Pekovka zarečenega kruha

Če bi zarečen kruh lahko zares jedli, bi bila naša družina s kruhom preskrbljena za vedno. 

Iz mojih ust namreč redno prihajajo stavki, ki se začnejo s »Tega pa jaz nikoli …«, še posebno ko gre za materinstvo. In čeprav me sorodniki, ki me ne vidijo prav pogosto, vsakič znova začudeno gledajo, ker strastno zagovarjam nekaj, nad čemer sem se pred leti še bolj strastno zgražala, tudi to ne zadošča, da bi resno vzela slovenski rek, da se zarečenega kruha največ pojé. Nikakor me namreč ne prepriča drugi rek »Nikoli ne reci nikoli!«, saj imam vedno pripravljen nekoliko skrajni odgovor: »Nikoli ne bi psihično zdrava namerno in zavestno ubila svojih otrok.«

Toda življenje je na srečo manj skrajno in tam mi vse to filozofiranje ne pomaga kaj dosti. Preden sem imela otroke, sem se zgražala nad mamami, ki si ne vzamejo niti toliko časa zase, da bi se uredile in posvetile svojemu telesu. Danes sem skrajno ponosna nase, če si uspem oz. najdem energijo in voljo, da si nalakiram nohte. »Jaz pa nikoli ne bom tako popuščala otrokovemu sitnarjenju«, sem pametovala pri 20-ih, ko sem opazovala izčrpane mame, ki bi naredile vse, da bi otroci končno nehali kričati. Pa se vsakodnevno večkrat (predvsem zvečer) zalotim pri tem, da rečem da (sicer skrajno nejevoljno in zadirčno), čeprav vse v meni kriči po ne, samo da bo mir pri bajti. In da ne pozabim tiste sicer povsem dobronamerne misli, s katero se še danes strinjam, da moji otroci pa nikoli ne bodo jedli toliko škodljivih sladkarij, smokijev in bonbonov. Danes jih seveda včasih bolj, drugič manj jemo vsi, tako hčerki kot midva z možem.

In da ne boste mislili, da danes nič več ne pametujem in odločno izrekam besede nikoli. Ah, kje pa. Ko namreč pri drugih starših, družinah in sosedih vidim, kako zelo »narobe« živijo in da pa jaz tega zares nikoli ne bom počela s svojimi otroki, moram to seveda povedati na glas. Vsaj svojemu možu. Ki skupaj z mano ne le živi, temveč tudi sledi mojemu razvoju, zato točno ve, kaj je v mojem svetu trenutno »prav« in kaj »narobe«. Seveda se (hvala bogu!) vedno ne strinja z mano, mi vsake toliko tudi osveži spomin na kakšno moje popolnoma nasprotno prepričanje iz ne tako daljne preteklosti, predvsem pa me vedno znova opominja, da naj najprej pometem pred svojim pragom. To slednje mi je vedno zelo dragoceno, saj bolj ko se bližam srednjim letom, bolj ugotavljam, da sicer v vsakem trenutku zares lahko avtentično rečem »nikoli«, toda česa in kaj ne bom nikoli počela, govorila, mislila, storila …, pa se s časom spreminja. Zato je več kot smiselno vsak dan ostati na domačem pragu, saj nikoli ne veš, kaj boš našel pod predpražnikom. Morda jutri najdem točno takšno sebe-mamo, ki je danes zame učbeniški primer popolnoma »zablužene« mame. Pravzaprav tudi sama velikokrat s smehom ugibam, da se verjetno tudi nad mojim materinskim vedenjem veliko mam potihoma zgraža. Brez, da bi vedele, kdo sem, kaj čutim in mislim, kaj sem že doživela in kaj si kot mama želim. Ni kaj, mame si moramo priznati, da znamo biti zelo stroge, pa tudi krivične pekovke zarečenega kruha.

Kolumna Mama brez cenzure Helene Primic, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (maj 2017).

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja