U
M

Otrokom postavite zahteve

30.08.2023 | Teksti Jesperja Juula

Piše: Jesper Juul

»Otroka nazaj v skupnost!« večkrat pozivate in sliši se pravilno in potrebno. Ampak kako naj to dosežemo, če je »škoda« že narejena? Če jim starši ne dajemo nalog, če ne sodelujejo pri vsakdanjih domačih opravilih? Če so že razvajeni, ker starši vse uredijo, počistijo, pripravijo oblačila, pobirajo s tal, jih odvlečejo k pisalni mizi, skuhajo hrano, jim postrežejo in jih vodijo na vse mogoče dejavnosti?

Kako naj zasukamo smer? Po treh otrocih sva ugotovila, da se je prehod od tega, da so majhni in potrebujejo pomoč, na to, da so večji in bi morali pomagati, zgodil neopazno. Nisva opazila, da je prišel pravi trenutek za spremembo, ampak sva nadaljevala enako kot prej. Zdaj opažava, da se jim vse zdi samoumevno. Bolj malo prispevajo k skupnosti.

Razvoj dogodkov poskušava obrniti, tako da jima rečeva, naj pripravijo mizo, pomagajo sestrici ali se sami oblečejo. Ampak najine zahteve vedno spremlja ugovarjanje, vzdihovanje in zaradi tega ni vzdušje prav nič prijetno. Odrasla opažava, da se ves čas po malem jeziva nanje. Čeprav sva v bistvu sama kriva, da so postali takšni. Imate kakšen konkreten nasvet?

Trikrat mama

ODGOVOR:

Ja, imam – ampak najprej bi rad načelno povedal, kako oblikovati družinsko kulturo in kako spremeniti, kar nam ni všeč.

Dokler govorimo o običajnih, normalno opremljenih otrocih, jih lahko starši prepričajo v karkoli. Lahko jih pripravijo, da se bodo zibali na trapezu na višini osmih metrov že pri treh letih, da se bodo vedli kot majhni vojaki, princi ali princeske, da bodo molčali, kadar odrasli govorijo, ali prevladali v vsakem soočenju. Vse je odvisno od tega, kaj se staršem mota po glavi in kakšne metode so pripravljeni uporabiti.

Težava je v tem, da imajo starši nadzor samo nad približno 10 do 15 odstotki vsega, kar se dogaja v družini. »Zavestna vzgoja«, to se pravi pravila in norme v družini – to, kar otrokom rečemo, in naš odnos do njih – je najmanjši del. Vse drugo se dogaja zunaj našega zavestnega nadzora – »med vrsticami« – se pravi v odraslih samih, med starši, med starši in otroki, med otroki in tako naprej. K temu dodajmo še vse, kar storimo z najboljšimi nameni, pa se potem izcimi v nepredvidene posledice.

Otrokom hočemo dobro. Razlog za »starševske storitve« je skoraj vedno to, da jih starši občutijo kot topel, obziren način za posredovanje svoje ljubezni in skrbi. Upajo tudi, da se otroci učijo iz vedenja odraslih in da bodo sčasoma tudi sami začeli služiti skupnosti. To se navadno zgodi samo z enim od otrok in sicer iz dveh razlogov. Prvič, enakovrednost v odnosu med starši in otroki je okrnjena. Odrasli dajejo in otroci jemljejo. (Kadar tako razmerje velja med odraslimi, prav tako slabo deluje.) Poleg tega je v takem razmerju ogrožena tudi otrokova sposobnost, da si pomaga sam. Zdravo samospoštovanje se umakne nezdravemu egu.

Ko človek pride do te točke – tako kot v vaši družini – in bi sodelovanje rad izboljšal, si mora postaviti pomembna vprašanja.

Sva že od začetka preveč delala namesto njih, zato ker sva mislila, da je to potrebno za njihovo zdravje in razvoj, ali zato, da bi se sama sebi zdela dobra starša in da bi si pridobila ljubezen otrok?

Si upava pogledati v oči dejstvu, da lahko vedenje otrok spremeniva samo, če najprej spremeniva svoje, ali pa bi rada samo spremenila otroke?

Mnogi starši bodo zatrdili, da so otrokom doslej postavljali premalo zahtev in da bodo zato zdaj zahtevali več. Ampak ni tako preprosto. Otroci sodelujejo v vajinem načinu starševstva. Postali so pasivni prejemniki različnih vrst strežbe, kar pa ne zadovoljuje njihove potrebe po ljubezni. Zato reagirajo na videz »neumno«, ko zahtevajo, da jim še bolj strežete. Otroci, mlajši od dvanajst let, svojim staršem zaupajo 110-odstotno in jim tako zaupajo tudi, kar zadeva način, kako se izkazuje ljubezen. Dejansko nimajo druge možnosti, kot da iz tiste oblike ljubezni, ki jim jo starši ponujajo, poskušajo iztisniti kar največ.

Topel nasvet

Če se sama bojita spremeniti svoje vedenje, naredita takole: skupaj z otroki se kakšno popoldne ali večer usedite in jim povejte, da bi radi imeli z njimi sestanek. Vzdušje mora biti resno. S svojimi besedami, brez dramatiziranja in patetike, jim lahko poveste naslednje: »Ta sestanek sva želela zato, ker sva ugotovila, da sva se osmešila. Vse odkar ste se rodili, sva mislila, da je za vas najbolje in najbolj primerno, če zadovoljiva čim več vaših potreb in želja. To sva dolgo počela z velikim veseljem. Zadnje mesece pa to veselje plahni. Gotovo ste opazili, da se vse pogosteje jeziva in vas oštevava. Niste krivi vi – midva sva odgovorna. Zato sva si zamislila, da bi spremenili način, kako živi naša družina. Mogoče nam ne bo takoj uspelo, ampak potrudili se bomo. Čeprav sva sama odgovorna za to, da mislite, da bova za vas naredila vse, sva razmislila in spoznala, da hočeva s tem prenehati. Dobro veva, da vam to ne bo všeč, ampak tako bo. V prihodnosti, ki se začne jutri, ne bova več … (naštejte pet ali šest točk). In rada bi, da vi prevzamete odgovornost za … «.

Nov krog

Otrokom dajte priložnost, da se odzovejo in izrazijo svoje mnenje. Ampak zapomnite si, da ne gre za demokratičen postopek. Ne pregovarjajta se in ne pustita, da obljubljajo. Čez nekaj tednov spet skličita sestanek, na katerem lahko vsi poveste, kako vam gre zdaj in s čim ste osebno zadovoljni ali nezadovoljni. Držite se svojih pričakovanj in ne pozabite, da lahko traja dva ali tri mesece, da se bo družinska kultura resno spremenila.

Kadar otroci pričakujejo ali zahtevajo pretirano strežbo, jih ne smete kritizirati ali oštevati. Prijazno jih poglejte in jim jasno in razločno recite »ne«, ne da bi kaj pojasnjevali ali upravičevali. To se lahko obema stranema nekaj tednov zdi »neprijazno«. Ampak to je samo izraz negotovosti in bolečine, ki vedno spremljata globoke spremembe v odnosih med ljudmi. Naj ta negotovost in želja, da bi bilo spet vse po starem, ostane med vama, podpirajta drug drugega. Kmalu bosta ugotovila, da imajo otroci več samospoštovanja in boljšo samopodobo, vidva pa lahko ljubezni spet pustita prosto pot.

* * * * * *

Kolumna je bila objavljena v rubriki Familylab svetuje na Lumpijevih spletnih straneh.

0 komentarjev

Morda vas bo zanimalo tudi