Otroci posnemajo starše

(Darja Barborič Vesel)
Starši smo prvi in najpomembnejši vzgojitelji svojih otrok. V vzgojo svojega naraščaja smo tudi pripravljeni vložiti veliko energije. Pogosto pa pozabimo, da najbolj vzgajamo ravno takrat, ko tega sploh ne nameravamo početi. Ko preprosto smo z otrokom ali pa ko nas ni, ko delujemo spontano, skratka, ko obstajamo, živimo.
STARŠI SMO DOBER ZGLED
Najpomembnejše je, da se zavedamo, da smo starši zgled že sami po sebi in najbolj takrat, ko to sploh ne nameravamo biti. Otroci nas opazujejo, poslušajo v vseh trenutkih, še najmanj takrat, ko bi to želeli. Če se hitro zjezimo na voznika v drugem avtu, sodelavca, soseda ali pa zato, ker stopimo na odvržen žvečilni gumi, smo svojim otrokom dali zgled situacij, v katerih reagiramo z jezo. Tudi če smo se sposobni zadržati in se ne jezimo na otroke, ker so počasni, pozabljivi, ker so spet polili mleko po kuhinji. Otroci bodo kljub temu, da jeza ni bila namenjena njim, ta vedenjski vzorec prepoznali kot reagiranje v situacijah, ko njim ne bo šlo vse po načrtih – ko jim sestra ne bo posodila barbike, ko jim ne boste kupili trendovskih superg ali dovolili gledati priljubljene TV-nadaljevanke.
Večina staršev se je tudi že soočila z neprijetno situacijo, ko je otrok v prepiru s sorojencem ali prijateljem uporabil celo zbirko besed, ki smo jih starši v medsebojnem srdu namenili drug drugemu. Slišati svoje hude besede iz otrokovih ust in doživeti zadrego, ki sledi, je za številne starše močna motivacija za spremembo načina razčiščevanja partnerskih nesoglasij.Zato je ob prihodu otrok nujno treba ponovno razmisliti, kaj je tisto, kar nam v življenju res nekaj pomeni, kakšne vrednote imamo. Ali res želimo hoditi na vikend ali pa bi veliko raje preživljali konce tedna ob knjigah in obiskih galerij? Poiščimo reči, ki jih v življenju res radi počnemo, pa tudi če je to kuhanje, brskanje po kosovnih odpadih, ples, sekanje drv, taborjenje … Počnimo to z veseljem in vključimo otroke. Tako jim bomo dali odličen zgled. Nikakor ni gotovo, da bodo otroci posnemali naše početje, mogoče ne bodo nikoli ljubitelji cvetja, čeprav mi uživamo v vrtnarjenju v vsakem vremenu, povzeli in posneli pa bodo pristno veselje in zadovoljstvo ob določenem početju.

VZGAJATI SEBE
Neki moder človek je nekoč dejal, da vzgajati otroke pomeni vzgajati sebe, ostalo bodo otroci naredili sami.

Za otroke je mama, ki se z vso muko, voljo in spodrsljaji odvaja ob kajenja, pomemben zgled, kako presegamo navade, ki smo se jih odločeni znebiti. S tem svojim trudom jim bo pokazala moč vztrajnosti, pa tudi to, da je v življenju pogosto nujno presegati samega sebe. Tako kot je oče v družini nekih naših znancev s tem, ko je pri štiridesetih sklenil nadaljevati šolanje – in ga z muko, ki jo prinaša dvajsetletni premor, in s pristnim veseljem nad opravljenimi izpiti tudi uspešno končal – storil ogromno za spodbujanje učnih navad in motivacije svojih najstniških hčera.

Če želimo otrokom privzgojiti športni duh, veselje do gibanja in športa, ne bo šlo drugače, kot da se tudi sami športno udejstvujemo. Da pa ne bo zvenelo preveč preprosto, naj povem, da so otroci pravi izvedenci za pristnost. Če vidijo starše, kako slabe volje in nergaje odhajajo smučati ali planinariti, bodo te dejavnosti opustili, kakor hitro bo mogoče.

Vendar lahko mirno zaključimo, da moramo, preden se odločimo vrednoto ali navado privzgojiti otrokom, preveriti, v kakšnem odnosu smo sami s to navado. Nemogoče je pričakovati, da bodo otroci sproti pospravljali obleke, če jih starša – oba ali pa samo eden – pospravljata enkrat na teden. Zaželeno vedenje se potrudimo izpeljati sami; privzeti moramo navade, ki jih želimo videti pri otrocih.
Ena večjih težav pri vzgajanju z zgledom je, da starši pogosto ne delujemo usklajeno. Oče lahko za seboj pomije vsako skodelico, mama pa vso posodo na koncu dneva, ali pa mama ob prihodu domov svoje obleke pospravi v omaro, od očeta pa padajo kot v kakem vročem filmu. V takšni situaciji je do otrok edino pošteno, da odločitev o tem, kakšno navado bodo prevzeli, prepustimo njim. Nesmiselno in nepošteno se je z otroki zaplesti v boj, kjer zahtevamo vedenje, ki ga sami (ali pa naš partner) nismo zmožni. Takšno hinavščino bodo otroci spregledali takoj, in tudi če nam bo uspelo s prepričevanjem, z grožnjami ali s podkupovanjem doseči, da se bo otrok vedel, kot zahtevamo, smo si kot starši naredili medvedjo uslugo. Vzorec »ne glej, kaj delam jaz, ampak naredi, kar zahtevam od tebe« močno spodjeda otrokovo spoštovanje do staršev. Energijo raje usmerimo v prepričevanje partnerja, naj določene moteče vzorce vedenja preseže. Za večino ljudi je pogled na otroka, ki ponavlja naše slabosti in zanikrnosti, dovolj velika motivacija za spremembo. Seveda je zelo težko – ne velja zaman, da je samovzgoja najtežja vzgoja, vendar pa je nagrada vredna truda.

NAVADE IN VREDNOTE
Če si sami pred jedjo vedno umijemo roke, bodo otroci to posnemali. Če za sabo počistimo kad in stranišče, ravno tako. Če oče glasno rigne po kosilu (seveda samo doma), bo zelo težko prepričati otroke, naj tega ne bi počeli (tudi na družinskem kosilu). Če vsako jutro, ko se zbudite, z nasmehom pozdravite ostale družinske člane, bodo otroci to vedenje posnemali. Če sami skrbno izbirate oddaje, ki jih boste gledali po televiziji, se bodo tudi otroci naučili vzeti v roke TV-spored.

Ker pa je, kot sem že omenila, za privzgajanje vrednot z zgledom potrebna neznanska, če ne kar absolutna pristnost, premislimo, kaj je tisto, kar nam res veliko pomeni, kaj lahko sami v tem trenutku naredimo, katere vrednote se nam zdijo pomembne in jih lahko živimo. In si brez slabe vesti priznajmo, kaj je tudi za nas preveč. Pri uspešni vzgoji je pač tako, da je bolje imeti malo vzorcev in pravil, pa tiste toliko bolj jasne. Tako bomo skupaj z otroki rasli tudi starši.

* * * * * * * * * *

Članek je bil objavljen v reviji Otrok in družina (avg. 2006).

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja