Po starševski nasvet na svetovalni telefon

Svetovalna linija Halo, Familylab je prva pomoč za starše, ki čutijo, da so se pri vzgoji svojih otrok znašli na razpotju. Kaj lahko kot starši naredite, da bo vaš odnos z otroki drugačen?

Svetovalna linija je lahko odlična “triaža”, nam je v pogovoru povedala Ivana Gradišnik, soustanoviteljica in vodja ustanove Familylab Slovenija. Brezplačno svetovanje po telefonski liniji poteka dvakrat na teden, takrat so njihove linije ves čas zasedene, razumljivo, saj vsak pogovor traja najmanj pol ure.

Njihovi pogovori so individualni in ne potekajo, kot pravi Gradišnikova, po nekih univerzalnih instant recepturah. “Za vsakega si je za začetek treba vzeti dovolj časa, da sploh ugotovimo, kaj je zares težava – in kdo jo ima.” Velikokrat se namreč izkaže, da izvirna težava sploh ni vedenje otroka, zaradi katerega so starši poklicali. “Mnogi starši se kar hitro zavejo, da gre v resnici za simptom – in da otrok s svojim vedenjem kratko malo poskuša staršem oziroma odraslim okrog sebe sporočiti nekaj pomembnega, česar iz takšnih ali drugačnih razlogov ne more izraziti bolj neposredno ali zgolj verbalno. Zato pa pravimo, da je otrokovo vedenje za starše najbolj dragoceno takrat, ko se zdi najbolj razdiralno.”

Prav v tej razdiralnosti se skriva pomembno sporočilo za starše, naloga odraslih pa je, da to sporočilo dešifrirajo ter hkrati prevzamejo odgovornost za kakovost odnosov in čustvenega ozračja v družini. “Vedenje otrok, naj bo prijetno ali razdiralno, je vedno enako pomembno za razvoj in zdravje staršev, kot je vedenje staršev pomembno za razvoj in zdravje otrok. Interakcija med odraslimi in otroki naj bo proces vzajemnega učenja. To je najdragocenejši moment tega, čemur pravimo vzgoja.”

Ivana Gradišnik odrasle, ki pokličejo, v prvi vrsti posluša, na podlagi tega se izriše podoba nekega odnosa. “Nujno bi rada poudarila, da sta moč in odgovornost v rokah odraslega, starša. Odgovornost za kakovost odnosa in moč, da ga popravimo.” In zato nam polaga na srce, da nikoli, res nikoli ni prepozno.
Staršem na svetovalni liniji pomagajo sodelavci Familylab Slovenija, ki so opravili temeljno usposabljanje pod vodstvom danskega družinskega terapevta Jesperja Juula.

Včasih je dovolj, da starše samo malo pomirijo
Zaskrbljeni starši, ki pokličejo na telefon ustanove Familylab, včasih potrebujejo samo nekoga, ki jih posluša in pomiri. V določenih primerih pa vseeno svetujejo tudi pogovor v živo, ko si lahko vzamejo več časa, dialog pa lahko poteka na več ravneh.

“Zame je največji ‘vzgojni misterij’ to, kako krčevito smo pripravljeni v nedogled početi reči, za katere dobro vemo, da ne delujejo – ali da delujejo celo izrazito destruktivno. In vendar še naprej počnemo enako ‘sranje’, čeprav vemo, čeprav vidimo, da ne pelje nikamor. Zato pa tudi pravimo, da je ta, sicer tako zelo kritizirana starševska negotovost, če le prevzame obliko konstruktivnega dvoma, lahko nekaj najboljšega, kar se zgodi sodobnemu staršu, mu odpre oči (in možganske sinapse) za veliko boljše in bolj zdrave poti.”
Kaj lahko naredim, da bo drugače?

Familylab je med slovenskimi starši priznana ustanova, večinoma vedo, kaj lahko od njih pričakujejo. Tipično vprašanje, ki ga ponavadi dobijo, je: “To, kar se dogaja, mi ni všeč, zato me zanima, kaj lahko naredim, da bo drugače.” Gradišnikova je prepričana, da so to starši, ki se ne bojijo osebne odgovornosti, ampak iz nje črpajo avtoriteto in moč. “To so starši, ki hočejo otroke voditi, namesto da bi manipulirali z njimi. Z otroki hočejo živeti, ne zgolj preživeti. To so starši, ki se zavedajo svoje (skoraj neomajne) moči, ki jo imajo nad otrokom, in je ravno zato nočejo zlorabljati. To so starši, ki od svetovalca – povsem enako kot njihovi otroci – ne potrebujejo dosti drugega kot zaupanje, empatijo, temeljno spoštovanje in nekaj “vodstva” (= usmeritev). S starši komuniciramo tako, kot si želimo, da bi starši komunicirali z otrokom. In pri nas ni prostora za kritiziranje, pedagogiziranje ali moraliziranje.”

Šola je pomemben vir težav med otroki in starši
Starši, ki poiščejo pomoč pri svetovalcih Halo, Familylab, imajo različne težave, tako z vzgojnimi dilemami kot vse pogosteje tudi težave, povezane s šolo. “Upam si reči, da je šola najzahrbtnejši vir težav ter sporov med starši in otroki,” je prepričana Ivana Gradišnik. Predvsem zato, ker je večina teh sporov povsem nepotrebnih. Običajno naj bi se odgovornost za nesoglasje, ki nastane recimo med učiteljem in učencem, prevečkrat odvrglo na pleča staršev. “Ta ukrep po mojem ni samo nekorekten, ampak je tudi neprofesionalen, neetičen in nemoralen – predvsem pa je slab zato, ker ne rešuje ničesar, ampak samo dodatno zapleta položaj oziroma onemogoča razplet. Osebno me zelo žalosti, da so starši pripravljeni sodelovati v tej nesmiselni igri, v kateri odrasli udeleženci zlorabljajo drug drugega, oboji skupaj pa učence, zato jih pri nas radi navdihnemo in opolnomočimo za to, da prevzamejo dolžno odgovornost tam, kjer jo morajo, ne pa na točkah, kjer odgovornost pripada šolskim strokovnim delavcem.”

Gradišnikova pravi, da v šolah gojijo precej zmotno prepričanje, da so težave v šoli ali s šolo in z učitelji nekakšen odraz ali posledica tako imenovane slabe vzgoje. Zelo neradi pa se soočijo z dejstvom, da so za kakovost ozračja in odnosov v razredu in šoli odgovorni tamkajšnji odrasli. In namesto da bi prevzeli odgovornost in se urili v odnosni kompetenci, se obmetavajo s krivdo, kar seveda nikomur ne pomaga.

“V šoli so otroci od nekdaj trpeli, v tem ni nič posebej novega. Šolski sistem je vselej uničeval množice mladostnikov in otrok. Toda nikoli, še nikdar v zgodovini človeštva ni bil hkrati kriv tudi za uničenje toliko odraslih, učiteljev, ki v tem sistemu profesionalno hirajo in kot človeška bitja propadajo. To pa je novo – in to je nova, zločinska tragika tega položaja. Današnja šola ni dobra za nikogar od udeleženih: ne za otroke, ne za starše, ne za učitelje. No, pa tudi za državo in družbo ne.”

“Puberteta in najstništvo nista bolezen”
Največji bavbav v fazi otrokovega odraščanja je še vedno puberteta, ki v družbi nosi negativen predznak, njen nujni spremljevalec pa naj bi bil globok prepada med starši in njihovimi otroki. Ravno takšne mite in posploševanja bi rada Gradišnikova zavrgla: prepad ne nastane vedno v puberteti, niti ni nujno, da se sploh pojavi.

“Puberteta in najstništvo nista bolezen – tako kot ni bolezen, recimo, mena. In vendar mama mirno izreče: ‘Komaj jo še prenašam, zdaj, ko je v puberteti, čisto je nemogoča …’ Me prav zanima, kako bi se odzvala, če bi sama slišala: ‘Ja a si v meni ali kaj, da si tako tečna? …’ In vendar si takšne ‘biologistične’ sodbe in očitke redno privoščimo, ko gre za mladostnike. Ne samo da je to krivično, tudi res ni. V zvezi s tem v branje močno priporočam knjigo Jesperja Juula Družine z najstniki in pa Vihar v glavi, moč najstniških možganov Daniela Siegla.”

Kdaj lahko rečemo, da je starš izgubil nadzor nad svojim otrokom?
Gradišnikova odgovarja, da naj se vprašajmo, ali si res želimo “nadzora” nad svojimi otroki. Kaj to pomeni? Kaj bi radi nadzirali? In kako si to predstavljamo? Ali pa morda tisto, po čemer hrepenimo v odnosu s svojimi otroki, ni nadzor? In če ni, kaj je? To so vprašanja, ki si jih je vredno zastaviti, ko ugotovimo, da nam stanje, kakršno je, ni všeč. Vprašanja, ki nam odkrijejo nove resnice o – sebi. To ima svojo vrednost. Definiranje oz. etiketiranje otrok (“vem, kakšen si, in to ti bom tudi povedal”) ali zategovanje vajeti, ko se nam zdi, da otroka odnaša proč, nimata vrednosti oziroma ne delujeta. Rajši porabljajmo čas in energijo za to, da ugotovimo, kdo smo in kaj hočemo. Saj je vendar logično in samo po sebi umevno, da dokler tega niti sami ne vemo, otroci pač ne morejo slediti. V resnici si najbrž vsi želimo tega, da bi nam otroci spokojno sledili, in ne tega, da jih bomo nadzirali.

Ko se nam zatakne, ko ne vemo več, kako naprej, se je res dobro vsakič znova najprej vprašati, kaj pravzaprav hočemo. Ampak na dolgi rok, lepo prosim, ne v naslednjih petih minutah.

Objavljeno na spletni strani Planet siol.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja