Pravičnosti ni!

(Jesper Juul)

Imava dva otroka, ki se pravzaprav dobro počutita in nista težavna. Edina težava je njuna zahteva, da mora biti med njima vse pravično. Začelo se je, ko je imela mlajša prvi rojstni dan (med njunima rojstnima dnevoma je samo deset dni razlike). Starejši se je strašno razjezil, ko je ugotovil, da je sestrica dobila darilo, ki je stalo nekoliko več kot tisto, ki ga je dobil sam. Ves čas je ponavljal, da to »ni pravično«. Da ne bi uničili njegovega rojstnega dneva, je dobil približno 4 evre, kolikor je znašala razlika v ceni. Najin sin zelo skrbi za pravičnost in sestrica ga je začela posnemati. Tudi midva seveda misliva, da je pomembno, da se otroka naučita pravičnosti. Počasi se je vsa družina navadila, da morajo božična in rojstnodnevna darila imeti enako ceno, če pa ni tako, navadno izplačava razliko v denarju.

Upala sva, da bo to vprašanje z leti postalo manj pomembno, pa je samo še slabše. Mlajša se recimo silno razjezi, če babica z daril, ki jih dobita, odstrani ceno. Na to naju je opozorila svakinja, ki je rekla, da preprosto nima nobenega veselja več, da bi najinima otrokoma še kaj podarila. Sva storila napako in kaj lahko storiva drugače?

Starša

ODGOVOR:

Večina majhnih otrok ima nekakšen čut za pravičnost, ki se neredko začne izražati, kadar se jim zdi, da so žrtev krivice, ali pa kadar nejevoljni in zbegani odkrijejo, da prihaja do razlik. Vajin starejši otrok je to očitno odkril, ko je prvikrat izkusil, da je sestrica dobila darila, on pa ne. To je nov in težak položaj za večino dvo- do štiriletnikov.

Kadar se to zgodi v družini, imajo starši izbiro

Hočeva, da se otroci naučijo, kako se razumno odzivati na resničnost, ali pa se hočeva izogniti temu, da bodo razočarani, jezni ali žalostni? Če je človek malo bolj sentimentalne ali romantične vrste, se odloči za drugo možnost in potem je pogosto deležen zaslužene kazni. Vseeno prihaja do sporov, hkrati pa je tudi kar težavna naloga, da vse sorodnike in prijatelje »vzgojiš« tako, da v sentimentalki sodelujejo, otroško veselje ob darilih pa zasenčijo vaše zahteve in darovalec hitro izgubi veselje ob dajanju.

Ob sporih dozorevamo

Le redko je pametno, da v družini sprejemamo defenzivne odločitve – odločitve, katerih namen je, da se izognemo sporom. Ne glede na to, ali gre za odnos med otroki, med starši in otroki ali med starši, se vedno zgodi isto: sčasoma nastane veliko več sporov in pogosto še hujših. Tako majhni kot veliki ljudje se razvijemo na le redkih področjih, če vlada sama harmonija. Dozorevamo v sporih, v sporih spoznavamo sebe, druge in življenje. Moderni starši in ustanove ves čas poskušajo preprečevati, preusmerjati spore in se jim izogibati, to pa je eden od poglavitnih vzrokov, da številni otroci nikoli ne razvijejo socialnih spretnosti.

To ne pomeni, da bi si morali starši posebej prizadevati za ustvarjanje sporov. Ti se pojavijo sami od sebe in pogosto prav takrat, ko so najbolj uporabni. Zato otroci potrebujejo okoli sebe odrasle, ki jih lahko naučijo, kako naj se čim bolj razumno in konstruktivno odzivajo na spore s svojimi bolj in manj bližnjimi ljudmi. Dolgoročno ničesar ne pridobijo, če odrasli ves čas dušijo spore.

Nepravično življenje

Kako torej pomagamo nejevoljnemu triletniku, ki misli, da je nepravično, da sestrica dobi deset daril v enem dnevu, on pa nobenega, ali da dobi božično darilo, ki je večje ali dražje kot njegovo?

Triletnika vzamemo v naročje, ga pobožamo po glavi in rečemo: »Vidim, da si zbegan in žalosten, ampak tega se boš počasi navadil, ko boš večji.«

In če odgovori: »Ampak to je krivica!« mu odgovorimo nazaj: »Ja, na nek način je. Ampak življenje ni vedno pravično. Včasih ti lahko pomagam, če se ti godi krivica, ne morem pa spremeniti sveta v pravičen kraj.«

Naslednjič, ko bo sestrica imela rojstni dan, ne bo več tako hud. In ko bo dopolnil štiri ali pet let, se bo naučil, da človek dobi darila za rojstni dan samo, kadar ima rojstni dan. Stvar je takšna, da enakosti ni! Lahko si prizadevamo ali se borimo za družbeno in politično pravičnost, ampak dejstvo je, da so ljudje različni. Če se hočemo torej do otrok obnašati »pravično«, moramo z njimi ravnati na različne načine in tega se morajo naučiti tudi otroci, namesto da iščejo nemogočo in iluzorno enakost. Ali pa se zgodi to, kar se je zgodilo v vaši družini: ni več veselih in velikodušnih otrok, ampak vlada tiranija pravičnosti in enakosti, zaradi katere ste vsi nezadovoljni in nesrečni.

Z otrokoma čim prej sedite skupaj in jima povejte nekaj v tej smeri: »Že odkar sta bila majhna, si prizadevava, da vidva ne bi bila žalostna, kadar … Zdaj vidiva, da se je zgodilo prav nasprotno. Za to nista vidva nič kriva, midva pa sva odgovorna. Zato si odslej ne bova več tako močno prizadevala, da se vama ne bi godila krivica, ker ne dobita natančno istega. Odslej bova kupovala darila, ki bi vama jih rada podarila. Darila, ki jih vidva lahko uporabljata in za katera misliva, da jih bosta vesela, čeprav niso vedno enako velika in ne stanejo enako. Ker smo vsi samo slabe volje zaradi tega.«

Dajte otrokoma možnost ugovora, ampak vseeno naredite po svoje.

Največ eno leto bo trajalo, da se bo družinska kultura spremenila tako, da boste vsi bolj zadovoljni.

* * * * * * *

Kolumna je bila objavljena decembra 2009 v reviji Ringarajine iskrice.