Pasti materialne družbe, Vida Voglar sprašuje J. Juula (Starši.si, april 2009)

Z J. Juulom se pogovarja Vida Voglar (Starši.si, april 2009)

Jesper Juul je mednarodno priznan danski družinski terapevt in avtor številnih knjig s področja družinskega življenja. Bil je eden od ustanoviteljev znamenitega Kemplerjevega inštituta in med letoma 1997 in 2004 tudi njegov vodja. Je ustanovitelj mednarodne organizacije Familylab International, ki družinam ponuja podporo, svetovanje in pomoč pri razvoju starševske kompetentnosti. Familylab International ima podružnice na Norveškem, Danskem, Švedskem, v Nemčiji, Avstriji, na Hrvaškem in tudi v Sloveniji. Njegov Kompetentni otrok je že od devetdesetih let ena najbolj priljubljenih knjig o odnosih med otroki in starši v vsaki skandinavski družini ter je prevedena v kar trinajst jezikov. Priljubljene so tudi njegovi knjige To sem jaz! Kdo si pa ti! in Družinske vrednote, ki je izšla šele pred kratkim.

Jesper Juul je med drugim kot prostovoljec delal na območju BiH in Hrvaške. Na Hrvaškem je spoznal tudi svojo sedanjo ženo, tako, da sedaj živi v Zagrebu, predava pa predvsem v Skandinaviji, Nemčiji, Avstriji, Italiji, na Hrvaškem in občasno tudi v Sloveniji. Je tudi oče in dedek. Ker je pri svojem več kot tridesetletnem delu pobliže spoznal starše in otroke iz številnih evropskih držav, tako vzhodnih kot zahodnih, in ker v svojih delih omenja, da v “mladih” državah, kot je Slovenija, šele spoznavamo nekatere zahodnoevropske vzgojne navade, me je predvsem zanimalo, kakšno prihodnost nam napoveduje.

Pripadam generaciji, ki je odrasla še v Jugoslaviji, v časih, ko na policah ni bilo kaj prida lepih in dragih reči. Kupovanje igrač in oblek v Avstriji in Italiji so si lahko privoščili le redki, medtem ko je v naši lokalni trgovini včasih zmanjkalo celo čokolade in pralnega praška. Ko so se trgovine napolnile z obiljem lepih stvari od vsepovsod, sem bila že odrasla. Sedaj si jih lahko tudi privoščim – tako zase kot za svoje otroke. Vendar pa me skrbi, kako bo preobilje stvari v trgovinah vplivalo na naše otroke, kakšni bodo, ko odrastejo?

Jesper Juul: Otroka ne moreš razvaditi na ta način, da mu daješ preveč stvari. To enostavno ni mogoče. To je tako, kot bi rekel, da boš otroka razvadil, ker ga imaš preveč rad. Bistveno vprašanje je, zakaj to počneš. Najslabše je, če otroku nekaj podariš, da bi mu s tem pokazal, da ga imaš rad, saj mu s tem daješ naslednjo lekcijo: “Če me ima nekdo res rad, mi mora dati vse, kar si želim.” Zelo škodljivo je tudi, če otroku kupuješ stvari zato, da bi se izognil konfliktom z njim.

Skratka, starši se morajo vprašati, kakšen motiv imajo za to, da otroku nekaj kupijo. Šolarju bi lahko celo po pravici priznali, da si želimo, da bi mu lahko kupili čim več stvari, ker smo imeli sami tako zelo malo, ko smo bili otroci. Njihov odgovor bi bil logično: “Se strinjam. Kupi mi čim več stvari.”

Seveda pa je potrebno ločiti med tem, ali otroku nekaj kupiš, ker ga imaš rad, ali zato, da bi mu pokazal, da ga imaš rad. Prav nič ni narobe, če gre npr. mama mimo izložbe, zagleda nekaj, kar ji je všeč in to kupi svoji hčeri ZATO, ker jo ima pač rada. Problematično je, kadar predstavlja kupovanje stvari NAČIN, NA KATEREGA IMAMO RADI naše otroke.

Kaj pa, kadar starši kupujemo svojim otrokom stvari, za katere vemo, da so jim všeč in da jih bodo verjetno tudi pogosto uporabljali – da bodo sicer drage športne copate temeljito ponosili med igranjem košarke, da se bo naša deklica v lepi novi majici, ki si jo je tako želela, na šolskem plesu počutila nekaj posebnega ipd.?

Jesper Juul: Mislim, da je to prav dober razlog za nakup. Hkrati pa moram poudariti, da ni nujno, da damo otroku vse, kar si lahko privoščimo oz. da je modro tako ravnati. Po mojem mnenju se lahko vsak starš sam odloči, KOLIKO stvari bo otroku kupil. Vendar pa je še posebej pri šoloobveznih otrocih izredno pomembno, da se zaveda, ZAKAJ to počne.

Imate morda kakšen nasvet, kako se upreti otroku, ki nas za nekaj prosi, oziroma kdaj mu ustreči?

Jesper Juul: Verjetno so se že vsi starši kdaj znašli v situaciji, ko jih je otrok pocukal za rokav in jim rekel: “Mi lahko prosim kupiš tole?” Recimo, da rečete NE. Toda pogovor se običajno nadaljuje takole: “Toda to, kar si želim, imajo že vsi moji prijatelji!” In takrat je pomembno, da smo odločni in ga vprašamo. “Pa se ti zdi to dober razlog za to, da ustrežem tvoji želji? Ali se ti zdi, da je to morda napačen razlog?” In če se na koncu odločite, da mu popustite, češ “Oh, saj sem bil tudi sam nekoč mlad in vem, kako je”, je to zelo slabo. Otrok bo namreč dobil darilo, toda na njem je simbolično prilepljena nekakšna CENA. In darilo ima CENO, če pričakujete, da vas bo imel vaš otrok v zameno za to, da ste ga obdarili rad ali da se bo zato lepo obnašal, imel dobre ocene ipd.

Kaj pa če je naš razlog za to, da otroku ustrežemo, ta, da bo igračo, oblačilo ali karkoli si že želi dolgo in pogosto uporabljal – v nasprotju s tem, da bo že naslednji dan pozabljena ležala v kotu sobe in nas bo prosil za nekaj novega?

Jesper Juul: Seveda si večina staršev želi, da njihovi otroci ne bi prevzeli navad moderne družbe, v kateri živimo, ki nam narekuje, da neprestano kupujemo stvari in jih potem hitro zavržemo. Gre namreč za ideološka načela. Težava je v tem, da otroci počnejo tisto, kar počnejo tudi odrasli, zato je upreti se temu za starše zelo težavna naloga, ki jo bodo le stežka uspešno opravili. In pod “odrasli” ne mislim le na to, kako ravnajo njegovi starši, ampak vsi odrasli v otrokovi okolici. Upreti se ustaljenim kulturnim vzorcem današnje družbe je zato izredno težko.

Vendar pa kljub temu menim, da bi morali vztrajati. Zelo pomembno je namreč, da starši vztrajajo pri svojih načelih.

In kaj slovenskim staršem nedvomno odsvetujete, pa je v zahodni Evropi že ustaljen način medsebojnih odnosov med starši in otroki?

Jesper Juul: Mnogi evropski starši so postali zelo “romantični” in se na vse pretege trudijo, da njihovi otroci ne bi bili “frustrirani” ali “nesrečni”. Želijo si, da bi bili njihovi neprestano srečni. In to mišljenje postane zelo nevarno, kadar starši otrokom dajejo vse stvari, ki si jih želijo, vso pozornost, ki si jo želijo in podobno. To namreč pomeni, da starš preneha obstajati kot osebnost in spremeni svoj dom v hotel ali restavracijo za svoje otroke in sebe v njihovega služabnika.

Bistveno vprašanje je, zakaj ti starši to sploh počnejo. In če se vrneva na začetek najinega pogovora – ali ima to početje spet svojo CENO, ki bi jo morali otroci poznati, denimo takšnole: “Kupil ti bom motor, vendar pa v zameno pričakujem, da boš dosegel visoko izobrazbo.”

Enak fenomen so strokovnjaki opazili pred petdesetimi leti v odnosih med moškimi in ženskami, ko so se številne žene po desetih ali petnajstih letih počutile zelo osamljene in depresivne, začele so se vdajati alkoholu in podobno. In s svojim odzivom zelo zmedle svoje može, ki se pogosto čudili: “Tega res ne razumem. Saj sem ji vedno dal vse, kar si je želela.”

Njihove partnerke pa so odgovarjale: “Počutila sem se, kot bi živela v zlati kletki.”

In točno tako, kot so ti možje takrat ravnali s svojimi ženami, danes številni evropski starši ravnajo s svojimi otroki. Zapirajo jih v zlate kletke, da postanejo osamljeni in nezadovoljni s svojim življenjem. Ker dobijo preveč NAPAČNIH stvari zaradi NAPAČNIH razlogov.

Sama verjamem, da je v življenju pomembno ohraniti hrepenenje po stvareh (materialnih in nematerialnih), ki si jih želimo. Da je SANJATI in IMETI CILJ pomembneje kot IMETI ali DOBITI. Pa najsi gre za kolo ali pa želeno izobrazbo.

Jesper Juul: Se povsem strinjam. Vendar pa to, da imaš “sanje” in da si “dober starš” ne pomeni, da moraš svojemu otroku izpolniti vse želje.

Težava z otroki in njihovimi željami je v tem, da otroci zmeraj vedo, KAJ HOČEJO, vendar pa ne vedo, KAJ POTREBUJEJO. In če vedno dobijo to, KAR HOČEJO, nikoli ne dobijo tega, KAR POTREBUJEJO. Ker na nek način potrebujejo to, da jih starši vodijo. Da jim nekdo postavi oz. določi standarde, s katerimi se otroci bodisi strinjajo ali pa tudi ne.

To je enako kot pri odnosih med odraslimi moškimi in ženskami. V sodobni družbi smo dosegli razvojno stopnjo medsebojne komunikacije med partnerjema, v kateri je dovoljeno, da vsak pove, kaj si želi. Toda to ne pomeni, da to vedno tudi dobimo.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja