Postavite meje

Starševstvo je pomembna in odgovorna naloga, h kateri sodi najtežja naloga, imenovana vzgoja. Starši se sprašujemo, kako vzgajati, kako postavite meje …

Kako postaviti meje otroku? »Tako, da jo postavimo okoli sebe in ne okoli otroka.«

Starševstvo je pomembna in odgovorna naloga, h kateri sodi najtežja naloga, imenovana vzgoja. Starši se sprašujemo, kako vzgajati, kaj je prav in kaj ne. Najti moramo ravnotežje. Otroku ne smemo vedno vsega dovoliti, vendar pa ne smemo biti pretirano omejujoči, znati moramo postaviti prave meje. O postavljanju meja smo se pogovarjali s Simono Iglič, voditeljico seminarjev, starševskih skupin in predavateljico Familylab-a.

Kaj so meje? So to sporočila s strani staršev ali drugih odraslih oseb o tem, katerih pravil se je treba držati in kakšna so pričakovanja do otrok? Kako bi vi definirali meje?

»Meje so sporočila, ja. So tanka in občutljiva (spremenljiva, fluidna) linija, ki ločuje oziroma označuje, kje se konča posameznikova zmožnost SODELOVATI z drugimi in se začne skrb ZASE – za svojo notranjost; potrebe, želje, vrednote. Kadar smo v sozvočju z drugimi, namreč ni potrebe po postavljanju meja. Meja se zavemo šele, ko jih nekdo prekorači. Meje pomagajo definirati posameznikov JAZ; njegov začetek, konec in še marsikaj vmes.«

Kaj menite o preizkušanju meja? Otroci znajo biti pri tem sila vztrajni; kričijo, cepetajo itd.

»Vsi ljudje preizkušamo meje drug drugega in jih na ta način pomagamo zaznavati, oblikovati in nenazadnje tudi definirati. Odrasli pri tem nismo dosti drugačni od otrok. Otroci resda to počnejo bolj naglas (s kričanjem, jokom, cepetanjem), a mnogokrat smo starši tisti, ki smo nevede prekoračili mejo svojega otroka. Otroci že od rojstva zaznavajo svoje meje. Čutijo, kdaj so lačni, žejni, zaspani, vznemirjeni, prestrašeni. Paleta občutkov se veča iz dneva v dan. Sposobnost zaznavanja svojih meja pa ne pomeni, da otroci znajo tudi braniti svoje meje. Otrokova pripravljenost za sodelovanje z odraslim svetom (uglasitev na želje, zahteve, potrebe staršev) je 120-odstotna. Otroci bi naredili vse, da bi se počutili ljubljene in sprejete. Tudi zato gredo večkrat preko svojih meja. Konkretno: jedo, ko niso več lačni, zaspijo, čeprav niso zaspani. Skočijo v vodo, čeprav jih je na smrt strah. Delijo igračko s sovrstnikom, čeprav tega nočejo. Otroci potrebujejo ob sebi rahločutne starše, ki slišijo, vidijo in priznavajo otrokove meje. Otroci potrebujejo odrasle, ki jih ne učijo sodelovanja s širnim svetom, temveč jih učijo poskrbeti zase – za svoj jaz. Odrasli to lahko storijo na več načinov. Prvi predvideva skrb in zanimanje odraslih za otrokovo integriteto. Drugi način, enako pomemben, predpostavlja skrb odraslega zase (temu bi lahko v pedagoški govorici rekli tudi »učenje z zgledom«).«

In kako naj starši ščitimo svoje meje?

»Najprej se moramo vprašati: ali s postavljeno mejo (pravilom, omejitvijo, sporočilom, dejanjem) res ščitim sebe, svoje potrebe, vrednote, ali zgolj želim uveljaviti svojo odraslo moč in zmagati nad otrokom? Otroci namreč subtilno zaznavajo razliko. Mnogi od njih se ne bodo pustili premagati v tej igri moči. Bodo pa sodelovali in sledili starševskim zahtevam, prošnjam, v kolikor bodo začutili, da je v ozadju resnična želja (potreba) mame oziroma očeta. Temu sledi drugo, tudi ključno vprašanje samemu sebi: na kakšen način ščitim svoj jaz? Odrasli se moramo ponovno naučiti nečesa, kar smo nekoč davno že vsi znali. Biti direktni, osebni, neposredni, jasni. Naučiti se moramo osebne govorice. HOČEM in NOČEM sta osnovna izraza osebne govorice, s katerima najlažje in najbolj jasno sporočamo svetu, kje so naše MEJE ter kaj je za nas sprejemljivo in kaj ni.«

Kdaj moramo začeti s postavljanjem meja in na kakšen način naj to naredimo?

»S postavljanjem meja okoli sebe bi bilo dobro nadaljevati že kar od malega. A kaj, ko je sodelovanje z drugimi (konformnost) tako udobna, da se tej globlji in pravzaprav eksistencialni potrebi (slediti svojim občutkom in jih ščititi) odpove domala večina ljudi. Predvsem zato, da zadovoljimo še eni temeljni potrebi – po sprejetosti (pripadnosti, ljubljenosti). Odraščanje potem naredi svoje. Slej ko prej ponovno začutimo ne samo potrebo po biti uglašen z drugimi (soglašati, enako misliti, čutiti, verjeti), ampak potrebo po biti v soglasju s sabo. Zgodba o postavljanju meja se resda začne z rojstvom, nadaljuje v odnosu s pomembnimi drugimi, svoj epilog pa verjetno dobi, ko vstopimo v partnerstvo in nenazadnje, ko postanemo starši. Naši otroci ponovno prebudijo otroka v nas – in spet smo tam, kjer smo bili (še ko smo bili majhni dojenčki). Vprašanje pa je: se bomo tokrat zmogli postaviti zase? Mnogim odraslim pri postavljanju meja pomagajo naslednje besede: »Tu je MOJA MEJA!«, »Ne zmorem več.«, »Dovolj.« Besede, ki nam pridejo prav v raznovrstnih situacijah, ko čutimo, da nekdo presega naš mejo in hočemo, da preneha.«

Primeri:

Ko otrok grdo govori z nami. Ko nas malček v jezi ščipa, grize. Ko smo že desetkrat rekli, da naj otroci pospravijo za sabo igrače. (Tu je MOJA MEJA! Ne zmorem več. Dovolj. Hočem, da je stanovanje pospravljeno v petih minutah.) Ko nas prijatelj nagovarja, da popijemo še kozarec vina. Ko partner po napornem dnevu v službi stresa jezo na nas. Ko prijateljica ne neha stokati o svojih težavah.

»Predvsem naj bodo NAŠE. Izogibajmo se vzgojnim puhlicam, vsesplošnim resnicam in pedagoškemu govoru, ki moralizira, poučuje, svetuje, ukazuje drugim, v resnici pa ne pove ničesar o nas samih kot ljudeh. Moralnega soglasja ni več. Življenje živimo na tisoče načinov. Tudi pravil je zato na tisoče. Sami pa moramo odločiti, kaj je tisto, kar je za nas pravilno.«

Kakšne naj bodo naše meje, pravila?

Primer: »Ura je sedem, majhni otroci morajo biti ob tej uri že v postelji.« (Pravi kdo? Zakaj? Če pogledamo k sosedom: tam so vsi še ob desetih budni.) Recimo raje: »Hočem, da si danes zvečer ob sedmih v postelji.« (Pravim jaz, tvoja mama. Ker tako hočem. Kako je pri sosedih, pa me ta hip niti ne zanima.)

»Vloga odraslega, starša je nedvomno tudi to, da vodi svojega otroka. Mu razlaga, svetuje, ga poučuje – vodi. Pa ne zato, ker bi bil odrasli praviloma bolj »zrel«, bolj zato, ker ima več življenjskih izkušenj, tudi znanja, kako svet sestoji, deluje. Noben odrasli pa ni ekspert oziroma strokovnjak za notranji svet otroka (njegove potrebe, strahove, želje, ambicije, nesoglasja …). Predvsem zato, ker so te potrebe lastne vsakemu posamezniku. Dostop do njih nam (tudi odraslim) omogoča čudovita (prirojena) človeška sposobnost, sposobnost empatije. Empatični posamezniki, ki so s pridobivanjem različnih življenjskih izkušenj postali sočutni starši, so resnično najboljši voditelji svojih otrok. Oni so tisti, ki lahko svojemu otroku govorijo, kaj je dobro in kaj ni dobro početi, govoriti, delati, in to brez skrbi, da bo njihovo vodenje izzvenelo kot poniževanje, kritiziranje, grajanje …

Kako naj otroku povemo, kaj je dobro in kaj ni dobro?

Primer:

“Vidim, da ti je sila zabavno skakati po kavču in bi to lahko počel cel dan. Vendar hočem, da prenehaš.” (Starši lahko k temu dodajo še razlago, če tako čutijo: “Zdi se mi nevarno, pa še nočem kupovati novega kavča, ker se bo ta tako povsem uničil.”)
Ko otrok nadaljuje s skakanjem: “Dovolj! Dol s kavča.”
Otrok še vedno skače: malo za šalo, malo zares: Zakaj je bog naredil otroke tako majhne? Da jih lahko primemo, dvignemo in položimo drugam.

Kako delujejo meje, kaj starši želimo z njimi doseči?

»Kadar odrasli poznamo oziroma zaznavamo svoje meje – potem te včasih tudi delujejo. Z njimi torej dosežemo, da so naše potrebe in včasih tudi le odrasle kaprice slišane, če že ne upoštevane. Pomembno vprašanje in obenem odgovor na prvi del vprašanja (kako delujejo meje) je, na kakšen način smo jih vajeni postavljati. Različic je veliko. Zaskrbljujoča je predvsem tista, ki tepta dostojanstvo in spoštovanje sočloveka (partnerja, otroka, sodelavca). Lastne meje, ki jih znamo postavljati z uporabo osebne govorice, krepijo razvoj samospoštovanja odraslih in otrok. Ta način je povsem drugačen od ustrahovanja in manipulacije z nagrado in kaznijo. Na žalost pa so vsi (in ne le prvi) omenjeni načini učinkoviti – z njimi torej pridemo do tega, da nas otroci ubogajo – vendar mnogokrat na račun razvoja lastnega samospoštovanja. Z mejami želimo doseči marsikaj. Od tega, da imamo po sedmi uri zvečer mir, dnevno sobo zase, brez kupa igrač in radoživih otrok, do tega, da skrbimo, da se v lastni koži dobro počutimo. Odrasli, ki se spoštujejo, so mirni v sebi. Lahko bi rekla, da potem tudi ves čas mirno delujejo v družinskem življenju. A to bi bila laž in pa tudi povsem nepotrebna iluzija. Zdrava družina je namreč veliko več kot harmonija in vsesplošno stanje umirjenosti. Otroci za svoj zdrav psihosocialni razvoj ne potrebujejo staršev, ki naredijo vse prav, ampak potrebujejo starše, ki se skupaj z njimi učijo – tudi postavljanja lastnih meja.«

 


 

Intervju je izvorno objavljen na straneh spletnega portala Babybook.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja