Naša osemnajstletnica želi pametni telefon. Doslej ni izražala kakšne posebne potrebe po
njem in tudi ni tip, ki bi podlegal družbenemu pritisku. Pred nekaj meseci je ugotovila, da
bi ji telefon močno olajšal objavljanje njenih slik in risb na raznih portalih. Jasno je
argumentirala svoje razloge. Z možem sva odšla na sprehod, pretresla njene želje in
potrebe ter se odločila, da ji poveva o najinih pomislekih:
– ne želiva prevzeti stroška naročnine,
– skrbi naju, da se v uporabi telefona ne bo zmogla omejiti,
– že tako nosi očala, majhen ekranček je za vid slabši,
– dostopnost do interneta se bo povečala na neomejeno, saj zdaj deli računalnik z
mamo, bratom in sestro.
Oba poznava prednosti in slabosti zaslonskih medijev. Sploh o slednjih je veliko raziskav
in dokazov. Hkrati sva priča nenehnim bojem staršev in otrok okrog omejevanja uporabe
računalnika in drugih naprav.
Neomejen čas na računalniku za najine otroke ne sodi med vrednote, ki jih želiva
predajati v najini družini. Jemljeva si pravico, moč in odgovornost, da postaviva omejitve
po lastnem premisleku. V tem primeru uporabljava svojo ekonomsko moč in otrokom ne
kupiva lastnih prenosnikov in pametnih telefonov. Tako pridobiva tudi delni pregled nad
tem, koliko časa preživijo na elektronskih napravah in kaj približno tam počnejo, torej
nadzor.
Hkrati se zavedava, da morava otrokom prepuščati odgovornost za uporabo elektronskih
naprav, tudi glede časovnega (samo)omejevanja. Osebno nočem otroku fizično odvzeti
nečesa, kar je njegova osebna lastnina (npr. telefon), še posebno se mi upira, da bi ga tako
kaznovala. Kaj torej storiti? Na enem ekstremu je možnost otroku podariti telefon in mu
prepustiti, da ga uporablja, kakor in kolikor želi, ter se zadovoljiti s tem, da se
pogovarjamo o varnosti in omejitvah uporabe. Na drugem ekstremu pa je možnost, da mu
popolnoma onemogočim dostop do pametnega telefona (če je to sploh mogoče), tako se
lahko pogovarjamo, ni pa se nam treba prerekati in meriti moči okrog uporabe/zlorabe.
Vmesnih možnosti je nešteto. A kaj naj storiva v primeru svoje hčere, že polnoletne
osebe?
Njena želja se je pred prazniki znašla na prvem mestu seznama božičnih želja. Mož se je
že dogovoril s svojo mamo, ki vnuke rada obdaruje z njim ljubimi elektronskimi
napravicami, da ga skupaj kupimo tudi hčeri.
V meni pa se je vse uprlo. Predstavljala sem si, kako hči vsak prosti trenutek na telefonu
igra igrice, dolgo v noč ždi v svoji sobi in se ‘pogovarja’ s prijateljicami, medtem ko dela
za šolo. Videla sem še več razdrobljenosti v njeni že tako razpršeni pozornosti, hkrati sem
našla vrsto primerov, kako bo pametni telefon krnil njeno zbranost, odgovornost in način
komunikacije … To sem povedala možu in strinjal se je, da se bo vse to verjetno res
zgodilo. Ugotovila sem, da je del moje integritete stališče, da nočem osebno dati otroku v
roko napravice, ki bi lahko tako vplivala nanj. Izrekla sem torej odločni da svoji
integriteti in izrazila svoje stališče. Zavedala sem se, da je le-to čudaško z vidika današnje
družbe, hkrati pa občutila olajšanje, ker sem se lahko izrazila in o tem govorila v prvi
osebi: ‘Jaz tako mislim, čutim, verjamem,… hočem, nočem’. Upala sem, da bodo otroci
kljub lastni jezi in frustraciji dobili zgled, da se je možno upreti pritisku družbe oz. temu,
kar počnejo in imajo ‘vsi’.
Po razmisleku sva se z možem odločila, da ji ga ne bova kupila midva, pač pa predlagala,
da si ga izbere, kupi in naroči primeren paket sama, denar pa naj vzame od svoje
štipendije in prihrankov. Ker sem vedela, kako zapleten bo ta proces za našo punco, se mi
je zdelo ustrezno, da bo morala kar precej premisliti, ali je njena želja vredna vsega truda
in vložka ter se nato zares angažirati, da jo bo uresničila.
Ko pri babici ni dobila telefona, ki ga je že pričakovala, je bila razočarana. Na njeno
direktno vprašanje sem ji morala dati direkten odgovor: ‘Ne, pametnega telefona ne boš
dobila za božič. Pač pa si ga lahko, če ga potrebuješ, kupiš sama in plačuješ naročnino
zanj.’ Njen odgovor je bil povsem prijazen ‘OK!’, brez nadaljnjih besed.
Epilog je ta, da sva že večkrat slišala, kako se bo zdaj, zdaj lotila nakupa telefona … A se
ga še ni.
Naj si starejša kmalu priskrbi telefon ali ne, prihaja obdobje, ko se bomo o tem
pogovarjali, prerekali, argumentirali, postavljali meje, se pogajali in merili moči. Zdaj je
namreč pričela na vso moč pritiskati tudi naša štirinajstletnica, ki pa bo trši oreh. In
prav je tako!
0 komentarjev