Ponoreli in pobegli šolski sistem

Ker so me v vrtcu silili jesti in spati, sem komaj čakala, da grem v šolo.

Ko so v prvem razredu v podaljšanem bivanju učiteljice spet hotele nadzorovati moje prehranjevanje, ob tem pa niso opazile, da me starejši otroci poskušajo spremeniti v žrtev medvrstniškega nasilja, sem se v začetku drugega razreda po hitrem postopku odločila (in uspešno prepričala mamo), da bom pred in po pouku raje doma, in tako odstranila še zadnjo oviro, ki mi je preprečevala, da bi se šole iskreno veselila. Ja, tudi to je možno: da otrok rad hodi v šolo. In to ne le v prvi triadi, kot se to danes moderno pove. Sicer nikoli nisem marala preveč domačih nalog, še bolj pa ne »piflanja«, toda ker sem med poukom večinoma časa (ko nisem tako zelo klepetala, da sem si v vseh razredih osnovne šole prislužila primerno vedenje) poslušala učitelje, se doma v resnici nisem veliko učila. Včasih sem se celo zlagala, da se za svoje petice učim pol ure na dan, ker mi odrasli niso verjeli, da se pred matematičnih testom le vstanem dobre pol ure prej, da prelistam zvezek, in je to to.

Toda, to je bilo več kot 30 let nazaj. Danes je osnovna šola definitivno zahtevnejša. Prvi tuj jezik, s katerim sem se sama prvič srečala šele v petem razredu (in to osemletke, ne devetletke!), je danes na urniku drugošolcev oziroma že prvošolčkov. Drugi tuj jezik, ki sem ga sama začela usvajati šele na gimnaziji, imajo danes četrtošolci. Da o vsebinah pri slovenščini, matematiki in drugih predmetih niti ne govorim. Kot bi se celoten šolski program prestavil za kar nekaj konkretnih let nazaj. So današnji otroci res tako zelo pametnejši kot pred 30 leti ali gre v resnici le za ponoreli šolski sistem, ki je z izgovorom, da se mlajši otroci hitreje in učinkoviteje (na)učijo, pobegnil zdravemu razumu? Sama se močno nagibam k drugi možnosti, saj težko razumem, da ima deklica v četrtek razredu glavobole zaradi skrbi zaradi šole. Ali da veliko bistrih učencev zadnje triade potrebuje dodatne inštrukcije. Pa ne zato, ker bi bili leni in bi imeli slabe učne navade, sploh pa ne zato, ker njihovi starši niso dovolj angažirani pri otrokovi šoli.

Ker sem generacija pionirčkov, se zelo dobro spomnim, kaj je povedal Tito: da je šola otrokova služba. In »normalna« služba, sploh pa otrokova, ne sme trajati več kot osem ur na dan. Toda današnji otroci so skoraj osem ur v šoli, potem jih pa čakajo še kupi domačih nalog, projektov, seminarskih, plakatov in seveda obveznega učenja na pamet. In to takšne množice podatkov, da bi z njihovo prebavo, kaj šele natančnim pomnjenjem, še odrasli imeli težave. Če potem starši dodajo še svoj seznam »neobveznih« obšolskih dejavnosti, ki jih otrok pač mora obiskovati, ker je to dobro za njegovo prihodnost, me prav čudi, da sodobni otroci niso še bolj neubogljivi, neposlušni in podivjani, kot jih radi označujejo moderni pedagogi. V resnici smo jim odrasli s svojimi neskončnimi zahtevami zapolnili vse kotičke življenja in jim tako odvzeli otroško svobodo. Svobodo, da bi se lahko po šoli sproščeno igrali v bližnjem gozdu ali za blokom, ne pa ure in ure sedeli za zvezki in knjigami, ker bodo sicer padle slabe ocene in bodo razočarali tako starše in učitelje kot sebe. Ker kateri otrok si pa želi biti luzer brez prihodnosti, ki mu za šolo ni mar? V resnici noben. Globoko sem prepričana, da otroci obupajo nad šolo (in sabo!) šele potem, ko šola in starši obupajo nad njim. Ali ni zaskrbljujoče in v resnici zelo žalostno, da smo odrasli veliko prej pripravljeni obupati nad otroci kot šolskim sistemom?!

Skrajni čas je, da vsi vpleteni odrasli – učitelji, starši in šolski politiki – rečemo bobu bob: trenutni slovenski šolski sistem je nujno potreben temeljite oz. revolucionarne prenove. Dovolj je krpanja, olepševanja, prikrivanja, kvazisprememb ter govoričenja, da tako pač je in da so za težave v slovenskih šolah krivi »nevzgojeni« oz. zanemarjeni otroci preveč zaposlenih staršev. Ne, ne drži! Težava je v sistemu, ki je preživet, izpet in predvsem nehuman tako do otrok in njihovih staršev kot do učiteljev – tako tistih, ki učijo s srcem, kot tistih, ki le hodijo v službo.

Kolumna Helene Primic z naslovom Mama brez cenzure, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (september 2016).

1 Comment

  1. Odlično branje! Žal učiteljev, ki vedo, da res sistem škriplje, nihče na ministrstvu ne jemlje resno. Le hvalijo se, da so devetletko ( takratni minister Gaber) posneli po skandinavskem sistemu, pri tem pa pozabili, da stroka ve, da 6-letniki niso šolsko zreli, da nimajo še razvitega slušnega aparata in ne razločijo do 7.leta starosti še vseh glasov, imajo nizko koncentracijo, itd. No, v prvem razredu ( po prenovi učnega načrta leta 2011) pa lahko vidimo, da nezrele otroke sedaj dobesedno posiljujemo z glasovno analizo, ki je še niso zaradi razvoja sposobni, učijo se črk in že prepisujejo cele sestavke. Če me dobro premislim, je pa z uvedbo devetletke in vseh bedarij ( vključno z opisnimi ocenami) raven znanja pri osnovnošolci h drastično padla. Želeli so doseči boljše uspehe pri nefaktografskem znanju, dosegli pa so le to, da so sedaj učenci še nepismeni, slabo berejo, počasi pišejo… Zakaj se ne posluša strokovnjakov??? Ali pa se imajo na ministrstvu za edine strokovnjake na tem področju… In to na račun naših otrok. Kdaj se bodo končno učitelji uprli in dosegli, kar je res dobro za naše otroke???