Otrok sodi v kuhinjo

(po “Hura, idemo jesti”)
Okoli hrane se vrti dobršen del življenja. Že dojenčku predstavlja mleko in sesanje glavni vir zadovoljstva, saj mu zagotavlja življenje. Zato ni presenetljivo, da tudi za odraslega človeka hrana ni samo »gorivo«, ki ga telo potrebuje, da brezhibno deluje, temveč je prehranjevanje del cele palete emocionalnih asociacij. V hrani uživamo, s hrano se tolažimo, ob hrani se družimo in s hrano radi pocrkljamo svoje bližnje. S hrano pa se lahko tudi počasi ubijamo. Zato je zelo pomembno, da vsake toliko časa za trenutek obstanemo, pogledamo zalogaj, ki ga nameravamo zaužiti, in se vprašamo: »Je TOLE dovolj dobro zame?«
Kaj je torej dobra hrana?
Načeloma je dobra hrana tista, ki je čim bolj sveža in čim manj predelana. To pomeni, da se splača poseči po izdelkih z napisom »bio«, čeprav so večinoma nesramno dragi. Če imamo možnost, si omislimo lasten zelenjavni vrtiček, s katerim bomo prihranili prenekateri evro in pridobili marsikatero korist. Pa še poseben užitek je jesti popolnoma svežo zelenjavo z lastnega vrta.Človek je glede na telesni ustroj vsejeda žival. To pomeni, da je za nas najprimernejša pestra, uravnotežena prehrana, ki vsebuje živila iz celotne prehrambene piramide. Koristno je, če namesto rafiniranih oz. prečiščenih živil jemo polnozrnata živila in hrano s čim manj aditivi, kot so razni ojačevalci okusa, konzervansi, …

Kaj pa otroci?
Za otroke je zelo pomembno, da je njihova prehrana čim bolj pestra in zdrava. Otroško telo je še majhno in v dobi hitrega razvoja, zato jim moramo starši zagotoviti kakovostno gorivo za njihova odraščajoča telesca. Pomembno je, da otroci jedo čim bolj naravno hrano, brez aditivov, saj je količina škodljivih snovi v določenem živilu za njihova mala telesa sorazmerno mnogo večja kot za odraslo telo. Naravna živila tudi zmanjšajo tveganja za nastanek prehranskih alergij.
Če starši otroku pokažemo in privzgojimo, da je tudi zdrava hrana okusna, naredimo zelo pomemben vložek v njihovo življenje. Vedeti namreč moramo, da so debelost in z njo povezane bolezni eden glavnih vzrokov umrljivosti v razvitem svetu, tako da s tem, ko otroku privzgojimo zdrave prehranjevalne navade in občutek odgovornosti za to, kaj dajo vase, naredimo ogromno za njihovo bodoče zdravje.

In kako to najlažje dosežemo?
Predvsem je pomembno, da je čas hranjenja tako za otroka kot za vso družino prijeten čas. Premnogokrat se namreč ob družinski mizi dogajajo razni obračuni, ki bi vsakomur vzeli apetit, sploh pa otrokom, ki so za tovrstna trenja še bolj občutljivi. Zato prihranimo žolčne debate za kasneje, hranjenje pa naj bo družini v užitek!

Kako pripraviti zdravo hrano čim bolj privlačno?
Pustite, da otrok sam raziskuje in okuša hrano na različne načine. Razrežite mu posamezna živila na koščke, primerne njegovi starosti. Sam naj jih nosi v usta in se odloča, kaj mu je všeč in kaj ne. Sledite otrokovim signalom, ki vam bodo pokazali, kdaj je lačen, in mu hrano takrat ponudite. Otrok ima že od rojstva namreč zelo dobro razvit občutek za lakoto in sitost in je popolnoma kompetenten sam odločati o tem, kdaj in koliko bo jedel. Ko pokaže, da je sit, ga ne silite več jesti. Da se otrok zanese na lasten občutek sitosti in da mu sledi, je zelo pomembno za kasnejše življenje in je eden poglavitnih dejavnikov za preprečevanje debelosti. Vsak človek ima namreč individualne potrebe glede količine in vrste hrane, ki mu ustreza in večinoma smo te občutke v otroštvu zatrli, saj izhajamo iz generacije, v kateri so večinoma starši odločali o količini hrane in času hranjenja.

Sodelovanje otrok pri pripravi hrane
Uradni mit, kateremu še vedno na žalost sledi veliko družin, je, da otroci ne spadajo v kuhinjo, ker je prenevarna. Sama mislim, da ni tako. Otroci že od dojenčkove dobe dalje z zanimanjem spremljajo dogajanje v kuhinji. Kuhinja je polna zanimivih stvari, tam se dogajajo zanimivi fizikalni »eksperimenti«, ki otroke zelo privlačijo, sploh pa je kuhinja za otroke mamljiva, če tisti, ki v družini kuha, to delo opravlja z veseljem. Otrok vidi, da se tam dogaja nekaj prijetnega in zanimivega in seveda hoče sodelovati. Zato je zelo pomembno, da otroka že zgodaj vključimo v pripravo hrane v kuhinji. Otroci nasploh zelo radi pomagajo in so zelo veseli, če jim starši to omogočimo, saj se na ta način počutijo kot enakovredni člani družine. Pustimo jim, da opravljajo dela, primerna njihovi starosti in motoričnim spretnostim. Malček lahko na primer že zelo zgodaj pomaga pri pranju solate ali si sam pripravi kosmiče za zajtrk, ko malo zraste, pa že lahko zreže kakšen mehak kos zelenjave ali s kladivom tolče zrezke. Starši najbolje poznajo svojega otroka in vedo, česa je sposoben in katera opravila so zanj nevarna.

Kaj pa, če otrok noče jesti?
Najprej je treba razjasniti, ali otrok dejansko NOČE jesti ali samo količinsko ne je toliko, kot se vam zdi primerno. Če se otrok telesno normalno razvija in je njegovo vedenje na splošno polno energije in živahno, potem otrok enostavno potrebuje manj hrane, da lepo uspeva. Če pa se otrok ne razvija normalno, ima prenizko telesno težo za svojo starost in se nasploh vede brezvoljno, pa je morda čas, da se resneje lotite problema, saj lahko gre za motnjo, ki ji rečemo Anorexia nervosa.

Otroci so si po konstituciji zelo različni in velikokrat je težava otrok, ki po besedah staršev »ničesar ne jedo«, ta, da starši otrokovemu hranjenju posvečajo preveč pozornosti. Za to obstajajo mnogi razlogi, eden izmed njih je na primer, da se je otrok že rodil s prenizko telesno težo in je bil zato glavni fokus staršev v prvih tednih in mesecih otrokovega življenja zadostne količine hranil in ustrezno pridobivanje na teži ali pa so starši izkusili lakoto oziroma pomanjkanje hrane in jim obilica hrane predstavlja varnost in blaginjo. Povsem razumljivo je, da staršem ostane nek strah, a če družinske situacije okoli mize največkrat vodijo v prepire, je skrajni čas, da starši s svojimi strahovi razčistijo in s tem olajšajo življenje sebi in svojim otrokom.

Izbirčen otrok
Otrok je lahko tudi izbirčen. Tudi za to obstajajo mnogo razlogov, eden izmed njih pa je zelo lepo opisan v knjigi Jesperja Juula Hura! Idemo jesti! (Zagreb, Pelago, 2007) ter ponazorjen z naslednjim primerom:

Nekateri sodobni starši malčkov sklenejo, da se bodo odmaknili od zastarelih metod, ki temeljijo na prisili oz. manipuliranju s hrano, vendar se žal hkrati odrečejo tudi vodstvu. Ta neposrečena kombinacija je ustvarila veliko »izbirčnih« otrok.

Za mizo sedijo mama, oče in triletna Kamma. Pripravljajo zajtrk.

Mama: Kamma, kaj boš jedla?
Kamma: Jagodni jogurt.
Oče: Mislim, da jagodnega nimamo več, imamo pa jogurt z gozdnimi sadeži.
Kamma: Ampak jaz hočem jagodnega!
Mama: Počakaj, da pogledam v hladilnik. Res je, Kamma, jagodnega jogurta nimamo, pa saj imaš rada tudi tega z gozdnimi sadeži, kajne?
Kamma: Hočem jagodnega. Zakaj nimamo jagodnega, če pa hočem jagodnega?
Mama: Ne vem, Kamma … Zakaj nisi kupil jagodnega jogurta?
Oče: Ne vem. Najbrž ga niso imeli … Sicer pa, kdaj tudi pozabim, kaj vse naj bi kupil … Daj, vzemi že gozdne sadeže, Kamma. Da končno pojemo in da gremo!
Mama: Prosim, naslednjič ne pozabi, kaj vse je treba kupiti, da se bomo izognili takšnim situacijam. Zelo stresno je, če se dan začne takole.
Kamma: Potem hočem pa ovsene kosmiče z mlekom!
Oče: Nimamo ovsenih kosmičev. Samo koruzne. Lahko dobiš koruzne kosmiče z mlekom!
Kamma: Ne maram koruznih. Hočem ovsene kosmiče!
Mama: Kamma, prekleto! Pojej že te koruzne kosmiče, da gremo! Še prejšnji teden si jih z užitkom jedla. Jagodni jogurt in ovsene kosmiče pa ti bom kupila na poti domov.
Kamma: Hočem jagodnega!
Mama: Na, tu imaš koruzne kosmiče. Mudi se nama v službo, ti pa tudi že komaj čakaš, da greš v vrtec, kajne?
Kamma: Potem pa hočem, da jih potreseš z veliko sladkorja in s čokoladnimi mrvicami, drugače niso dobri!
Mama: Joj, Kamma, dobro veš, da ni zdravo jesti toliko sladkorja!
Oče: Daj ji že, da bo mir. Prekleto, kakšen začetek dneva!
Mama: Veš kaj, nisem jaz pozabila kupiti jogurta. Ta je vsaj zdrav.

Kamma ni izbirčna, ampak je samo popolnoma zbegana, osamljena in nesrečna, ker je v družini postavljena na mesto vodje. Njena edina možnost je, da se bori proti vsemu, kar ji ponujajo. Sprva se je zdelo to, da vselej dobi, kar si želi, kot darilo, polno ljubezni. A čeprav se še vedno vsakič, ko dobi natanko to, kar hoče, razveseli, je končna posledica te zmede to, da postaja vse bolj nemočna in nesrečna. Pogreša aktivno vodstvo staršev, doživlja pa, da njeni poskusi vodenja ustvarjajo prepire in slabo razpoloženje. To se dogaja pri zajtrku, pri večerji, ko si umiva zobe, ko se mora obleči in sploh vsakič, ko se zbudi njena nemoč.

Kammini starši opisujejo problem takole: »Kaj pa naj človek naredi s triletnico, ki bi jedla samo koruzne kosmiče z goro sladkorja in čokoladnih mrvic?«

Če problem predstavimo tako, obstajata samo dve možnosti:
1. Bog se usmili, pa ji pač dajte to, kar ima najraje. Gotovo jo bo minilo.
A temu starša nasprotujeta in rečeta, da to ni dobro in da tako ali tako ne bo pomagalo, saj si bo že naslednji teden izmislila nekaj novega.

2. Postavita meje in recita NE!
Starša seveda odvrneta, da sta to že poskušala – večkrat!

Pravi problem ni Kammina trmasta borba za koruzne kosmiče s sladkorjem in čokoladnimi mrvicami. To je zgolj zadnji v dolgem nizu simptomov, ki kažejo na resničen problem – Kamma je ostala »brez staršev«. Ni deležna njihovega izkustva, njihove razčlembe položaja in osebne avtoritete, ki bi ji pokazala pot. Namesto tega ji preostane samo to, da skozi življenje pluje sama, s posadko, ki sestoji iz dveh neodločnih mornarjev, in da se ravna zgolj po svojih spontanih željah.

Staršem ni vedno lahko spremeniti sloga v takšnem položaju, kar je najbrž v veliki meri tudi posledica tega, da so se navadili »zbirati otrokove nasmeške« – tiste smehce, ki se pokažejo vsakič, ko otrok dobi, kar si želi. Nobenega razloga ni, da bi starše obtoževali, ker si domišljajo, da se bodo vsi ti nasmehi v otroku združili v eno samo veliko srečo, ali ker rabijo veliko časa oziroma konkretne dokaze, preden sprevidijo, da seštevek vseh teh nasmehov prehaja v svoje nasprotje.

Druga možnost:

Mama: Kamma, kaj bi jedla za zajtrk?
Kamma: Jagodni jogurt.
Mama: Prav, samo da vidim, ali je … Nimamo ga. Imamo pa jogurt z gozdnimi sadeži, če pa ne želiš tega, lahko dobiš koruzne kosmiče z mlekom.
Kamma: Ampak rekla sem, da hočem jagodnega. (Deklica potrebuje nekaj časa, da predela nov položaj.)
Mama: Vem, žal, tako pač je. (Mama priznava, da Kamma potrebuje nekaj časa, da spremeni svoja pričakovanja. Mama hkrati postavi na mizo tako koruzne kosmiče kot tudi jogurt.)
Kamma: HOČEM tistega z jagodami!
Mama (prijateljsko): Nemogoče, Kamma. Lahko pa sama izbereš, ali boš jogurt z gozdnimi sadeži ali pa koruzne kosmiče. Povej, ko se odločiš. (Brez vsakih pojasnil ali opravičil, ki bi poskušala olepšati položaj!)

Zdaj ima Kamma priložnost, da se v miru odloči. To pomeni, da starša nista osredotočena nanjo, temveč da pozornost namenjata svojemu zajtrku – kar pa ne pomeni, da hčerko zavračata ali ignorirata. Bistvo je, da ji po tem, ko sta ji razkrila življenjsko resničnost tega jutra, dajeta možnost izbire in prepuščata odgovornost. Če bi Kamma poskusila s kakšno tako: »Potem pa ne bom nič, če sta tako nesramna!« naj bo odgovor prijateljski: »Seveda lahko izbereš tudi to. Na to nisem pomislila. Ampak meni bi bilo bolj všeč, če bi vseeno kaj pojedla.« Če Kamma odkloni, tudi prav. Prav gotovo ne bo umrla od lakote in gotovo ne bo tega ponavljala vsako jutro do konca otroštva.

Velikokrat se zgodi, da hoče otrok v določenem obdobju jesti samo eno vrsto hrane. Eden izmed razlogov je tudi ta, da otrok išče neko točko varnosti, če se v družini ne počuti varnega (procesi ločitve staršev, selitev, …). V določenih primerih je koristno, da starši ugotovijo, kaj je vzrok takemu vedenju, ni pa to vedno nujno. Pomembno je, da se starši zavedajo, da so odgovorni za otrokovo zdravje. Nekaj časa bo morda zadostovalo, če otrok je samo špagete z oljem, po določenem času pa bo takšna siromašna prehrana lahko začela zavirati otrokov razvoj. In prav je, da starši ukrepajo, preden do tega pride. Rešitev problema je za vsako družino individualna, mora pa biti takšna, da bo ustrezala VSEM članom družine.

* * * * * *

Povzela in priredila Mina Paš.
Članek je izšel maja 2008 v reviji Ringarajine Iskrice.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja