Pomen gibanja in raziskovanja v naravi za razvoj naših otrok

Piše: Tina Bregant, dr. med., spec. pediatrije, specializantka FRM, MAES terapevt, vodja Familylab seminarjev


Uvod

Vzgoja otrok še vedno obstaja velik izziv, ki mu bomo verjetno priča, dokler bomo obstajali kot človeštvo. Človeški mladiči so izjemno nebogljeni v primerjavi z drugimi mladiči sesalcev. Če konjiček v prvi uri po rojstvu že stoji na nogah, to ne velja za novorojenčka, ki potrebuje kar celo leto, da naredi prve korake. Odvisnost naših, človeških mladičkov, je izjemna: tako od staršev kot od širše skupnosti, v kateri odraščajo. Ljudje smo namreč kot vrsta zavzeli planet Zemljo kot močna skupnost in ne kot silno močan in uspešen posameznik. Skrb za naše otroke je zato prepuščena ne le staršem, pač pa je dolžnost vseh, ki z otroki prihajamo v stik: vzgojitelji in učitelji v vrtcu in šoli, zdravstveni in socialni delavci po službeni dolžnosti; nenapisana obveza pa velja za vse, tudi za prijazne sosede, ki lahko otroka povabijo na čaj, če je slučajno pozabil ključ in bi sicer moral počakati na starše, da se vrnejo iz službe.

Zakaj se pravzaprav človeški mladički rodijo tako nebogljeni? Temu je tako, ker so vsi novorojenčki, kljub temu, da so donošeni, pravzaprav rojeni prezgodaj. Gre za evolucijski kompromis med veliki otroškimi glavami in ozkimi medenicami žensk. Zato večino prostornine možgani pridobijo kasneje – torej po rojstvu. Tudi kar se tiče komunikacijskih veščin in govora, naši otroci potrebujejo kar celo leto, da spregovorijo prvo besedo in nato še nadaljnjih 25 let, da se zares osamosvojijo: se odselijo od staršev, so sposobni sami zagotavljati sredstva za lastno preživetje in končno tudi osnujejo lastno družino (Bregant, 2010). Ravno ta nebogljenost in nefunkcionalnost pa paradoksno omogoča izjemne in vedno nove prilagoditve otroka in njegovih možganov na okolje, s katerim se sooča. Ta prilagodljivost, vsake generacije znova, je omogočila tudi to, da smo ljudje zavzeli ves planet: od gorskih do obmorskih krajev; od džungle do šrinih pašnikov, ki smo jih sami oblikovali.

Kaj je torej tisto, kar otrokom omogoča odrasti?

Razvoj možganov v pričakovanju izkušnje

Možgani se razvijajo v skladu z biološkimi danostmi in pod vplivom okolja. Tokrat bomo v prispevku genetske danosti vzeli v zakup in se bomo osredotočili na vplive okolja. Možgani otrok se namreč razvijajo in zorijo v pričakovanju izkušnje. To pomeni, da se možgani lahko razvijejo šele, ko so izpostavljeni določenim izkušnjam. Sprva so te izkušnje zaznavne oz. senzorične. To obdobje se zaključi do vstopa v šolo. Ob zaznavnih, in tudi nekoliko kasneje, do vstopa v najstništvo, so otroški možgani pripravljeni na gibalne izkušnje. Ob tem in nato do vstopa v odraslost,  pa izstopajo  miselne oz. kognitivne izkušnje.  Te izkušnje vplivajo na oblikovanje in zorenje možganov. Odsotnost teh izkušenj v kritičnih obdobjih je kasneje izredno težko nadomestiti (Bregant, 2012). Če pomislimo na predšolsko obdobje kot na obdobje, ki je kritično za zaznavne in gibalne izkušnje, razumemo, zakaj je tako pomembno, da se otroci v predšolskem obdobju veliko in raznoliko gibljejo, tako v organizirani vadbi kot na prostem in nestrukturirano.

Sposobnost učenja

Ljudi in tudi primate definira sposobnost učenja. Našo sposobnost učenja pa definirajo trije ključni procesi. Čutiti moramo  pripadnost, navezanost in varnost,  kar se izoblikuje v našem najzgodnejšem obdobju, od novorojenčka do dojenčka, ko smo eksistencialno odvisni od ljubeče odrasle osebe, ki je najpogosteje biološka mama. Drugi, pomemben proces se navezuje na lastno identiteto in status, ki ga zelo dobro lahko opazujemo pri dvoletniku, ki trmasto vztraja, da zmore sam, da nas ne potrebuje in nas suvereno, večkrat dnevno zavrne z odločnim »Ne«. Tretji proces se navezuje na raziskovanje in odkrivanje. Nekateri se s tem ukvarjamo profesionalno še pozno v starost, drži pa, da po najstništvu, kjer s tveganimi vedenjem preizkušamo lastne meje in meje naše družbe, večina odraslih to obdobje zapusti za ceno varnosti in predvidljivosti.

V procesu vzgoje in učenja moramo zagotoviti zelo osnovne reči: dovolj spanca, hrane, varnosti, prijetne in ljubeče družbe odraslih in kasneje tudi vrstnikov. Otrok mora imeti konsistenten in kompetenten vzgled ter podporo v sledenju lastnim strastem, talentom. Hkrati  je nujno potrebno ravnovesje med dovolj vzpodbude in nelagodja, kamor sodijo tudi težave in problemi. Težave in probleme namreč možgani radi rešujejo. Prvi problemi, ki jih možgani rešujejo, pa so povezani z gibanjem. Otrok mora z lastnim telesom ugotoviti, kako  naj doseže igračko in kako močno naj zamahne z roko. Za ustrezno, gibalno rešitev pa mora najprej dovolj dobro razviti zaznave, nato mora problem rešiti gibalno in šele nato lahko pristopa k problemom zgolj kognitivno. To najlepše opazimo ob vstopu v šolo, ko imajo nekateri otroci velike težave pri matematiki in predstavah. Tudi nam zelo nam pomaga skica pri geometrijskih nalogah ali pa če kar konkretno, fizično rešimo problem, ko npr.  s štetjem korakov premerimo razdaljo. Določene izkušnje so v zgodnjem obdobju zaradi kritičnega obdobja skorajda nenadomestljive!

Uspešni otroci in tudi odrasli, so tisti, ki so usvojili učenje kot reševanje problemov, usvajanje novih veščin in spoznavanje novih znanj. Zanje predstavlja učenje, ki je sprva gibalno,  izziv.  Reševanje težav je drzno in smelo, radovednost je vseskozi prisotna. To so praviloma otroci in odrasli z dobro samopodobo, saj se svoje sposobnosti reševanja problemov zavedajo in so nanjo tudi ponosni.

Raziskovanje in gibanje v naravi je naša naravna danost. Še vedno se ljudje radi podamo v naravo kljub sodobni tehnološki družbi. Naši mladiči – otroci, pa jo sploh izredno radi raziskujejo. Jean Piaget, oče razvojne psihologije, je otroštvo razumel in celo definiral kot čas, ko smo posebno motivirani za raziskovanje narave. Shepard pa je leta  1983 otroštvo opisal kot vkrcavanje na ladjo. Če jo razumemo kot Noetovo barko, nanjo v otroštvu vkrcamo vse živali in rastline, ki jih poznamo, in z njimi odrinemo v odraslo dobo ter tako dozorimo (in preživimo).

Možgani so ustvarjeni za učenje in reševanje problemov. Prav gibalni problemi so otrokom zelo ljubi, saj jih veliko rešujejo spontano, že skozi igro!

Učenje z gibanjem – groba motorika

Gibalne veščine pomenijo za otroka veliko več kot zgolj spretnost. Gibanje namreč vpliva na razvoj in zorenje gibalnega sistema, razvoj in zorenje senzoričnih sistemov in njihove integracije na nivoju osrednjega živčevja.

Otrok z gibanjem pridobiva motorične veščine, senzorične izkušnje in si ustvarja številna  spoznanja o sebi in svetu. Tudi neugodne, boleče izkušnje pomenijo spoznanja, ki pomembno določajo nas same in včasih celo naše preživetje. Zato morajo biti izkušnje čimbolj raznolike in ne nujno zgolj prijetne. Zaželeno je, da nas  izkušnje pripravijo in opremijo za življenje.

Vsi otroci so neutrudni raziskovalci, ki izredno uživajo v igri. Ustrezna igra, tekanje, premagovanje ovir in visokih bregov lahko otrokom nadomesti čas, ki ga sicer preživljajo pred računalnikom ali televizorjem. Ob epidemiji debelosti, ki je zajela tudi naše otroke, lahko gibalno igro priporočimo tudi kot splošni zdravstveni ukrep, ki ne le, da krepi mišice in vpliva na gibalni aparat, pač pa tudi preprečuje debelost in z njo povezane zaplete kot so povišan krvni tlak in sladkorna bolezen, ki ne vodijo v optimalen, zdrav razvoj otroka (Bregant, 2015).

Nekaj primerov, kako lahko spodbudimo otrokov razvoj:

Taktilno stimulacijo spodbujamo z dotikanjem zemlje, kamnov, peskov, mahu, lubja. Ob potočku se igramo tako z vodo kot s peskom in kamenčki. Delamo potičke iz blata in gradove iz kamenja. Zgradimo jez in se sprehodimo čezenj, da bomo zvadili še propriocepcijo! Hodimo bosi tako po mivki, kamnih, kot brodimo po vodi. Čutimo iglice in drobne kamenčke na tleh. Pogladimo kamen in se zbodemo s storžem. Bosa stopala nam bodo hvaležna, saj bo narava tako lažje izoblikovala stopalni lok!

Propriocepcijo vadimo s skakanjem iz kamna na kamen in plezanjem na štore različnih višin. Premagujemo ovire: podrta drevesa, skale in balvane. Plezamo po drevju in se gugamo na vrvi.

Vestibularne ali ravnotežnostne aktivnosti spodbujamo s hojo po deblu, guganju na vejah,  plazenju skozi tunele in plezanju po drevju. Nekatera drevesa so zares naši dobrohotni prijatelji!

Načrtovanje motoričnih aktivnosti omogoča plazenje po tunelih, izgubljanje v  labirintih, iskanje izgubljenih sledi in potk.

Voh in okus treniramo z vonjanjem in okušanjem z zaprtimi očmi. Jagod in borovnic je po naših gozdovih dovolj. Tudi kresnice dišijo. Trohnoba in gnilo listje pa smrdi!

Govorila vadimo s pihanjem regratovih lučk. Pihnemo javorove plodove. Brbotamo kot voda v potočku. Oponašamo sovo.

Globoko vdihnemo  svež zrak. Dihamo: vdihnemo skozi usta ob zaprtem nosu in izdihnemo glasno skozi nos. Opazujemo ritem dihanja.

Oponašamo živali. Sikamo kot kače, oponašamo čebele.

Narava in gozd nam ponujata najcenejši, vsem dostopen poligon. Potrebno pa se je vremenu primerno obleči in zaščiti, tudi pred klopi, da bo tudi deževen obisk gozda zabaven!

Učenje z gibanjem – fina motorika

Ko je postal človek dvonožno pokončno bitje, se je lahko lažje in hitreje gibal, sprostile so se roke, ki jih je začel uporabljati. Uporabljati in izdelovati je začel orodja, sprva preprosta in nato čedalje bolj kompleksna. Po nekajkratni ponovitvi giba z orodjem možgani celo dojemajo orodje kot del telesa. In prav ta zmožnost naj bi človeku omogočila,da je lahko začel učinkovito uporabljati orodja. Odkrili so celo, da naj bi razvoj uporabe orodja in razvoj jezika potekala sočasno. Zato ne preseneča, da tudi v otrokovem razvoju opažamo prvi večji preskok pri rokovanju s predmeti takrat, ko dojenček  usvoji sedenje. Malo kasneje se pojavi čebljanje. Pri devetih mesecih se pojavi pincetni prijem, nato pa raba rok skokovito naraste od škarjastega prijema do bolj kompleksnih gibov, ki jih otrok uri v vsakodnevnih aktivnostih kot je hranjenje, umivanje zob, barvanje, šivanje, oblikovanje gline ipd.

Ko se okoli devetega meseca pojavijo kretnje (pa-pa),  jim šele nato sledijo besede. Zanimivo je, da če je gibanje rok in govor zapisano v genomu, pa to težje trdimo za branje in pisanje. Branje in pisanje sta stara šele okrog  5300 let, kar je premalo, da bi se med evolucijo razvilo prav posebno možgansko omrežje za branje in pisanje.

Zato je verjetno opismenjevanje otrok tako dolgotrajen proces. Prične se že pri malčkih v vrtcu, kjer prosta igra vključuje vaje za spodbujanje razvoja skladnosti gibov rok in oči ter drobne motorike.  Spretnosti drobnih gibov so namreč ključne za spretno  vodenje pisala po papirju – torej pisanje in risanje. Pisanje je idealen primer, kako šele ustrezne zaznave in usklajeno gibanje z zaznavami šele omogoča izražanje višjih miselnih procesov. Prav tako, kot smo opisali pri grobi motoriki.

Pisanje razumemo kot zaznavno-gibalno spretnost; podobno, kot danes razumemo tudi branje. Motorični programi in senzorične izkušnje, pridobljeni med pisanjem, se ponovno aktivirajo med branjem. Zato ni presenetljivo, če vemo, da pisanje pri otrocih spodbuja tudi bralne sposobnosti. Zanimivo pa je, da se »bralno omrežje« aktivira samo med zaznavo  črk in oblik, ki jih otroci narišejo prostoročno, ne pa takrat, ko jih npr.  natipkajo. Zato se pri fini motoriki, podobno kot pri grobi motoriki, ponovno vračamo k izhodiščem delovanja možganov.

Če želimo otrokom olajšati in omogočiti usvajanje novih veščin, tudi tistih, ki so pomembne kasneje v šolanju, ne smemo pozabiti na postopnost, ki je vezana na kritična obdobja: najprej zaznava (senzorika), nato gibanje (motorika) in nato miselni (kognitivni) procesi. Hkrati ne pozabimo, da razvoj teh veščin nastopa z roko v roki, pri čemer pa je hitrost usvajanja vezana na kritična obdobja. Ob tem upoštevamo še otrokovo starost in lasten tempo razvoja, pa seveda njegov temperament in  načine, kako se spopada z reševanjem problemov. Šele z upoštevanjem teh dejavnikov bomo znali pred otroka postaviti izzive, za katere se bo moral potruditi, jih tudi večkrat ponoviti – zvaditi in jim bo hkrati še vedno kos. To bo ob naslednjem izzivu otroka opremilo s pogumom in samozavestjo, da se bo lotil tudi novega izziva. Ta proces pa že lahko imenujemo učenje, h kakršnemu stremimo (Bregant, 2010).

Zakaj se pri učenju vračamo k naravi?

Ekopsihologija  poskuša umestiti človeka ne le v v lastno osebo, družino ali  skupnost pač pa na naš planet. Predpostavlja, da smo ljudje čustveno in duševno v ravnovesju le znotraj narave, podobno kot so svoje bivanjske dileme  razumele starejše, večinoma  ne-zahodnoevropske skupnosti.  Ekopsihologija tolmači duševne težave skozi okoljsko optiko (Rozsak, Gomes in Kanner, 1995). Ob tem ne moremo mimo dejstev, ki, četudi ne priznamo ekopsihologiji veljave, opozarjajo na neskladja v naših življenjih,  ki so povezana s potrošniško družbo in nas vodijo na spolzka tla, polna anksioznosti, strahu, depresije, jeze in celo panike.

Ljudje v naravi izkusimo tako nedotaknjenost, čistost, lepoto  in dobrobit narave za naše zdravje kot tudi njeno divjost in lastno krhkost pa tudi vplive, ki jih imamo na naravo: onesnaženje, smeti, za lastno  zdravje škodljivo okolje.  Sociobiološka teorija nas vrne dva milijona let v preteklost, na savane vzhodne Afrike. Wilson, oče te teorije, že leta 1975 piše o pozitivnih vidikih narave, ki so nam pomagali preživeti, kot je čista voda, drevesa, sadeži in rože ter o negativnih učinkih, ki smo se jim morali izogniti, če smo želeli preživeti: kače, umazana voda, dim – onesnažen zrak. Do neke mere so se ta vedenja verjetno res zapisala v naš genom, saj so vplivala na preživetje osebka in vrste.  Po drugi strani, pa se vsak dan sproti učimo o našem okolju. Otroci širom sveta radi raziskujejo naravo. Zanimivo pa je, ne glede na to, ali prihajajo iz Amazonije ali Ljubljane, da ljubkovalno nagovarjajo mucke in ptičke, medtem ko se črnih, velikih hroščev in strigalic praviloma izogibajo (Kahn in Kellert, 2002).

Z evolucijskega vidika nam prepoznava in zanimanje za naravo omogoča preživeti, kar zelo živo opiše Lovelock:«Vse, kar je živo, je za nas lahko užitno, smrtonosno, prijazno, agresivno ali nekaj, kar nam omogoča izživeti spolno slo – torej vse, kar je ključno za našo osebno dobrobit in tudi preživetje vrste« (Lovelock, 1995).

Wilson je leta 1984 predlagal izraz biofilija, ki označuje človekovo naravno nagnjenje, da povezuje sebe in svoja spoznanja z naravo in naravnimi pojavi. Kasneje je teorijo nadgradil s čustveno razlago, da nas živa bitja napolnijo z občutki, ki segajo od privlačnosti in občudovanja do občutkov strahu in groze. Evolucijsko gledano nam označevanje določenih naravnih pojavov in  živih bitij  omogoča lažje preživetje, saj si um z iskanjem bližnjic ne dovoli, da ga ugrizne strupeni gad, saj »a priori ve«, da so kače nevarne.  To lahko imenujemo tudi adaptivno učenje – učenje s prilagajanjem, glede na izkušnje naših prednikov iz narave. Celo primati in njihovi mladički se, podobno kot ljudje, bojijo ne le kač, pač pa tudi npr. vrvi, ki po videzu spominja na kačo. Se pa tega strahu lahko odučimo oz. naknadno se naučimo, da niso vse kače strupene in nevarne. Vendar pa so za to spoznanje potrebne nove izkušnje iz narave.

Kognitivni psihologi so dolgo časa zagovarjali tezo, da je  naše razumevanje narave naš miselni konstrukt. Postmodernistični misleci celo razumejo naravo kot kulturni dogovor ozirom artefakt (Soule in Lease, 1995). Če je temu tako, potem se od narave lahko kar poslovimo – nobene potrebe ni po njenem ohranjanju in zaščiti. Meni osebno, in tudi glede na sodobnejša spoznanja tako statistikov, nevroznanstvenikov in ekologov, pa je bližje razmišljanje, da narava ni naš miselni konstrukt,  pač pa smo ljudje le del nje.   Sama se vidim kot del narave in vem, da brez narave, tudi mene in človeštva ni -ne obstanemo.

Zaključek

Ranljivost in nebogljenost otrok pomeni za možgane in otrokov razvoj tudi priložnost. Zato je izjemno pomembno, kako smo obravnavani kot otroci. Če v kritičnih obdobjih razvoja nismo deležni dovolj smotrnih spodbud, je naš razvoj okrnjen ne zato, ker bi z nami bilo kaj biološko narobe, pač pa zato, ker vplivi okolja niso bili dovolj smotrni. Zato je ukvarjanje z otroki in načrtovanje njihove vzgoje ter šolanja, zares priložnost priprave na odraslo življenje, za katerega smo odgovorni tako starši kot strokovnjaki pa tudi širša družba.

Sposobnost učenja je tista, ki je ljudem in tudi primatom, omogočila preživetje. Opazovanje, posnemanje, raziskovanje in igra so omogočili, da so se naši predniki spustili iz dreves na tla, pričeli hoditi po tleh, zapustili rodno Afriko in poselili ves planet. Raziskovanje narave, morda bi to tudi lahko poimenovali biofilija, nam je šele omogočilo, da smo danes tu, kjer smo. Paradoksalno, pa smo pri tem izumili toliko tehnoloških domislic, da smo naravo praktično »zakrili« in je ne vidimo več. Ponovno jo moramo odkrivati in spoznati. Kje to lahko naredimo bolj uspešno kot v naravi sami, v gozdu, ob potoku, v naravi?

Če to počnemo že v otroštvu, potem lahko simbolično na barko svojega življenja vzamemo vse živali, rastline in veščine, ki smo jih spoznali v naravi, v svojem otroštvu in odplujemo v odraslo dobo kot zreli ljudje.


Literatura

  1. Bregant, T. Razvoj možganov. Proteus 2010; 73 (4): 168-74.
  2. Bregant T. Pomen gibanja za otrokove možgane. V: Gibanje za male in velike v vrtcu; 16. Strokovno srečanje zaposlenih v vrtcih na Gorenjskem, Jezersko; 2015: 5-12.
  3. Bregant, T. Razvoj, rast in zorenje možganov. Psihološka obzorja 2012; 21 (2): 51–60.
  4. Kahn PH, Kellert SR.  (Uredniki). Children and Nature: Psychological, Sociocultural, and Evolutionary Investigations. Massachusetts Institute of  Technology Press, USA; 2002.
  5. Lovelock J. The Ages of Gaia: A Biography of Our Living Earth. Commonwealth Fund Book Program;
  6. Roszak T, Gomes ME, Kanner AD (Uredniki).  Ecopsychology: Restoring the earth, healing the mind. San Francisco, CA, USA: Sierra Club Books;
  7. Soule E, Lease G. Reinventing Nature? Responses to Postmodern Deconstruction. Washington, DC: Island Press; 1995.
  8. Wilson EO. CambridgeHarvard University Press; 1984.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja