Piše Jesper Juul

V angleškem jeziku poznajo frazo »take five«, kar v prenesenem pomenu pomeni vzeti si kratek odmor – vzeti si »pet minutk« – dejansko pa bi bilo še bolje, če bi za naslov napisal »Daj mu jih pet!«, saj je to bistvo mojega nasveta staršem in pedagogom. Kadar hočete, da otrok kaj naredi ali preneha početi, pa naletite na odpor, dajte otroku pet sekund, minut, ur, dni ali celo tednov, da preudari vašo zahtevo, in v zameno boste nagrajeni z več sodelovanja, kot bi si ga lahko želeli.

Nekoč, ko sta bila avtoritarna drža in vedenje pri odraslih pravilo, so starši govorili takole:

• Pospravi ta nered! ZDAJ!
• Obesi plašč, kamor spada … TA HIP!
• Pojej do konca … TAKOJ!

Besede, telesna govorica, ton in celo pogled, vse je zahtevalo takojšnjo in brezpogojno poslušnost, vsakršnemu zavlačevanju pa je sledila kazen. Sposobnost podrediti lastno voljo in potrebe višji avtoriteti – to je bil pogoj, ki ga je moral izpolniti vsak, ki je želel obveljati za »dobrega skrbnika«, za »spodobno ženo« ali, nenazadnje, za »pridnega otroka«.

Toda postati družinski kruhoborec ali dobra žena danes ni več edini cilj odraščanja. Četudi je še pred eno generacijo bilo tako, so se strukture moči v družini in gospodarstvu medtem radikalno spremenile. Cilj je danes dvodelen: po eni plati si prizadevamo za otroštvo kot sam po sebi radosten in kreativen del življenja, po drugi pa hočemo, da bi bilo karseda dober temelj za psihično in psihosocialno zdravje mladega odraslega človeka.

Da bi nam uspelo, moramo – tega se danes zavedamo – posvetiti pozornost osebni integriteti vsakega otroka na tak način, da lahko otrok v največji možni meri spozna, kdo je kot posameznik, kakšne so njegove potrebe, čustva in meje ter kako naj zaščiti svojo tako človeško kot moralno integriteto. Seveda je v našem življenju še vedno dosti situacij in trenutkov, ko se je treba podrediti avtoriteti, toda vendarle moramo biti, kolikor je mogoče svobodni, da lahko po svoji volji izberemo, kateri izmed avtoritet se bomo podredili, in da vzpostavljamo dialog med poslušnostjo in svojim notranjim glasom – med sodelovanjem in integriteto.

To je že od nekdaj avtentična želja in potreba vsakega otroka, toda v časih, ko je imela avtoriteta sama po sebi premoč, so imeli otroci le eno realno možnost: odpovedati se osebni integriteti in dostojanstvu. Sicer pa še danes srečamo otroke, ki so označeni za destruktivne, kljubovalne ali uporniške, kadar poskušajo obraniti svojo integriteto tako, da rečejo “ne” discipliniranju in pravilom. Ker otroci nimajo veliko izkušenj in ne premorejo dosti zavestnega védenja o tem, kaj »je zanje najboljše«, se dejansko sploh ne upirajo toliko odraslim in temu, kar od njih hočemo ali nočemo. Upirajo se zgolj pričakovanju, da bi morali ubogati, ne glede na vse, in občutku izgube lastnega dostojanstva.

Pred kratkim sem preživel dva tedna s svojim šestletnim vnukom in še dvema otrokoma, starima dve in pet let, tako da lahko zdaj postrežem z mnogimi zgledi, kako poskušajo otroci braniti svojo integriteto:

1. zgled:
– Alex, v trgovino grem in rad bi, da greš z mano.
– Ne morem, igram se!
– Saj vidim, ampak upal sem, da bova lahko preživela nekaj časa skupaj, sama, brez drugih.«
Alex ne odgovori, a čez deset minut, ko se odpravljam k avtu, se za mano zasliši vesel glasek:
– Dedi, grem lahko tudi jaz zraven?
– Seveda! Me veseli, da si našel čas.

2. zgled:
– Alex, preden greva na plažo, kar bo čez pol ure, bi ti rad umil zobe.
– Ampak ko sem na počitnicah, si nočem umivati zob!
– No, to najbrž ni tako čudna ideja, ampak kljub temu – to bova morala opraviti. Povej mi, ko boš pripravljen.
Deček brez besed steče nazaj k igri, pet minut pred odhodom pa reče:
– Okej, če mi že moraš umiti zobe, jih daj zdaj.

3. zgled:
Mama dveletnici ponudi juho, a jo mala zavrne.
– Ampak to je juhica, dobra juhica. Daj no, pojej malo, da ne boš pozneje lačna.
Deklica v znak upora zmiguje z glavo, mama pa se brez besed posveti svojemu krožniku juhe. Dve minuti pozneje deklica pokaže s prstom na svoj krožnik in odločno reče: “Jaz, jaz … jaz … JAZ!” in z užitkom zmaže juho.

4. zgled:
Fanta uživata, ker sta lahko zvečer ostala dlje pokonci in gledala risani film.
– Okej, fanta, čas je za spanje.
– O ne! A ne moreva gledati še enkrat od začetka? Tako je dober … Saj lahko gledaš z nama!
– Hvala, ampak ne hvala. Gledata lahko še petnajst minut.

Čez petnajst minut se vrnem. Oba me pogledata in rečeta:
– A že?!
– Ja, že!
– Okej … samo še pet minut … proooosim?
– Ne!
– No prav.
(Fanta ugasneta DVD predvajalnik in že kujeta načrte, kaj bosta počela zjutraj, ko vstaneta.)

5. zgled:
– Alex, misliš, da bi prihodnje leto lahko sam priletel sem na morje? Direkten let je, ki traja samo uro in pol.
– Mislim, da sem še premajhen.
– Ja, letos gotovo, ampak prihodnje leto boš star že sedem let.
– Ne vem …
– Prav, malo razmisli, pa mi povej …
– Okej.

Čez en teden:
– Si kaj razmislil o tem, da bi prihodnje leto sam priletel k meni?
– Rajši bi imel s sabo očija ali mami.
– Ti zelo verjamem … ampak morda nobeden od njiju ne bo imel časa, da bi te spremljal. Midva pa imava še veliko časa, da o tem premisliva.

Včasih tudi po petih minutah dobite odgovor “ne”, in tedaj se morate odločiti, kaj boste storili.

Lahko rečete:

• Prav, razumem, ampak jaz nisem več pripravljen čakati. To bi rad opravil zdaj.
• Prav, razumem, ampak do odhoda res nimava več dosti časa. Je kakšna možnost, da si premisliš?
• Prav, ampak rad bi vedel, zakaj ne?

Pri tem načelu ne gre za demokracijo ali za otrokovo pravico, da sam odloča o tem, ali si bo umil zobe ali ne, šel v vrtec ali ne, v posteljo ali ne. Gre za precej bolj eksistencialno načelo, kjer gre za spoštovanje otrokove integritete in osebnega dostojanstva in za to, da otroka z zgledom učimo ravnati enako v odnosu do drugih. Poleg tega je načelo utemeljeno v nespornem izkustvu, ki nas uči, da postanejo otroci, kakor tudi naši vrstniki, bistveno bolj kreativni in prilagodljivi, kadar jih jemljemo resno. Kratko malo preprečuje bitke za premoč, pa tudi neskončna pregovarjanja.

AMPAK – seveda obstaja tudi »zanka«! – načelo deluje le tedaj, kadar izhaja iz iskrenega spoštovanja do integritete in dostojanstva drugih ljudi. Ne deluje, če jo uporabljamo kot zgolj še eno izmed metod, s katero naj bi dosegli vse, kar hočemo, ali kot politično strategijo z enakim ciljem. Kadar z otroki ravnamo kot z objekti, se običajno uprejo, in kadar z njimi manipuliramo, nam vrnejo milo za drago.

Otrok, ki odrašča z izkušnjo, da se ga jemlje resno in se z njim spoštljivo ravna, ter se tako uči zaupati modrosti in izkušnjam staršev in drugih odraslih, bo postal zdrava oseba, ki se zaveda samega sebe, ima dostop do svojega jedra in bistva ter premore tudi samodisciplino. Rečeno na kratko: postane človek, za kakršnega ni verjetno, da bi postal žrtev kogarkoli ali česarkoli.