U
M

Otroci in gospodinjska opravila

11.10.2022 | Familylabovci pišejo

Kdaj naj se otrok začne vključevati v gospodinjstvo in kako?

Otrok se rodi v dogajanje v gospodinjstvu – skozi zvoke, z opazovanjem in spremljanjem staršev ob delu se spoznava s tem, kaj počnejo člani družine.  Že zelo zgodaj ga lahko vključimo tako, da sedi poleg nas, ko opravljamo gospodinjska dela in nas opazuje, v roke mu lahko dajemo za to primerne pripomočke, da se z njimi igra in jih spoznava. Otrok se uči s posnemanjem, zato izkoristimo priložnosti, ko nas želi posnemati in sodelovati, ter mu dovolimo, da dela to, kar ga privlači. Zanj je to igra -vključuje se iz lastne želje in toliko, kolikor ga zanima. Nekatera dela lahko opravljamo skupaj z že zelo majhnim otrokom in mu prepustimo dejavnosti, ki jih zmore (npr. prenašanje predmetov, pranje solate, predevanje stvari in živil, tudi rezanje s prilagojenim nožkom…). Sčasoma bo nekatera opravila lahko izvajal vedno bolj samostojno in tudi tedaj, ko ga bomo prosili za pomoč. Verjetno bo ponosen na to, da zmore, da lahko prispeva in je za svoje starše vreden tudi na ta način.

Bolj kot dodeljevanje opravil iz dolžnosti, je pomembno, da vse družinske člane, tudi otroke, vidimo kot osebe, ki potrebujejo in si želijo biti del skupnosti ter prispevati k družinskemu življenju (tudi h gospodinjstvu). Naloga staršev je, da izražamo svoje potrebe ter prosimo za pomoč. S tem ustvarjamo okolje, kjer se izražamo svoje potrebe in se zanimamo drug za drugega ter si pomagamo. Tako otroci kot odrasli sodelujemo iz solidarnosti in ne iz dolžnosti.

Občutek dolžnosti težko vzbudi v človeku veselje in izpolnjenost ob delu, ki sicer lahko izide iz zavesti, da delam nekaj dobrega za skupnost. Sami pri sebi lahko pomislimo, kdaj nekaj za skupno dobro naredimo z veseljem, in kako se počutimo, če nam nekdo to naloži kot dolžnost.

Jesper Juul pravi, da je edino merilo za to, koliko naj bi bili otroci vključeni v gospodinjska opravila, kolikor to želijo starši. Za otroke je dobro, da sodelujejo, saj jim daje občutek pripadnosti.

Predvsem sami sebe moramo vprašati, kakšno je naše osebno mnenje ter kakšne so naše potrebe po sodelovanju otrok. Objektivna mera ne obstaja.

Dodeljevanje gospodinjskih opravil otrokom poteka v skladu z njihovimi zmožnostmi, ki se spreminjajo s starostjo, pa tudi glede na njihove interese. Posamezni otroci so si na obeh področjih različni. Nekateri želijo ‘kuhati’, pometati, obešati perilo že pri letu in pol, tako jim pri štirih letih posamezna opravila že lahko prepustimo, da jih – s prilagojenimi standardi kakovosti – opravijo samostojno. Drugih gospodinjstvo sploh ne zanima, zato jim je potrebno leta sistematično dodeljevati najosnovnejša opravila ter jih pri tem spremljati, nadzorovati in pomagati, da jih ustrezno opravijo. Če nam pri tem uspe zagotoviti, da imamo po tem vsi dober občutek, smo zmagali.

Predšolski otroci bodo pogosto z veseljem pomagali pri gospodinjskih opravilih, še posebno, če bomo delali skupaj z njimi. Šolskim otrokom jih bomo povečini še lahko uspešno naložili z vzbujanjem občutka dolžnosti. Pri najstnikih pa se bomo primorani soočiti s tem, da dela ne bodo prevzemali zlahka in brez ugovorov, tako da bomo morali posebno pozornost nameniti tudi procesu, kako si opravila razdeljujemo.

V vseh obdobjih je pomembno za naše odnose, razvijanje otrokovih socialnih kompetenc in tudi bolj uspešno, če ne določamo opravil avtoritarno, pač pa v družini na to temo vodimo dialog in pogajanja, v katerih aktivno sodeluje tudi otrok… Vsi družinski člani izražamo potrebe, zahteve,  meje, preference v osebni govorici ter predlagamo rešitve, iščemo dogovore… V tem procesu moramo biti vsi člani družine, tudi otroci, vzeti resno. To daje otrokom občutek enakovrednosti ter vključenosti. Večja je tudi verjetnost, da gospodinjskih opravil ne bodo doživljali kot predmet ‘teženja’, ki z življenjem v družini nima nobene zveze.

Seveda smo starši tisti, ki na koncu odločimo o razdelitvi opravil, organiziramo izvajanje ter ustvarjamo vzdušje ob tem. Za to je toliko različnih načinov, kolikor je družin: delimo po interesih, ‘kolobarimo’ pri predaji opravil, vsi imamo stalne naloge,… Lahko delamo ob glasbi, se po opravljenem delu nagradimo …

Pri ločevanju opravil glede na spol ni pravil. Delimo jih glede na naše vrednote. Lahko jih delimo po spolu, lahko ne. Naredimo tako, kot ustreza nam in otrokom. Pomemben je občutek, da vsi prispevamo in gradimo družinsko skupnost.

Kaj pomeni enakopravno sodelovanje?

Gre za vprašanje pravičnosti v razdelitvi opravil. Pravično ni, da vsi izvajamo enaka opravila v enaki meri, pač pa to, da vsakdo primerno prispeva glede na svoje zmožnosti, veščine, starost, omejitve. O tem, koliko in kaj se posameznemu družinskemu članu zdi pravično prevzeti, lahko vodimo dialog, kot sem opisala zgoraj. Na koncu se starši glede na povedana mnenja in lastne izkušnje odločimo, kako bo delo razdeljeno. Objektivna pravičnost ne obstaja. Zelo verjetno je, da se bodo otroci pogosto pritoževali nad krivičnostjo razdelitve dela.

Kako otroku razložiti, da je del celote in da vsak opravlja svoj delež?

Menim, da starši otroku lahko že od malega nudimo izkušnjo, da je vsakdo dragocen del družine, ki opravlja svoj delež – najbolje tako, da ga prosimo za pomoč in se mu zanjo zahvalimo. Lahko mu tudi kažemo, kako pomemben in nepogrešljiv  je njegov prispevek k celoti.

Če otrok tega, da je del celote, ne prepoznava (kar se pogosto zgodi, kadar starši otroku veliko strežemo), mu lahko tedaj, ko sami v sebi prepoznamo, da želimo tudi otrokov prispevek v gospodinjstvu, preprosto rečemo:

»Glej, doslej sem jaz (ali midva z očetom) opravljala vsa gospodinjska opravila. Hočem, da odslej tudi ti prevzameš svoj del. Rada bi, da prevzameš naslednja opravila:….«

O slednjih se lahko nato z otrokom tudi dogovarjamo in pogajamo upoštevajoč  njegov odziv in predloge ter svoje meje in potrebe.

Tak pogovor lahko uvedemo tudi z besedami:

» Rada skrbim za dom, vendar tega ne želim početi sama. Hočem, da odslej…«
» Z očetom potrebujeva tvojo pomoč…«

Pomembno je, da v sebi zgradimo zavedanje, da za kakovostno družinsko življenje potrebujemo sodelovanje vseh, tudi otroka.

Otrok ne bo dosegel uvida, če bomo filozofirali, razlagali in moralizirali v smislu »Vsi člani družine moramo prispevati!« ali se pritoževali »Ali misliš, da živiš v hotelu? Sem mar jaz tukaj služkinja?«. Pomen svojega prispevka bo izkusil tako, da mu damo jasno osebno sporočilo o naših potrebah, željah in zahtevah, podanih v osebni govorici. Ter se mu za opravljeno iskreno zahvalimo.

Kako se odzvati v primeru odpora – denimo, pri najstnikih?

Odvisno od intenzitete in razloga za odpor. Sodelovanje in odpor je potrebno razumeti v kontekstu odnosa z otrokom, načina komunikacije in procesov odločanja v družini.

Kadar imamo sicer dobre odnose in otrok tedaj, ko hočemo, da nekaj naredi, zavija z očmi, ignorira, se pritožuje, se izgovarja na drugo delo, odlaga, se lahko odzovemo z npr.:

»Ok, če nekaj delaš, hočem, da odneseš smeti, ko končaš!«
»Kdaj boš lahko?«
»Vidim, da ti gre na živce, ampak naredi to!«
»Ne morem čakati (‘predolgo že čakam…’, ‘že pred eno uro si obljubil…’). Hočem, da to narediš zdaj!« Mirno vztrajamo in smo pozorni na to, da delo opravi.

Če je odpor do sodelovanja splošen, vseprisoten, in otrok pogosto dela noče opraviti, verjetno obstaja razlog za to. Tedaj lahko z otrokom sedemo in se z njim pogovorimo npr. na tak način: »Opažam, da se na moje prošnje po pomoči vsakokrat odzoveš z odporom in dela ne opraviš. Kaj se dogaja? Zakaj je tako?«

Če otroka znamo poslušati, nam bo verjetno povedal, kaj ga ovira. Njegovih razlogov ne smemo omalovaževati oz. jih označiti kot nesmiselne in irelevantne. Raje mu razložimo, zakaj je njegovo delo za nas pomembno, ter ga vprašajmo, kaj potrebuje, da bi lahko sodeloval. Soočimo naše in njegove potrebe, meje, prioritete in naredimo dogovor, ki bo sprejemljiv za oba.

Morda je njegovo nesodelovanje tudi način, da nas je priklical v bolj oseben stik.

Kadar je odnos dober, so otroci bolj pripravljeni sodelovati.

Najstniki včasih izrazijo radikalen odpor do kakršnegakoli sodelovanja pri gospodinjskih opravilih, položaja pa ne popravi noben argument ali razumen pogovor. Jesper Juul piše, da s tako močnim odzivom sporoča, da družina od svojih članov pričakuje preveč sodelovanja v smislu ‘zato da izpolnim pričakovanja te družine, se moram odreči lastni integriteti’

Če gre za takšen primer, piše Juul, moramo najstnika za nedoločen čas oprostiti domačih opravil, da si spet povrne notranje ravnovesje med lastno integriteto in sodelovanjem, ter prične sodelovati iz lastne želje po prispevanju.

Nagrade, kazni pogojevanje in podkupovanje ob odporu niso primerna sredstva. Lahko učinkujejo na kratek rok, dolgoročno pa poslabšujejo naš odnos z otrokom ter vzbujajo še večji odpor. Ovirajo tudi razvijanje otrokovega občutka solidarnosti in družbene odgovornosti. Prav tako ni na mestu pričakovanje, da bo otrok s sodelovanjem v gospodinjstvu povrnil našo siceršnjo skrb zanj.

V splošnem se moramo ves čas spraševati, ali otrokom predajamo gospodinjska opravila iz svojega notranjega prepričanja, da sami želimo živeti v skupnosti, kjer vsi sodelujemo, ali iz drugih razlogov npr: to je v otrokovo dobro, tako pravijo strokovnjaki, to sodi k vlogi ‘dobrih staršev’…

V prvem primeru bomo v komunikacijo vstopali avtentično in v prvi osebi, s čimer bomo najbolj učinkovito pridobili tudi sodelovanje najstnikov. Če bomo nastopali iz drugih razlogov, bomo težje utemeljili pomen sodelovanja in dosegli, da nas bodo otroci vzeli resno.

Pri pridobivanju sodelovanja je pomembno tudi opazovati svoj način komunikacije. Vpitje ukazov s pričakovanjem, da bodo otroci isti trenutek poskočili in opravili zapovedano, ne vzbuja želje po sodelovanju. Prav tako tarnanje, neskončno ponavljanje prošenj (ki ne zaležejo in navsezadnje postorimo sami), pritoževanje, sitnoba v glasu in vnaprejšnje pričakovanje, da naša prošnja ne bo uslišana. Raje iščimo, kako lahko komuniciramo najbolj učinkovito: npr. naloge vnaprej napovemo, napišemo na listek, preverimo, ali je otrok razmel, kaj hočemo od njega, ustvarimo rutino, določimo časovni okvir in se ga držimo… Lahko vprašamo tudi otroka, na kakšen način naj mu predamo naloge, da jih bo opravil.


Članek je napisala Familylabova sodelavka Barbara Brinovec Pribakovič.

0 komentarjev

Oddaj komentar

Morda vas bo zanimalo tudi

Poslušam te

Piše: Barbara Brinovec Pribaković Rada se pogovarjam s svojimi otroki. V življenju z najstnikom in dvema skoraj odraslima hčerama se mi zdi vsak...

Dialog z najstnikom

Piše: Barbara Brinovec Pribaković Mladostniki so predani raziskovanju tega, kdo so, kdo želijo postati in kako hočejo živeti. Leta so nas gledali,...