Piše: Špela Čarman

Ločitev je za otroka vedno boleča

Kljub temu 50 odstotkov otrok ločitev preživi brez kasnejših posledic. Vse je v rokah staršev. Čeprav danes ločitev ni več takšen družbeni tabu kot pred desetletji, saj skoraj vsak otrok pozna kakšnega vrstnika z ločenimi starši, je to za otroka vedno zelo težka izkušnja. Bolečine ob ločitvi starši ne morejo preprečiti, lahko pa s prevzemanjem osebne odgovornosti poskrbijo, da ta dogodek ne bo travmatično zaznamoval kasnejšega otrokovega življenja. O tem, kako naj ravnata starša ob ločitvi, smo se pogovarjali z dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, psihologinjo, strokovnjakinjo za psihologijo družine in družinsko terapevtko.

Kako povedati

Mnogi starši zaradi občutkov krivde in tudi neznanja ne vedo, kako naj otroku povejo za ločitev. Zato raje molčijo in odlašajo s pogovorom. Sprašujejo se, kdaj je otrok dovolj star, da bo razumel, kaj se dogaja. »Otrok, ki govori, je tudi otrok, ki razume,« pravi dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič. »Zelo pomembno je, da otroku za ločitev povesta oba starša skupaj. Da skupaj rečeta, rada te imava, vse bova naredila, da ti bo dobro pri vsakem od naju. To je ritual, slika, trenutek, ki si ga bo otrok za vedno zapomnil. Skupaj sta bila, prijazna sta bila drug do drugega, objela sta me.«

Ne izgubljam očeta in mame

Otroku je treba zagotoviti, da se oče in mama razhajata kot par, kot moški in ženska, kot zakonca in ne kot starša. »Če enkrat izgubiš očeta in mamo, se močno zamaje temeljno zaupanje, da si nekje varno spravljen,« opozarja dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič. »Zato je eden prvih in pomembnih ukrepov, da varujemo oziroma znova vzpostavimo in čuvamo to temeljno varnost. Ta je povezana tudi s tem, da otroku povemo, da ga bomo imeli vedno radi. Ja, ostajava tvoja starša. Midva se razhajava. Nama ni uspelo. Žal nama je. Toda ti ne boš izgubil očeta in mame.« A ni dovolj, da otroku to le povemo, starševstvo je treba tudi živeti. »Otrok potrebuje izkušnjo, da se neka bližina in ljubezen sme varovati, da to ni ali-ali, otrok potrebuje starša, ki sta se zmožna odločiti, da bosta varovala drug drugega v vlogi starša,« poudarja dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič. »Študije so pokazale, da je približno 50 odstotkov otrok ločenih staršev trajno poškodovanih, da nosijo posledice razpada družine. Toda 50 odstotkov otrok kasneje ni imelo trajnih posledic! To so bili tisti otroci, katerih starša sta zmogla doseči človeški odnos. Če otrok ne izgubi mame in očeta, če se ne zapleta v boje med njima, če mu je omogočeno živeti v dveh družinah in če čuti, da je v obeh dobrodošel, potem otrok zmore tudi ta napor drugačnosti.«

Zaradi mene sta se ločila

Poleg strahu pred izgubo staršev je najpogostejši strah, ki spremlja otroke ob ločitvi, povezan z občutki krivde. »Jaz sem kriv, zaradi mene sta se ločila,« opisuje občutke otroka dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič. »Ta strah je razumljiv, ker je čas pred ločitvijo običajno zaznamovan z veliko kreganja, jeze, kričanjem, ki se pogosto usmeri na otroka, ker je otrok neke vrste razbremenjevalec konfliktov med staršema. Namesto da bi starši govorili o sebi, govorijo o njem in se prek njega prerekajo in bojujejo.« Zato je treba otrokom povedati in jim vedno znova zagotavljati, da niso oni krivi za ločitev. Pomembno je, da zgradimo varen prostor, znotraj katerega se otroci lahko pogovarjajo o tej temi.

Otrok naj živi svoje življenje

Velikokrat se starš, ki je bil zapuščen in je ostal sam z otrokom, v svoji bolečini in hrepenenju, ki je ostalo neizpolnjeno, obrne na otroka. »Oba sta izgubila in oba sta zdaj v procesu žalovanja. Povsem človeško je, da se v takšnih okoliščinah navežeš na otroka, da otrok zapolni praznino, ki je nastala, ker je partner ali partnerka odšel. To je razumljivo, ni pa dobro, če je to edini pomembni odnos, ki ga imata. Da bi se temu izognili, mora imeti starš, ki ostane z otrokom, okrog sebe druge odrasle ljudi, da ima druge odrasle za svoje sogovornike. S pomočjo sorodnikov in prijateljev se bo zavaroval pred odvisnostjo od otroka, sicer lahko začne otrok živeti svoje življenje za tega starša. To mu sicer daje moč, odgovornost, a zelo zožuje svobodo tega, da raste iz sebe ven. Otrok mora ostati otrok,« opozarja dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič. Zato je najboljše, kar lahko naredi partner, ki ostane sam z otrokom, to, da poskrbi za svoje življenje. Otrok ne sme postati glavni smisel njenega oziroma njegovega življenja.

Novi odnosi

Ko gresta partnerja enkrat narazen, nimata več pravice posegati v življenje bivšega partnerja. Za otrokov razvoj je najbolje, da ohranita spoštljiv odnos ter da prevzameta osebno odgovornost za svoja čustva, odzive in odločitve. Seveda to ne pomeni, da bomo pred otrokom skrivali svojo jezo, če smo na bivšega partnerja jezni, ali žalost, kadar smo žalostni. »Otrok vidi našo jezo. Pomembno je, da otrok ve, da nismo jezni nanj, da smo jezni nase, ker nam ni uspelo, ali na partnerja, ker nas je zapustil,« pojasnjuje dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič. Paziti je treba, da starš otroku ne govori grdih reči o bivšem partnerju, da ga ne ponižuje in otroka ne nagovarja proti njemu. Otroku je treba dovoliti, da ima lahko rad oba starša. »Ko pride do razveze, se je treba naučiti novih odnosov. Pri nas ljudje velikokrat mislijo, da si bodo lahko sami pomagali, da bodo lahko vse sami rešili ter ponižujoče gledajo na obisk strokovnjaka. Toda ta proces spreminjanja družine, ki sledi razvezi, je zelo občutljiv in kompleksen. Vzpostaviti se morajo nova pravila, norme, vrednote in načini biti skupaj, odkriti morajo biti novi rituali prehajanja iz ene skupnosti v drugo. Vse to je velikokrat zelo težko doseči brez strokovne podpore.«

Novi partnerji

Ni toliko pomembno, kdaj predstavimo otroku nove partnerje, temveč kako. »Pomembno je, da skupaj z bivšim partnerjem in otrokom soustvarimo ta prehod. Da denimo očka otroku reče, glej, jaz imam tudi eno prijateljico, ki jo imam rad, a bova skupaj raziskala, kdaj bi jo želel spoznati. Treba je slišati tudi glas otroka!« poudarja dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič. Zelo pomembno je tudi, da dasta starša otroku dovoljenje, da ima lahko rad nove partnerje svojih staršev. »Otrok mora biti sogovornik. Ne gre za to, da bi namesto nas odločal, temveč za to, da lahko govori o tem, razmišlja, raziskuje, kaj bi rad, in postane akter v tej zgodbi bolečine, rešitve in dobrega konca.«

Otrok mora živeti danes

Zelo nevarno je, kadar starša zaradi bolečine in konflikta ne dovolita, da bi življenje teklo dalje. Rešitev odnosov prelagata v nedorečeno prihodnost, medtem pa bijeta bitke drug z drugim. »Otrok živi iz dneva v dan, a otrok mora vedeti, kje bo dobil posteljo. Otrok potrebuje svoj mir. Zanj je neznosno, kadar starša ne vesta, kaj se bo zgodilo, kadar čakata, da bosta prebolela izgubo v partnerskem odnosu. Te stvari morajo iti vzporedno, otrok mora živeti danes,« opozarja dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič.

* * * * * * *

Članek je bil objavljen maja 2009 v reviji “Psihologija Osebnosti”.