Otroci in žalovanje

(Dušica Grgič)
Bolečina, ki jo delimo, se razpolovi
Izgube, odhodi in smrt so dogodki življenja, o katerih težko govorimo in v katerih se tudi sami velikokrat ne znajdemo najbolje, ko nas doletijo. Kaj pa otroci? S preselitvijo izgubijo prijatelje, ki so jih imeli v šoli in soseščini, ob razvezi staršev izgubijo dom in bližino enega roditelja, na izletu izgubijo najljubšo igračko, kuža, muc ali zajček, na katerega so bili zelo navezani, nenadoma izgine ali pogine, po dolgi bolezni umre babica ali dedek, v avtomobilski nesreči nenadoma izgubijo očka ali mamico, ali pa živijo ob bratcu ali sestrici, za katerega vedo, da ima neozdravljivo bolezen. Vse to je del življenja, ki se pogosto dogaja. Ali si lahko predstavljamo, kaj doživljajo v teh trenutkih otroci? Kako razumemo vedenje otrok, ki jih preplavi žalost ob izgubi?IzgubeOdrasli smo velikokrat neposredno vpeti v izgubo, če umirajo naši starši, če nenadoma izgubimo zakonca ali pa morda živimo ob neozdravljivo bolnem otroku. Prepojeni z lastno bolečino in žalostjo lahko spregledamo otroka (ki je vnuk, hčerka ali sestrica/bratec obolelega ali umrlega). Lahko si napačno razlagamo in se neprimerno odzivamo na njegovo spremenjeno vedenje, ki pa je lahko samo specifičen izraz otrokovega spoprijemanja z bolečino.Še vedno obstajajo predsodki in tabu teme, ki so povezane s samomorom, z ubojem, rakom ali aidsom. Veliko je zadrege tako pri odraslih kot otrocih v zvezi s temi temami. Otroci se pred njimi zaprejo v strahu, da ne bi bili izločeni ali da se jim ne bi posmehovali. Zato moramo biti na otroke, ki so bili deležni takšne izgube, še posebej pozorni ne le doma, temveč tudi v šoli. Z njimi se poskušajmo čim več pogovarjati in poskrbeti, da ne bodo izolirani. Zelo dobrodošel bi bil tudi pogovor z otrokovimi sošolci, s starši sošolcev pa bi o teh nezaželenih temah bilo dobro spregovoriti tudi na kakšnem roditeljskem sestanku.

Zlasti še v zvezi s samomorom je nujno posredovati otrokovim letom primerna pojasnila in dejstva v smislu razlage, kaj je samomor, zaupati dejstva in pojasnila v zvezi z umrlim, dovoliti otrokom, da postavljajo vprašanja in jasno izraziti stališče, da oseba (ki je storila samomor) ni videla izhoda, da pa vi verjamete, da je vedno še kakšna druga pot kot ta, da se nekdo »sam odloči in izbere, da ustavi svoje telo«. Obujajte lepe spomine na umrlega in se ne zaprite v molk. To je priložnost tudi za nas, da presežemo lastne dileme in predsodke v zvezi s samomorom. Ko otrok izgubi enega od staršev, se lahko pojavi strah, da bi ga zapustil še ta, ki je ostal z njim. Za nekaj časa se lahko pojavi pretirana navezanost in otrok se začne oklepati roditelja, s katerim je ostal. Na začetku zagotovimo otroku občutek varnosti in mu podarimo veliko svoje bližine. Z občutkom in zelo potrpežljivo ter postopno vključujmo še druge osebe, ob katerih se bo počutil varnega, preden mu bomo začeli postopno odrekati svojo nenehno prisotnost.

Ob izgubi osebe, ki je otroka zlorabljala ali zanemarjala in ga puščala samega, se bo otrok odzval ambivalentno. Na določen način bo začutil olajšanje, ker te osebe ni več, hkrati pa se bo lahko pojavil tudi občutek sramu in stiska zaradi nezmožnosti razrešiti problematiko zlorabe. Pogosto so ti otroci polni občutka krivde, ne zmorejo žalovati, zaprejo se vase skupaj s skrivnostjo in neizrečeno bolečino zlorabe.

Dovolimo si govoriti o lastni bolečini

Včasih se otrok vede, kot da ga izguba ni prizadela in kot da umrlega sploh ne pogreša. Kar »zmrzne« in okoli sebe ustvari ledeni ščit. Vztrajno in potrpežljivo si moramo prizadevati, da odtalimo ta zid. V šoli lahko upade koncentracija, prav tako tudi pozornost pri pouku. Postane nemaren glede domačega dela ali pa postane razredni klovn, samo zato, da bi s tem zbujal več pozornosti, pa tudi, da bi zakril bolečino izgube. Postane lahko tudi pretirano pozoren do staršev (zaradi strahu, da bi jih izgubil ali pa iz sočutja do njihove bolečine). Pomembno je, da si dovolimo govoriti o lastni bolečini in da otroku odpremo prostor, da tudi sam lahko spregovori o svoji. Dopustiti moramo žalost ali jezo, ki se utegneta pojaviti (npr. Zakaj me je zapustil? Zakaj se je to zgodilo ravno moji mamici? Zakaj zdravniki niso hoteli rešiti moje sestrice? Ali nisem bil dovolj priden in je zato to storil? ).

Ali naj se otrok udeleži pogreba?

Velikokrat se pojavljajo dileme glede vprašanja, ali naj se otrok udeležil pogreba. Če tega otroku ne dovolimo, se lahko krepi vzorec zanikanja izgube in otroka prikrajšamo, da bi opazoval, kako odrasli žalujemo in kako se v tem procesu žalovanja med seboj podpiramo. Pogreb je priložnost, da se otrok pripravi in sooči z življenjsko izkušnjo slovesa na fizični ravni. Smrt in izgube so neizogiben del življenja. Ko otrok spozna, kako se odrasli spoprijemamo s tem, bo lažje tudi njemu. Aktivna udeležba pri slovesu na pogrebu lahko za otroka postane podporna iztočnica za pogovor, ki pomaga ohranjati povezanost z umrlim skozi spomine (tudi na obred pogreba) in mu olajša proces žalovanja.

Razumevanje, nežnost, strpnost

Otroci velikokrat izkazujejo skrb, pozorni pa so tudi na bolečino, ki jo čutijo pri odraslih. Iskreno se moramo odpreti za sprejemanje podpore in razumevanja, ki jo bo otrok velikokrat pokazal tudi za bolečino in žalovanje oseb, ki so mu blizu in jih ima rad. Če mu dopustimo, da je skrben do nas in da nas tolaži, se bo počutil močnejšega in bo tudi sam lažje prestajal izgubo in šel skozi proces žalovanja. Ne pozabimo, da se bolečina, ki jo delimo, razpolovi! Pokažite in povejte otroku, da sta vam v oporo njegovo razumevanje in sočutje, ki vam ju izkazuje.

Kaj še lahko opazimo?

Otrok si želi govoriti o dogodkih na pogrebu; zaupa nam, da velikokrat sanja o umrlem ali pa da ima občutek, da čuti, kot da je umrli še vedno ob njem. Bolj pogosto nas začne čez dan klicati po telefonu, radoveden je glede bolezni ali zdravniške oskrbe in postane nenavadno zaskrbljen tudi za zdravje staršev ali za lastno zdravje oz. če je bolan družinski član ali njegov sošolec.

Bodimo razumevajoči, če se bo pri otroku pojavilo težavno vedenje, trma, preobčutljivost, zadirčnost, neubogljivost. To so načini, s katerim otroci opozorijo nase, pridobijo pozornost, in s katerim opozorijo, da potrebujejo naše razumevanje in potrpljenje, ter da si želijo, da jim prisluhnemo. Najpomembnejše pa je, da jih v teh trenutkih NE VZGAJAMO in da jim ne pridigamo o tem, da se takšno vedenje ne spodobi ali da ga takšnega nismo vajeni!!

V domačem okolju je nujno potrebno ustvariti varno in ljubeče vzdušje za pogovor na ravni otrokovega dojemanja. Poudariti je treba, jasno in preprosto, da je to, kar prestajajo, naraven proces žalovanja. Če je otrok še majhen, skušajmo zmanjševati pomen izgube in pazimo, da s svojim neverbalnim vedenjem ne bomo povzročali otroku več bolečine, kot je potrebno.

Okolica in sošolci

Pozorni bodimo tudi na to, kako se v otrokovi prisotnosti pogovarjamo z drugimi odraslimi o bolnem ali umrlem družinskem članu, pa tudi o svojih čustvih in doživljanjih v zvezi s tem. Otroci kot pasivni poslušalci vpijajo kot goba in slišijo predvsem tisto, česar si ne želimo, da bi slišali. Nevarnost pa je tudi, da bodo tisto, kar so slišali, napačno razumeli.
Staršem otrokovih sošolcev bo v pomoč primerna informacija in spodbuda, da se o smrti, bolezni in umiranju pogovorijo s svojimi otroci in jih podučijo, kako naj prizadetega in žalujočega otroka primerno vključijo v svojo družbo in s čim vse mu lahko pokažejo, da sočustvujejo z njim in mu stojijo ob strani ob težki izgubi, ki jo prestajata on in njegova družina. Presenečeni boste nad sočutnostjo in razumevanjem, ki ga bodo otroci izrazili, če se boste pripravljeni z njimi iskreno pogovarjati.

Izrazimo bolečino Bodimo nežni, strpni in razumevajoči do žalujočih otrok. Pogovarjajmo se z njimi, dajmo jim možnost, da skozi igro in risbe izrazijo svoje občutke. Berimo jim zgodbe, v katerih bodo projicirali svoja doživljanja, strahove in bolečino v pravljične like in bodo tako posredno in bolj varno lahko spregovorili o svoji bolečini. Predvsem pa se ne bojmo soočiti se tudi z lastno bolečino ob izgubi.

»Znati prejeti pomoč je enako težko, kot dati jo na tak način, da nikogar ne ponižamo in niti, da sebe nimamo za najbolj pravičnega.« J. Juul, Obitelj s kronično bolestnom djecom

* * * * * * *
LITERATURA:
F. Herz Brown: The impact of death and serious illness in the family life circle, (the changing family life circle, a frame work for family therapy, ed. by Betty Carter & Monica Mcgoldtrick, chapter 19th)
L. Goldman: articles from internet
J. Juul: Kompetenten otrok J. Juul: Obitelji s kronično bolestnom djecom

* * * * * * *

Članek je bil objavljen oktobra 2008 v reviji Ringarajine iskrice.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja