Otroci ne potrebujejo nezmotljivih staršev, Ivana Gradišnik

Sprašuje: Špela Keber

Tokrat smo ob Tednu otroka povabili na pogovor Ivano Gradišnik, soustanoviteljico in strokovno voditeljico Inštituta za sodobno družino Manami, ki je pooblaščeni izvajalec projekta Familylab Slovenija, ki deluje pod okriljem mednarodnega projekta Familylab International.

Idejni oče projekta Familylab je priznani danski družinski terapevt Jesper Juul. Njegova knjiga Kompetentni otrok je prevedena v trinajst jezikov in razprodana v več kot 250.000 izvodih. Med skandinavskimi starši še danes, desetletje po izidu, velja za “biblijo”. Kaj točno je mislil avtor s tem, da je otrok kompetenten?

To pomeni, da otroci že od rojstva dalje kompetentno sporočajo okolici o sebi, o svojih mejah in potrebah, zato je njihove odzive potrebno vedno razumeti kot pomembne in pomenljive. Prav tako se rodijo z zmožnostjo empatije in prevzemanja odgovornosti zase. S tem ne mislim na prevzemanje skrbi zase, temveč na prevzemanje odgovornosti za svojo osebo, seveda v skladu z razvojnimi zakonitostmi. Naj pojasnim s primerom: ko se dojenček ob dojki nasiti, obrne glavico stran od dojke – to je znamenje, sporočilo, da ima dovolj. Z drugimi besedami: kompetenten je v sporočanju o svoji lakoti ali sitosti. Njegovo obračanje glave vstran ni “izmišljevanje”, ni “izbirčnost”, ni “izsiljevanje”, temveč pomenljivo sporočilo mami. Če bi šli po starostni lestvici navzgor, bi lahko naštevali zgled za zgledom takšnega kompetentnega odzivanja glede sebe in svojih potreb.
Temeljno sporočilo, je, da je vedenje otrok in mladostnikov pomembna povratna informacija, ne pa znamenje nepokorščine ali nespoštovanja, ki ga je treba zgolj izkoreniniti, ne pa vzeti resno kot izhodišče za dialog.

Otroke je torej potrebno upoštevati.

Upoštevati v tem smislu, da jih je potrebno vzeti resno. Ne pomeni pa to, da jim je vselej treba tudi ugoditi. Vzeti resno ali upoštevati niti slučajno ne pomeni isto kot ugoditi. Tudi ne pomeni, da otroci vse vedo ali zmorejo ali da znajo skrbeti sami zase! Da ne bi bilo nesporazuma. Otroci čutijo svoje temeljne potrebe in vedo, kako se počutijo – v tem so kompetentni –, znajo nam to tudi pokazati, sporočiti, nimajo pa seveda dovolj izkušenj, da bi vedeli, kako svoje potrebe ustrezno potešiti. Tu pa je ključna vloga nas, staršev! Da znamo, zmoremo, predvsem pa hočemo najprej videti, uzreti otrokova sporočila, nato razšifrirati, da tako rečem, nazadnje pa še ravnati tako, da ne poškodujemo ne svoje ne otrokove intergitete. To je starševsko vodstvo.

Je to današnjim staršem težko sprejeti?

Odvisno. Ko grem z otroki na igrišče ali po nakupih, se dostikrat zdi, kot da ja. Zdi se, kot da smo v veliki meri še vedno ujetniki miselnosti, da imajo otroci nekakšne hudobne skrivne agende, zaradi katerih se vedejo, kot se, se pravi: so jezni, se jočejo, kujajo – ali pa skačejo in so preživahni, karkoli je že tisto, kar nam potegne živec. Ampak ne glede na to, kolikor lahko presodim, staršem, ki prihajajo k nam na delavnice ali svetovanje, to ni težko. V teoriji jim je vzorec jasen. Nimajo težav z idejo, da otroci na svetu niso zato, da bi nas maltretirali ali izkoriščali ali izsiljevali. Zavedajo se, da ima njihovo vedenje – še posebej, kadar nam ni všeč ali kadar je na videz destruktivno – neki razlog, da ni zgolj kaprica, temveč nekaj sporoča. Težave nastanejo v praksi, ko je treba to, kar vemo, prevesti v konkretno ravnanje. Tu pa smo dokaj bosi. Nimamo ustreznega izkustva, niti zgleda, nobene šablone, po kateri bi se lahko ravnali. Zato se še lovimo in preizkušamo in seveda delamo napake. Toda brez tega razvoj in napredek kratko malo nista mogoča. Nihče od nas nima v lasti poslednje resnice o tem, kaj je prav ali narobe, ko gre za vzgojo.

Vsak dan vemo več in to je dobro. Ob vsej poplavi vseh mogočih informacij in priporočil in navodil pa je dobro tudi vedeti, da ni mogoče, da bi vedno ravnali prav. Da je to utopija. Največ, kar lahko dosežemo, je, da pridemo do točke, ko smo dovolj iskreni in dovolj čuječni, da prepoznamo, kdaj ga lomimo, in da smo to zmožni priznati – sebi in drugim, z otroki vred! – in si prizadevati, da bi v bodoče ne ravnali več tako. Tudi če bi bilo to sploh možno, otroci ne potrebujejo nezmotljivih staršev, ki vedno ravnajo prav. Potrebujejo resnične, avtentične ljudi iz mesa in krvi, ki so zmotljivi, ki vedo, da so zmotljivi, ki si to upajo priznati in so se pripravljeni učiti. Tudi, če ne celo predvsem, od svojih otrok.

Kaj je največ, kar lahko starši naredijo za svoje otroke?

Če poskušam odgovoriti v enem stavku: največ, kar lahko naredijo, je to, da skrbijo zase, za svojo rast, razvoj ter svoj odnos do sebe in do svojih bližnjih, v prvi vrsti seveda do partnerja. To je bistvo – to je tudi najboljši zgled, ki ga lahko dajo potomcem.

Kaj storiti, če se zavemo, da smo v odnosu do otroka ravnali napačno?

Najprej seveda prenehati početi to, kar smo sprevideli, da je destruktivno. Nato pa prevzeti odgovornost za svoja dejanja. To pomeni usesti se z otrokom, ga pogledati v oči in mu na jasen in jedrnat način povedati: »Zdaj vidim, da je to, kar sem počel, narobe. Oprosti. Odslej si bom po najboljših močeh prizadeval, da tega ne bom več počel.« Ni važno, za kaj gre: ali za klofute ali pa za preveliko popuščanje pri tem ali onem. Princip je isti.

Danes obstaja množica popoldanskih aktivnosti, zmanjkuje pa časa za prosto igro. Je res tako? Kaj otrok bolj potrebuje – popoldanske aktivnosti ali prosti čas za igro na igrišču s prijatelji?

Povprečen dan povprečnega otroka danes sestavlja 8–10 ur pedagoškega, vodenega, usmerjenega programa. Problem je, ker smo starši nasedli na finto, in tako v sicer pristni in plemeniti želji, da bi otroku nudili vse najboljše, kratko malo pretiravamo. Popolna komercializacija prostega čas nam seveda še dodatno megli pogled in otežuje odmik s te poti. Temeljna resnica je, da otroci potrebujejo tudi nestrukturiran prosti čas, potrebujejo čas za svobodno igro z vrstniki in potrebujejo čas brez nadzora odraslih. Če nas vse skupaj spomnim: nekoč je naša generacija v času šolanja najmanj 2 ali 3 ure na dan preživela na raznih igriščih in dvoriščih v družbi z vrstniki in stran od staršev. To je čas, ko se otroci dejansko učijo socialnih veščin! To je čas, ko se odvija socializacija v najbolj žlahtnem pomenu besede. Otroci se socializirajo v socialnih stikih z vrstniki! Tako pač je. Zato bi bilo boljše, če bi otroci imeli več priložnosti za takšno preživljanje prostega časa – boljše za vse, tako za družbo kot za njih same.

Dolgčas mi je. Kaj naj delam? Kaj odgovorite hčerama na to vprašanje?

Rečem jima: »Super, krasno! Zdaj imata priložnost odkriti, kaj zares hočeta!«
Dolgčas je dragocen – in nujno potreben. Dolgčas ustvarja prostor, v katerem ima otrok možnost odkriti, kaj zares hoče, kaj ga veseli, kaj rad počne, kaj si želi početi. Odpira prostor, kjer se razvija kreativnost. Brez dolgčasa ni napredka.
Ideja, da moramo starši ves čas preprečevati, da bi bilo otroku dolgčas, je tudi nevarna. Otrok, ki mu odrasli okrog njega ves čas sugerirajo, kaj naj počne, je v nevarnosti, da nikoli ne ugotovi, kaj hoče, kaj ima rad, kdo je. Poleg tega ga navadimo na nenehen dotok impulzov in navodil od zunaj – in s tem ga navadimo, da jih ves čas potrebuje in tudi zahteva. Starši smo potem seveda jezni, frustrirani, na živce nam gre, ko javka, da mu je dolgčas, ampak ne pozabite, za to ni sam kriv – v ta začarani krog smo ga dejansko ujeli odrasli, pa čeprav seveda spet z najboljšimi nameni. In nenazadnje: otrok se dobesedno nauči, da so drugi odgovorni za to, kaj naj počne sam s sabo. Mislim, da v resnici ni starša, ki bi si želel to za svojega otroka. In vendar se borimo proti temu nesrečnemu dolgčasu, kot da bi šlo za nekaj, česar ne sme biti. Nikar. Zdržimo tistih nekaj minut javkanja in stokanja. Pustimo otrokom dolgčas, dober je, koristen, ne bo jim hudega. Če jim ne bomo začeli takoj ponujati in predlagati tega ali onega, bodo v največ 10 ali 15 minutah sami v sebi odkrili, kaj jim je storiti. Ne oropajmo jih te možnosti za samospoznavo samo zato, ker težko prenašamo cvilež.

* * * * * * * *

Intervju, ki je izšel oktobra 2012 v glasilu Slamnik in ga v izvirniku lahko preberete tule, je pripravila Špela Keber.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja