Prava demokracija se rojeva samo v družini

(Breda Sobočan)
Najbrž smo tudi pri nas (vsaj v besedah) že povsem osvojili idejo, da je kriza sestavljena iz nevarnosti in priložnosti, ki se v dinamičnih premenah pretakata druga v drugo.

Ravno v sedanjem obdobju krize je nevarnost, da se nam podrejo vse pridobljene spremembe v odnosih med spoloma, obenem pa ravno kriza omogoča, da se zbere več volje, da se prestopi prepreke, ki še vedno delujejo neugodno za res bolj enakovredno obravnavanje različnosti. Ko se materialistične vrednote sesipajo in prihajajo na plan bolj osebne, je priložnost, da bomo tvegali več za to, da bomo zgolj človeška bitja.

Ko prebiramo skandinavsko literaturo in jo primerjamo z realnostjo iz naših psihoterapevtskih obravnav parov, vidimo, kako so – tu in tam – trdovratno zakoreninjene definicije “boja” različnosti spolov. Dobro desetletje ali celo več pred nami so začeli spreminjati patriarhalne ureditve v inštitucijah, kakor tudi na področju zasebnega življenja, pa še vedno niso povsem uravnotežili in presegli “bitke” med spoloma. Poleg zaposlovanja žensk v plačanem delu izven doma gredo zasluge dolgoletni politični situaciji, ki je s socialno naravnanostjo dolga desetletja omogočala in poudarjala pomen demokratičnih vrednot pravičnosti in enakopravnosti.

Menim, da je za zadovoljujoče premike predvsem pomembno – pri nas manjkajoče – aktivno in zavzeto delovanje moških, ki so si “izborili” enakovredni in možat prostor tudi v območju družine in očetovstva. Pri tem so izrazito pomembni moški strokovnjaki, ki so omogočali prostore in priložnosti, kjer so se moški sestali, eksperimentirali in razvijali nov, prej nepoznan jezik, ki je govoril o odnosih, očetovstvu, občutkih v zvezi s privatnimi temami. Klasična zbirališča moških v gostilni in telovadnici najbrž ne omogočajo razvijanja teh tem na osvobajajoč način.

Tudi pri nas je prisotna problematika artikulacije in dialoga o temah, ki jih moški doživljajo, pa ostajajo globoko ujete v njihovo izolacijo in telo. Poskusi žensk, posebej profesionalni, so najbrž obsojeni na neuspeh, ženska namreč prinese v interakcijo ženska izhodišča in ženski “jezik”. V točki aktivne spremembe vloge spola moški potrebujejo najprej spolno specifično artikulacijo, besednjak in pogum, da se “spustijo” v dialog o svojih občutkih in doživljanju z ženskami, ki že neskončne generacije premlevajo o svojih čustvih in imajo izpopolnjene veščine, jezik in mrežo. Poleg tega deluje močno, temeljno prepričanje, da so ženske na tem, svojem teritoriju močan, premočen “nasprotnik” z nemogočimi zahtevami.

Pogosto je to res. Mnoge ženske namreč nosijo prepričanja, da so moški ali nemočni, nebogljeni otroci ali pa (celo istočasno) nevarna nagonska bitja, ki ne morejo brzdati svojega zahtevnega, lahko nasilnega spolnega nagona. Take ženske so do moških nasilno pokroviteljske in/ali kontrolirajoče podrejene in umaknjene. Ustvarjalen dialog med spoloma zahteva najprej obdobje jasne samorefleksije in hotenje obojih, da ustvarimo bolj zadovoljujoče odnose in si odpustimo transgeneracijsko nakopičene medsebojno storjene krivice.

Vprašanje je: Ali so naše mame pozabile, česa so se bale njihove (stare) mame? In po drugi strani: Ali lahko zamerimo moškim potrebo, da se (končno) maščujejo svojim predominantnim materam, varuškam, učiteljicam, ki so dodobra izkoristile premoč, ki so jo imele nad njimi, ko so bili otroci?

Četudi so v javni sferi ženske tudi pri nas dosegle določeno stopnjo enakih možnosti, pa zasebna sfera, vsaj po kliničnem vtisu, ostaja še vedno polna patriarhalnosti. Za vrati spalnice (in mnogokrat že pred njimi) se pogosto odigravajo čiste patriarhalne drame. Namesto spolnosti kot odraza odraslega, zrelega ljubezenskega odnosa tečejo vzorci antiteze ljubezni, namreč bitke moči. Gre za oblike siljenja, nadlegovanja in premoči s strani moških ali za bolj ali manj prikrito trgovino s spolnostjo v odnosu s strani žensk. Mnogi moški še danes ne priznavajo, da je v domači spalnici mogoče posilstvo. In mnogo žensk ne priznava, da je zloraba sočloveka, če ostajajo z nekom le zaradi materialnih dobrin in mu ne dajo priložnosti za bližnji odnos, ker ga v bistvu ne prenašajo. Nobeden od akterjev v teh dramah ne prepoznava zablode in izgube. Ko smo del nekega okolja, težko prepoznavamo, da smo del manipulacije.

Po drugi strani pa mnoge ženske, ki so prišle do javne ali zasebne moči, to uporabijo za premoč in jo usmerijo proti drugim, moškim in tudi ženskam. Tako se nezaupanje med spoloma, uresničevanje najslabših pričakovanj prenaša v nove rodove. Od staršev na otroke. Ženske z javno močjo, ki so jo tako ali drugače zlorabile, so v pogubo poskusom, da bi izstopili iz neugodnih vzorcev patriarhalne delitve moči. Moški, ki so v službah tlačeni od ženskih vodij, pogosto pomnožijo svoja negativna prepričanja in ravnanja do žensk v vseh sferah svojega življenja, tudi do hčera. Ženske, ki jih tlačijo druge ženske, pa odkrito hrepenijo po moški prevladi, ki je bolj “normalna”, se jim zdi bolj varna in manj nepravična. Nasilje in zlo obstajata v vseh ljudeh, neodvisno od spola. Vsi v sebi nosimo uničevalne sile, ki so usmerjene proti življenju, lastnemu ali tujemu. Odražajo pa se skozi pomanjkanje sočutja, pripravljenosti ter sposobnosti vživljanja v drugega in odsotnosti dobrote.

Kako bo kriza vplivala na odnose v družbi? Ali bo pomagala, da bodo odmrli stari patriarhalni načini? Mnoge stvari, ki jih jemljemo kot naravne, so v bistvu samo dejavniki v igri moči, kjer ene skupine zatirajo druge. Najbrž je težko razmišljati, da bi lahko stopali iz sedanje situacije s prav velikimi koraki. Norme starih načinov so globoko vrasle v same temelje identitete naše kulture. Nesporno je, da se že otrokom Bog predstavi kot moški. Besedno je opremljen z argumenti moči (Gospod, Kralj, Vladar, Oče, Sodnik…). V samem jeziku smo povezali moške in moč. Tudi vizualna podoba Boga predstavlja kot moškega. Kot neke vrste odsotnega, oddaljenega očeta, h kateremu se zatekajo ženske (tuzemske, posvetne, nemočne) in njihovi otroci. Kaj bi bilo drugače, če bi od začetka naše religije bila Bog ženska? Ali bi bilo “nespolno” bitje? Moč je skušnjava! Razni fundamentalizmi so najbolj nevarna grožnja v kriznih časih.

Ampak moč je lahko tudi taka, da krepi soljudi, tista, ki služi življenju. Postaviti si moramo vprašanja, ki jih lahko naslovimo ženske samo same sebi in moški samo sami sebi. Kakšna je ženskost brez uporabe nasilja? Kakšna je moškost brez uporabe nasilja? Do realizacije takih odnosov pa lahko pride šele v nekem času, ki je zrel za to. Je to (že) sedanji čas? Kaj lahko naredimo, da ga naredimo zrelejšega za enakovrednost razlik? Kaj nam lahko ponudi, kakšna zadovoljstva lahko prinese življenje z enakopravnostjo?

Ustvarjanje in ohranjanje tesnih, pristnih odnosov terja zelo veliko (stalnega) napora in ogromno časa. Malo parov se zaveda, da z rojstvom (prvega) otroka vstopajo v povsem drugo življenjsko obdobje. Vse, ampak vse, v paru se bo za vedno spremenilo. Nastala je trojica ali pa trikotnik. Ali bo to priložnost ali izguba, je odvisno od njiju dveh. Mnogi očetje poskušajo zagrabiti priložnosti, ki se ponujajo skozi nove oblike očetovanja. Mnoge ženske zagrabijo priložnost in naredijo svojim moškim prostor ob otrocih od najzgodnejšega obdobja, da lahko odkrivajo in razvijajo svoj odnos. S tem se odpovedo posesti, ki so jo ženske posedovale skozi rodove, in dajo priložnost svojemu otroku, da ima dva enakovredna, dva najbližja in najdražja starša, dvoje zatočišč in dvoje sidrišč za vse življenje.

S tem ko se odpovedo premoči, omogočijo okrepitev svojih otrok, svojega moškega in svojega ljubezenskega odnosa. Kako velika pridobitev za tako malo odrekanja! Moški, ki je globoko udeležen v odnosu s svojim otrokom, ki je del trojice in se ne počuti izrinjenega, zavrženega in uporabljenega, tudi v plačanem delu sledi rezultatom in zadovoljstvu pri delu in ne obsesiji. Ker je Nekdo, ki je Nekomu zelo pomemben, mu ni treba dokazovati svoje vrednosti in premoči v delu.

Delo ni več sredstvo za pridobivanje samovrednotenja na podlagi premoči, ampak sredstvo, s katerim lahko ustvarja. Delo ni več sredstvo za pridobivanje vpliva. Ker je Nekdo, ne potrebuje več tekmovanja z drugimi moškimi in z ženskami. In v tem je vsa svoboda. Moški, ki je svoboden v svojem človeškem bistvu, lahko začuti tudi svojo čustveno plat brez strahu, da bo poženščen in copata. Lahko razvije svojo močno, moško stran, ne da bi bil mačističen in izoliran. Lahko razvije svojo igrivo, dejavno, delovno plat, ne da bi ostal nezrel Peter Pan. Življenje vsakega od nas je namreč polno protislovnih vlog in občutenj.

In na kraju je najbrž smisel življenja v tem, da poskušamo ohranjati življenje samo. In še prav posebej: prava demokracija se rojeva samo v družini, težko jo predpišemo od zunaj.

 

Članek je bil objavljen v Dnevnikovem Objektivu v soboto, 7. januarja 2012.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja