Piflarka ali ustvarjalka?

Pa je spet tu šola. Naša tretješolka se bo letos srečala z ocenami, s katerimi me nekateri starši strašijo že od vstopa v šolo: »Boš videla, prava šola se začne v tretjem razredu, ko se začnejo ocene. Takrat se boš pa morala učiti s hčerko in biti ves čas na tekočem, kaj se dogaja v šoli.«

Iskreno priznam, da mi sploh ne diši, da bi ponovno obiskovala tretji razred. Sploh pa ne vsak dan brskala po hčerini šolski torbi, jo spraševala, ali je naredila domačo nalogo in ali se mora kaj učiti, z njo ponavljala snov in vadila račune. Še manj pa jo nenehno spominjala in opominjala, da je šola njena dolžnost, ter jo nagrajevala za dobre rezultate in kaznovala za slabe.

Kakorkoli obrnem, prišel je skrajni čas, da se soočim z naslednjimi vprašanji: Kaj sploh pričakujem od hčerine šole in njenega šolanja? Zares hočem vzgojiti še eno »petkar’co« in odličnjakinjo, ki se uči le za ocene in bo zato kot odrasla ženska šokirana ugotovila, da je večino napiflanih podatkov itak pozabila? Gre za trening možganov, me poskušajo prepričati nekateri, toda jim ne uspeva najbolje. Sama sem imela v osnovnošolskem izkazu (kot smo mu takrat rekli) same petice, bila sem zlata odličnjakinja, toda kot blokovska punca, ki je naravo spoznavala le preko knjig in šolskih testov, še vedno težko prepoznam osnovne drevesne vrste in sem šele pri 40-ih čisto slučajno (s svojim prvim vrtičkom in selitvijo na vas) izvedela, da plodovi zrastejo iz cvetov. Slednje me je kar sram tako javno priznati, toda točno to dejstvo pomanjkanja osnovnošolskega znanja mi služi kot opomin, da iste napake ne ponovim pri svojih dveh hčerah.

Zakaj sem torej hči vpisala v šolo, če ne le zato, ker mi tako nalaga zakon? Zato da se nauči kaj pametnega o svetu in življenju, česar ji sama ne znam ali uspem predati, saj si ne moremo privoščiti, da bi pustila službo in jo sama poučevala doma. Pa še takrat je ne bi mogla učiti le tistih vsebin, ki se meni zdijo pomembne, saj bi morala vsak konec šolskega leta polagati izpite iz zakonsko predpisanih vsebin. Med katerimi je veliko takšnih, za katere sem trdno prepričana, da jih v življenju zagotovo ne bo nikoli potrebovala, še bolj trdno pa vem, da si jih ne bo trajno zapomnila. Toda kurikuluma in šolskega sistema se ne da spremeniti čez noč, sploh pa je za to potrebna kritična masa enako mislečih.

Če za trenutek pozabim na zelo potrebno šolsko revolucijo, kaj v konkretni situaciji kot mama vendarle lahko storim? Hčeri povem, da šola ni edina in najpomembnejša stvar v njenem življenju. Od nje ne pričakujem samih petic, še posebno pa ne pri predmetih, ki je ne zanimajo. Kot pomočnica, ki zgolj opazuje od strani, ji vedno nudim podporo in pomoč, tudi takrat, ko bo delala napake in odkrivala, kaj šola njej pomeni in ji daje. Jo ves čas spodbujam, da odkriva lastne strasti in srčne želje, pa četudi na račun šolskega »slabšega uspeha«. Jo vsak dan spodbujam, da misli s svojo glavo, četudi v šolskem učbeniku piše drugače ali je učiteljica rekla, da to ni pravilen odgovor.

Ker, kaj si želim: osemnajstletnico, ki je vzorna učenka z »lepimi ocenami«, a v resnici ne ve, kaj jo veseli, kdo je in kakšen poklic želi opravljati? Ali osemnajstletnico, ki je v šoli morda povprečna, kdaj celo »problematična«, toda izven šole polna življenja, idej in načrtov za prihodnost? Četudi mi je odgovor popolnoma jasen, ga kot deloma ozdravljena perfekcionistka, ki še danes hoče v vsem blesteti in dobiti najboljše »ocene«, težko požrem. Največ seveda na račun vseh izgubljenih let, ki sem jih podarila odličnim šolskim (pa kasneje tudi službenim in življenjskim) ocenam. Kaj vse zanimivega in osebno izpolnjujočega bi lahko takrat počela … Če bi ob sebi imela vsaj eno odraslo osebo, ki bi me spodbujala, da sledim lastnemu srcu, ne pa družbenim merilom t. i. uspeha.

Kolumna Mama brez cenzure Helene Primic, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (september 2017).

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja