroku naletimo na odpor

Seveda ob opredeljevanju nalog v družini naletimo tudi na otrokovo nejevoljo, frustracijo in jok, ki so neločljivi del vsakega učnega procesa in sprejemanja. Pomembno je, da otrok pri tem začuti, da lahko izrazi svoje občutke, potrebe in meje, ki jim starši prisluhnemo z zanimanjem in potrpežljivostjo ter jih resno jemljemo, poudarja Jesper Juul. Tako pri otroku krepimo občutek njegove enakovrednosti v družini in spoštovanja njegove individualnosti. Vsekakor pa to ne pomeni, da mora vedno vse dobiti in normalno je, da mu je ob tem hudo. Če smo zaradi tega napeti in otroka ves čas postavljamo v središče pozornosti ter vse storimo namesto njega, otroka oropamo za temeljno potrebo po občutku, da je del skupnosti.

Tako tudi ni primerno, da otroka s podkupovanjem, grožnjo ali prisilo silimo k domačim opravilom. S takšnim načinom otroku le sporočamo napačne, nekonstruktivne vzorce, ki mu v življenju nikakor ne bodo koristili. Neredko otrok potrebuje le dovolj časa, da sprejme svojo odločitev, da bo nalogo opravil.

Včasih se pojavi kakšno obdobje, ko otrok iz različnih razlogov sabotira pomoč pri družinskih opravilih in sodelovanju. V takšnih primerih je smiselno pokazati zanimanje za otroka in ga vprašati, kaj misli ter kaj dejansko potrebuje. Morda je to le čas zase, da se zopet najde in začuti – trenutek, ko je le on, sam s sabo, ali pa skupaj s starši, brez vseh obveznosti in pričakovanj. Brez digitalnih motilcev. Včasih je treba le nahraniti tisto osnovno potrebo otroka po občutku varnosti in prisotnosti: tukaj sem, zate. Iz teh temeljev pa slej ko prej vznikne tudi lastna želja po angažiranju in pozitivnem doprinosu k skupnemu domu.

 


Članek je napisala Irena Tomažin, ustvarjalka Zdrave juhice in sodelavka Familylab Slovenija.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja