Otroci in pornografija

Časi, ko so otroci (fantje) brali in skrivali pornografske revije pod posteljo, so minili. Dandanes se otrokom preko interneta pornografija dobesedno vsiljuje in jim pušča marsikatero poškodbo. Na enem od danskih klicnih centrov, kamor kličejo otroci, ki potrebujejo pomoč in podporo, so zaznali znatno rast števila klicev zaradi tega problema (4000 klicev v letu 2014).

Otroci med devetim in petnajstim letom so zaskrbljeni in prestrašeni zaradi marsičesa, predvsem pa zaradi svoje telesne podobe, svojih seksualnih sposobnosti in nekaterih spolnih praks. Skrbi jih, da z njimi nekaj ni v redu, ko primerjajo obliko in velikost svojih spolnih organov ter prsi s tistimi, ki jih vidijo pri porno igralcih (podobno velja za veliko odraslih). Otroci in mladostniki vidijo SM prizore in si ne znajo predstavljati, da bi to bila lahko zgolj predstava ali igra med odraslimi.

Vsesplošna dostopnost internetne pornografije pomeni nujnost, da spregovorimo in tudi naredimo stvari, ki nam morda niso blizu ali glede katerih imamo morda tudi močno odklonilno moralno stališče. Starši in tudi učitelji, učiteljice bodo morali iti preko tega odpora, če bodo hoteli nuditi ustrezno pomoč in podporo svojim otrokom. Seveda je vprašanje, kaj lahko svet odraslih – starši in šole – naredi, da bi otrokom pomagal. Pomagati pa je potrebno, kajti več kot 80% otrok je redno izpostavljenih pornografiji.

Odgovor je odvisen od mnogih dejstev. Naštejmo nekatera:

1. 79% moških Evropejcev redno obiskuje pornografske strani in to seveda vključuje očete, učitelje obeh spolov in nekatere matere. To pomeni, da je smiselno, ko bi očetje – uporabniki prevzeli odgovornost za pogovor z otrokom. V družinah, kjer nihče od staršev nima neposrednega stika in izkušenj, pa bodo morali bodisi premagati odpor in pokukati na te strani ali pa se zanesti na profesionalno pomoč in nasvete.

2. V nekaterih državah imajo šole spolno vzgojo v učnem načrtu, in čeprav se morda komu zdi nezaslišano, bi morale šole med obravnavane teme vključiti tudi internetno pornografijo, vključno s prikazi kratkih izsekov/primerov takih vsebin. To je mnogo manj nevarno, kot da si otroci ogledujejo pornografijo v osamljenosti med zidovi svoje sobe. V državah, kjer spolna vzgoja ni vključena v šolski kurikulum, pa ostajajo starši in otroci pred to nalogo čisto sami in imajo mnogo težjo nalogo.

3. Pornografija izvablja močno moralno obsojanje in odpor – celo s strani rednih uporabnikov. To lahko staršem močno oteži ali celo preprečuje že vsak namen ali poskus, da bi jo pojasnili svojim otrokom. V tej situaciji otrokom preostane edino to, da se po pojasnila in podporo zatečejo k svojim vrstnikom.

4. Mnogo staršev že na sploh težko govori o spolnosti, zato gojijo upanje in vero, da otroci dandanašnji pač dobijo dovolj informacij od vrstnikov in iz medijev. Resnica pa je, da so ne glede na to, da je spolnost res prisotna že vsepovsod, mladi v tem pogledu ravno tako negotovi in ranljivi, kot so vedno bili. Čeprav so bolje informirani, so enako šibki in enako nujno potrebujejo podporo in dialog z zaupanja vrednimi odraslimi kot tudi s starejšimi in izkušenejšimi mladimi, se pravi s tistimi med 16. in 20. letom. Taka je že več kot desetletje tudi splošno sprejeta in uspešna praksa v danskih šolah. Video vsebine in različne aplikacije so dobra orodja, ki otrokom nudijo veliko informacij, vendar pa otroci in mladi nujno potrebujejo tudi neposredni, osebni stik z zrelimi ljudmi.

 

Otroci, ki kličejo na zaupne telefone, sprašujejo enaka vprašanja, kot otroci, ki sicer ne kličejo, pač pa se za pojasnila obrnejo na starše in pedagoge.

  • Vsem otrokom moramo brez izmikanja povedati, da je pornografija umetna in nenaravna predstava tega, kar spolnost v resnici je, in da ni narejena za poučne namene, pač pa izključno za denar in dobiček.
  • Povedati jim moramo, da je seksualna vzdržljivost moških pornografskih igralcev nerealna in da se en sam prizor dejansko snema več ur in včasih tudi po več dni.
  • Prav tako jim je potrebno povedati, da je pornografija odsev popolnoma karikiranih moških fantazij o dekletih in ženskah – in da so osebe ženskega spola v resničnem svetu drugačne od oseb, kot se kažejo v pornografskih medijih.
  • Otrokom in mladim moramo razložiti in pokazati (na fotografiji), da je normalno, da so moške in ženske genitalije različne po velikosti in obliki.
  • Otroci morajo slišati, da je najboljši način, da uživajo v spolnosti s svojim bodočim partnerjem, ta, da so srečni, zadovoljni in da jim je udobno v njihovih telesih, kakršna so, ter da ljubljenje nima nikakršne zveze s trenutnimi predstavami o telesni lepoti.
  • Povedati jim je potrebno, da samozadovoljevanje, ejakulacija in orgazem med ogledovanjem pornografskih vsebin sproščajo v možganih endorfine in da iz tega izhaja nevarnost, da postanejo odvisniki od pornografije. To se najpogosteje zgodi fantom, ki si nato težko najdejo dekle in uživajo v trajni zvezi.
  • Povedati jim moramo, da to velja ne glede na njihovo spolno usmerjenost.
  • Ne glede na to, ali ste starši ali pedagogi, imate vso pravico, da ob koncu pogovora razkrijete tudi svoja osebna moralna stališča. Nujno pa je, da ste na voljo in da otrokom ali razredu omogočite razpravo o njihovih moralnih dilemah ali stališčih o pornografiji.

Zavedajte se, da bo pri takem pogovoru mnogim otrokom nelagodno. V individualnem pogovoru se bo otrok pogosto izogibal očesnemu stiku. Dobro je, da v tem primeru tudi starši priznajo, da jim je nerodno. Če pa so otroci v skupini, se rado zgodi, da se otroci smejejo, norčujejo in šalijo, toda učiteljem in staršem lahko zagotovim, da so pod tem skrajno pozorni in da si bodo zapomnili vsako besedico. Morda o slišanem ne bodo hoteli razpravljati z odraslim, a pogovarjali se bodo, če ne drugače, vsaj s svojimi najboljšimi prijatelji. Spolnost je zelo pomemben del tako osebne kot socialne identitete in seznanjanje s pravimi informacijami od pravem času je dragoceni dar.

 

Jesper Juul, marec 2015

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja