Pet zlatih pravil vzgoje brez nasilja

Časi, ko je ena vzgojna po riti spadala k normalnemu družinskemu vsakdanu, se na srečo poslavljajo. Starši vendarle vse bolj slišijo znanstvena dognanja, ki dokazujejo, da je nasilna vzgoja škodljiva tako za otroka kot starša in družbo. Ob tednu otroka in mednarodnem dnevu nenasilja smo za vas zbrali pet zlatih pravil vzgoje brez nasilja. 

1. SPOŠTOVANJE
Predstava spoštljivega odnosa med dvema človekoma se razlikuje že med vrstniki, kaj šele med različnimi generacijami. Če so v starih časih verjeli, da je vikanje ali celo onikanje starejših ljudi znak spoštovanja do njih, danes vemo, da takšna vljudna govorica nima nič skupnega s tem, kar čutimo v srcu. Ker pravo spoštovanje prihaja iz srca, ne pa iz prisilnega vedenja, ki ga otroku poskušajo vsiliti odrasli ljudje. Zahvali se gospe!, Si rekla nasvidenje učiteljici? ali Svojemu očetu pa ne smeš govoriti tako grdih besed! so primeri, ko otroka poskušamo naučiti spoštljivega odnosa do odraslih ljudi. V resnici so vse to dobronamerni nasveti, toda tako kot velja pri vseh vrednotah, ki jih želimo privzgojiti svojim otrokom, velja tudi pri spoštovanju – otroka največ naučimo z vzgledom. Da smo torej sami spoštljivi do drugih ljudi: da ne cesti ne kričimo na voznike, da doma, ko nas drugi ne slišijo, ne ogovarjamo in žalimo sosedov ter kar je najpomembneje – da smo v družini spoštljivi drug do drugega. Tudi do otrok, pa čeprav so manj izkušeni, sposobni in modri. Ali boste tudi do invalida manj spoštljivi le zato, ker je manj fizično sposoben kot vi?

Vaja za spoštovanje: Kadarkoli ne veste, ali je kakšna vzgojna metoda primerna oziroma prava, se vprašajte, kako bi se počutil vaš partner, če bi jo uporabili na njem. Če ni spoštljiva za odraslega človeka, bo zagotovo porušila tudi otrokovo samospoštovanje.  

2. PRISTNOST
Ko dobimo prvega otroka, se večina staršev ujamemo v zanko popolnega starša – trudimo se, da bi bili čim bolj podobni svojemu idealnemu staršu, ki smo si ga sestavili iz tega, kakšni so bili (ali ne bili) naši starši, kar smo videli pri sosedih in prijateljih ali v filmih in na plakatih. Gre za proces idealizacije, ki nas v resnici oddaljuje od našega pristnega starševskega izraza, poleg tega pa otroka pušča zmedenega. Otrok namreč zelo dobro zaznava naša pristna čustva, ki niso v skladu z zunanjo podobo starša, ki ga »igramo« – se na primer na vse kriplje trudimo biti prijazni in mirni, medtem ko v nas vre jeza. To seveda ne pomeni, da ko bodo v nas divjala t. i. negativna čustva, da bomo nekontrolirano izbruhnili in otroka morda celo udarili. Toda prav tako pa ni dobro jeze potlačevati ali je celo zanikati. Otrok bo razumel, če mu boste povedali, da ste trenutno zelo jezni in se morate nekoliko umakniti, da se pomirite. Prav tako bo razumel, če mu boste iskreno povedali, da ste zmedeni, žalostni, prestrašeni ali še iščete rešitev. Le tako, da ste zares pristni in osebni, vas namreč lahko zares spozna in z vašim resničnim jazom zgradi pristen stik. In ne le to. Če vi »igrate« popolnega starša, je tudi otrok pod pritiskom, da mora »odigrati« popolnega otroka, svoje pravo bistvo pa pred vami prikriti, saj več kot očitno prava čustva niso dobrodošla in zaželena.

Vaja za pristnost: Kadarkoli vas otrokovo (ne)dejanje razburi ali razjezi, se – preden znorite na otroka – ustavite in preverite, kaj zares čutite. Jeza je namreč zelo pogost obrambni mehanizem, ki prekriva skrito bolečino, žalost ali strah, ki po navadi izvira iz otroštva.

3. SOČUTJE
Dojenčka je dobro kdaj pustiti jokati, da si razvije pljuča!, je še danes prepričana kakšna babica. Da prevelik in kroničen  stres (kar jok, ki ga ne potolažimo, zagotovo je!) otroku pusti trajne poškodbe na možganih ter organsko poškoduje njegovo doživljanje sveta in odnosov, je še sodobnim staršem včasih težko dopovedati. Če želite, da bo vaš otrok, ko bo odrasel, ljubeč, nežen in sočuten človek, mora otrok to sočutje najprej sam na svoji koži občutiti, doživeti in živeti. Zakaj ima toliko odraslih ljudi težave v odnosih tako z drugimi kot sami s sabo? Ker so bili deležni premalo sočutne vzgoje, ob kateri bi se lahko počutili zares ljubljeni in varni. Zato nikar ne poslušajte drugih ljudi, ki trdijo, da svojega otroka razvajate, ker vsak njegov jok oziroma stisko jemljete resno. To seveda ne pomeni, da boste 3-letniku uresničili vsako željo samo zato, ker joka in je frustriran. Toda med tem, da grobo rečete ne in otroka pustite samega, da sam predeluje svojo razočaranje, jezo in žalost, ter tem, da odločno rečete ne, hkrati pa otroku ponudite oporo in tolažbo, da izživi in predela, predvsem pa dobi priznanje za svoje občutke, kakršnikoli že so, je velika razlika. Biti sočuten starš namreč ne pomeni, da otroku vse (do)pustimo in on vodi družino, temveč le to, da smo otroka pripravljeni uzreti takšnega, kakršen je. In da mu pri tem odgovorno stojimo ob strani. Včasih tudi tako, da skrb za otroka prepustimo partnerju, ko sami ne zmoremo več.

 Vaja za sočutje: Nikakor ne morete razumeti otrokovih silnih čustev oziroma stiske, ki jo kaže (in čuti!) le zato, ker zelene kocke ne more spraviti na rdečo? Predstavljajte si, da vas je neka beseda šefa v službi zelo prizadela, mož pa vam poskuša dopovedati, da pretiravate in si stisko, ki jo čutite v sebi, domišljate. Točno tako se počuti otrok, ko starši poskušamo zmanjšati ali celo zanikati njegovo frustracijo.

4. RAZVOJ
Čeprav odrasli tako radi poudarjamo, da se učimo vse življenje, ob razvijajočih otrocih, ki se učijo šele hoditi, jesti ali pisati, velikokrat na to pozabimo. Še posebno, ker otroci v nas dobesedno vidijo osebe, ki vse vedo. Občutek je res čudovit, ko nas otrok požira z očmi in ušesi – ko nas jemlje 100% resno. Bolj resno, kot nas velikokrat jemljejo drugi ali se jemljemo sami (ko vase dvomimo, si ne verjamemo ali zgolj ne vemo, kdo smo). Ker otroci odrasle jemljejo resno, seveda logično pričakujejo, da bodo tudi odrasli otroke jemali resno. Toda žal veliko staršev dejstvo, da so otroci »le« otroci, ki se še niso razvili v polno funkcionalnega odraslega človeka, zavede tako, da otrok ne jemljejo tako resno kot odrasle ljudi, poleg tega pa pozabijo tudi na lasten razvoj. Na srečo nam otroci s svojim vedenjem, ki v nas sproža različna čustva, vsakodnevno kažejo, kje bi še morali globlje pobrskati po sebi. Otroci, ki (še) imajo zdravo samospoštovanje, po sebi sklepajo, da človek na drugi strani ve, kaj hoče in česa si ne želi oziroma kdo pravzaprav je. Da tudi ve, kaj ve in česa (še) ne ve. In da vse to brez zadržkov in sramu seveda lahko tudi na glas pove. Ali odrasli zares vse to vemo in smo pripravljeni svojemu otroku »priznati«?

Vaja za razvoj: Ste v zadregi, ko vas otrok nekaj vpraša, vi pa nimate odgovora ali mu ga ne želite izdati, ker menite, da ni primeren za njegovo otroško dušo? Bodite iskreni in mu povejte, da v resnici ne poznate odgovora, da ga pa lahko skupaj poiščeta. Ali mu povejte, da je odgovor zelo zapleten in vas je strah, da bi ga lahko prizadel ali prestrašil, zato mu ne želite odgovoriti. Če bo otrok vendarle vrtal naprej, mu raje preprosto odgovorite, kot da ga odženete z besedami, da to še ni zanj. Če ga namreč nekaj zanima, bo prej kot slej prišel do odgovora. Ali ni bolje, da mu ga daste vi, kot da sam pride do izkrivljenega odgovora, ki mu lahko celo škodi?

5. LJUBEZEN
Otrok naj bi bil spočet, rojen in vzgojen v ljubezni. Pa vendar na to najpomembnejšo prvino življenja večina staršev velikokrat in prevečkrat pozabimo. Ko se preveč jezimo na svoje otroke, ker nas ne ubogajo na prvo besedo. Ko jim prav vsak večer težimo s pidžamo in umivanjem zob, namesto da bi kakšen dan opustili svojo striktnost in načelnost ter se mehko prepustili življenju. Ko od otrok, ki sem jim možgani šele razvijajo, zahtevamo celo več, kot sami zmoremo. Ko se preveč obremenjujemo s tem, kaj si o naših otrocih (in s tem o nas, saj smo jih vendarle mi vzgojili) mislijo drugi. Ko se usmerjamo samo na tisto, kar našim otrokom (še) ne gre, namesto da bi se veselili vsega tistega, v čemer so dobri in predvsem srečni. Ko se zapičimo v totalne malenkosti in z njimi »mučimo« svoje otroke, namesto da bi se z njimi lovili na travi. Ko se nam zdi, da moramo biti prav vsak trenutek odgovorni in resni starši, v resnici pa bilo tako za otroke kot nas bolje, če bi skupaj z njimi prevračali kozolce.

Vaja za ljubezen: Ko se zalotite, da ste se v odnosu z otrokom zataknili v neki konkretni težavi, se ustavite in vprašajte: V čem je resnična težava? Zakaj tako trmasto vztrajam pri svojem in zakaj nikakor ne morem popustiti? Kaj pravzaprav čutim in kaj želim otroku sporočiti? In konec koncev, kaj mi je v resnici več vredno – to, da je po moje in bom dosegel to, kar sem si zamislil, ali ljubezen do mojega otroka, ki sem ga ustvaril predvsem zato, da ga bom ljubil? To vajo lahko trenirate tudi v odnosu s partnerjem.

Članek Helene Primic, ki je bil objavljen v reviji Bodi zdrava (oktober 2016).