Jesper Juul: AGRESIVNOST – NOV IN NEVAREN TABU (Uvodno poglavje)

PREDGOVOR

Ali je iz obilice čustev, ki jih psihologija označuje kot agresivnost, nastal nov tabu? Je to nevarno? Na obe vprašanji odločno odgovarjam: »Ja, je!« In to je tudi razlog, da sem o tem napisal knjigo.

Natanko se še spominjam trenutka, ko sem ta razvoj prvič opazil pri pedagogih in vzgojiteljih, psihologih, terapevtih ter pri starših. Pred približno petnajstimi leti so me povabili kot svetovalca pedagoškemu osebju v neko ustanovo za tako imenovane težko vzgojljive otroke. In ko smo korak za korakom obravnavali težave, ki so jih imeli sodelavci pri delu z določenimi otroki, so mi nekatere od teh otrok predstavili takole: »To je Johann, ki ima probleme z agresivnostjo.«

Potem ko sem nekajkrat slišal tak opis, sem začudeno vprašal: »Kaj ima?« Te nejasne diagnoze namreč nisem poznal. Najprej so mi na moje vprašanje odgovarjali s skoraj povsem enako ponovitvijo »diagnoze«, in ko sem poskušal o tem izvedeti kaj več, so pedagogi postali nestrpni in rekli: »Agresiven je.« In ko sem jih po tej izjavi vprašal: »In za koga je to problem?« so nad menoj skoraj obupali. Kar se je njim zdelo samoumevno, je bilo zame novo.

Naslednjič, ko sem imel ponovno priložnost slišati to »diagnozo«, sem takoj poizvedoval naprej: »Je kdo od vas fanta [v 95 odstotkih je šlo za fante] vprašal, zaradi česa ali zaradi koga je besen?« Vsi so me presenečeno pogledali, nato pa so se spet zatopili v svoja poročila in nejeverno zmajevali z glavo. Tem pedagogom ni nihče še nikoli zastavil tega najbolj samoumevnega vprašanja.

Pozneje sem se postopoma seznanil z ozadjem teh fantov in deklet in si ustvaril zelo jasno sliko: da doslej niso nobenega človeka ubili, je mejilo skoraj na čudež. Število nasilnih in represivnih staršev, očimov in mačeh, starih staršev in učiteljev, s katerimi so v svojem kratkem življenju morali (pre)živeti, je bilo strašljivo, celo šokantno. Kljub temu pa so te otroke vrednotili in z njimi ravnali le na osnovi njihovega agresivnega vedenja.

Ti otroci in mladostniki niso bili nasilni v tradicionalnem pomenu: svojih vzgojiteljev in učiteljev niso napadali s palicami, z noži ali s pestmi. Največkrat so samo koga od svojih sovrstnikov udarili ali sunili, kadar jim je prekipelo. V bistvu so se imeli pod kontrolo, kar je veliko več od tistega, kar pokažejo odrasli, kadar otroci zadenejo ob njihove meje. In kljub temu so jih obravnavali zaradi njihove agresivnosti – to je tako, kot če bi človeka s hudo pljučnico zdravili samo s sirupom proti kašlju, in ne z antibiotiki. Ali pa tako, kot če bi nekoga poslali na zdravljenje zaradi njegovih legitimnih čustev – ker je zaljubljen, srečen, žalosten ali če za nekom žaluje. Agresivno ravnanje nekega človeka priča o pomanjkanju in zanemarjanju, in prav to so v zgodnjih letih doživljali otroci in mladostniki, ki dajejo duška svoji jezi ter sproščajo svoje frustracije.

V mnogih deželah smo dosegli točko, ko nosijo pedagogi več odgovornosti za zanemarjanje otrok in mladostnikov kot družina, v kateri ti otroci odraščajo. Javnost pa to dejstvo zaznava drugače: slišimo, da ima vse več otrok in mladostnikov »posebne potrebe«, »vedenjske težave« ali »pomanjkljive socialne kompetence«. Jasno pa je eno: prav tisti ljudje, ki poklicno delajo z otroki in mladostniki in so odgovorni za njihovo zanemarjanje, sočasno zbirajo statistične podatke za javnost, v katerih dokumentirajo vse večje vedenjske probleme.

Najnovejša danska študija (2012) /op. 1/, v kateri so prvič v zgodovini družbenih ved svoje mnenje smeli povedati otroci, ki obiskujejo vrtec, je pokazala, da se 24 odstotkov dečkov v vrtcu ne počuti posebno dobro. Ta odstotek so potrdile tudi vzgojiteljice (zvečine ženskega spola): trdijo namreč, da je 22 odstotkov dečkov »problematičnih«, ker »izživljajo« svojo jezo in frustracije.

Vsak četrti otrok v starosti od treh do šestih let je torej označen kot »problematičen« in lahko vam zagotovim, da je le zelo majhno število teh otrok v svoji družini izkusilo zanemarjanje in zlorabo. Trdim, da je to tako s strokovne kot nacionalne ravni škandal za naš sistem, ki si ga številne druge dežele jemljejo za zgled. Zato moram izreči ostro kritiko, ki pa je nedvomno upravičena: zavedati se namreč moramo, da smo na zelo nevarni poti, zato moramo poiskati konstruktivne rešitve, kako ravnati s fenomenom agresivnosti, da ne bomo še naprej škodovali toliko ljudem.

»Razumemo te, res te razumemo! A, prosim, nekaj se tako jeziti!«

Te besede so bile in še vedno so sporočilo, ki ga pedagogi in vzgojitelji – kar sami najbolje vedo – posredujejo tisočim zlorabljanim in zanemarjanim otrokom in mladostnikom – v imenu terapije in zdravljenja. In ob tem se razjezim jaz! V resnici mnogo staršev podpira tak način, čeprav se na vse načine trudim, da bi spremenil njihov pogled.

V zadnjih petnajstih letih se otroci, ki se hitro razjezijo in izražajo svoje frustracije, v vrtcih in šolah obsojeni na vedno večjo diskriminacijo. Agresivnost je danes postala tabu. Podobno se je še pred kratkim dogajalo s človeško spolnostjo, ki so jo obravnavali samo z moralnimi predsodki; profesionalnosti ali humanega odnosa do spolnosti se preprosto ni dalo zamisliti. Novi tabu – tabu agresivnosti – pa bi utegnil postati še veliko nevarnejši od tabuja spolnosti, čeprav je slednji s tem, ko je ljudem zagrenil poželenje, veselje in bližino, povzročil zelo veliko škode. Novi tabu postavlja na kocko duševno zdravje otrok ter njihovo samospoštovanje in zaupanje vase.

Med pripravami na to knjigo smo poskušali najti kakršnekoli znanstvene razloge za dejstvo, da se institucije, ki delajo z otroki in mladostniki, niso pripravljene na smiseln in konstruktiven način ukvarjati s temo agresivnosti. Vendar jih nismo našli. Pogosto smo naleteli na zelo teoretične razprave s konstruiranimi vzorčnimi primeri, ki ne razlikujejo med nasilnimi odraslimi in agresivnimi otroki. Poleg tega se agresivnosti lotevajo zgolj z moral(istič)nega vidika /op. 2/. Angleški otroški zdravnik in psihoanalitik Donald W. Winnicott /op. 3/ je izjema – najbrž zato, ker se je res intenzivno posvetil otrokom in njihovemu razvoju.

Od kod izvira ta odpor do agresivnosti, če ga ni mogoče razlagati z nobeno znanstveno teorijo? S knjigo bom poskusil odgovoriti na to vprašanje. Poleg tega bom poskusil potegniti jasno črto med destruktivno in konstruktivno agresivnostjo, saj ni dvoma, da obstajata obe vrsti, pri čemer prva ne bogati življenja nikogar in v civilizirani družbi ne predstavlja nikakršne pridobitve. Če devet let star šolar verbalno ali celo telesno napade svojega učitelja ali svoje starše, je popolnoma jasno, da potrebujeta pomoč obe strani. Fantu je treba pomagati natančno ugotoviti, za kakšno frustracijo gre in kako bi jo lahko izrazil na manj destruktiven način (ki pa je vedno tudi samodestruktiven). Odrasla oseba pa potrebuje pomoč pri tem, da se nauči postaviti osebne meje in jih braniti z osebno avtoriteto in samospoštovanjem.

Prav to je stičišče, kjer se srečajo družinska terapija, sistemska teorija in nevrobiologija: agresivnost je družbena reakcija, ki ima izvor v naših možganih. Nikakor ni genetsko pogojena. Sposobnost doumevanja agresivnega vedenja nekega posameznika – ne glede na starost – pomeni, da smo sposobni preseči moralne vidike in videti tisto, kar je skrito za samozavestnim nastopom.

Moje vsakdanje delo poteka v približno ducatu različnih dežel, od katerih ima vsaka svojo kulturo in zgodovino. Mnogi ljudje v teh deželah so obremenjeni s tem, kar so doživeli med vojno in s kolektivnimi travmami (ki niso nič drugega kot naknadne posledice vojne). Posledično imajo ljudje z različno nacionalno pripadnostjo različne vzorce razlage za to, zakaj v njihovi deželi odklanjajo agresivnost in otrokom prepovedujejo agresivno obnašanje. Mnogi menijo, da se je na ta način mogoče izogniti morebitni novi vojni. Nobeni deželi ni uspelo, da bi svoje vojne veterane obravnavala na primeren način, kar povzroča nove primere nasilja in samodestruktivnosti. Destruktivne energije se tako prenašajo iz generacije v generacijo. Zato je na dlani, da tudi ta dejstva prispevajo h krepitvi splošne protiagresivne naravnanosti.

Ob tem pa se moramo zavedati tudi tega, da je razlika, ali želimo zgolj poiskati vzroke za prave korenine besa, jeze, nasilja in sovraštva, ali pa poskušamo najti tudi načine, kako bi se lahko v družinah, vrtcih, šolah in na ulicah naših mest naučili ravnati z močnimi čustvi. Štirideset let klinične in pedagoške prakse mi je dalo nekaj praktičnih odgovorov, ki jih bom predstavil v zadnjem delu te knjige.

Začetek mojega lastnega učnega procesa zaznamuje pogovor z enajstletnim ameriškim fantom, ki slovel kot nasilen. Ves čas je bil izrazito odklonilen in povsem nedostopen. Najin pogovor je začel prijazno z odločnimi besedami: »Nikoli več ne bom od kogarkoli sprejel kakršnegakoli sranja. Nikoli več! Jasno, mister?«

Njegovo sporočilo je bilo popolnoma jasno. Z njim mi je hotel dati vedeti: »Če hočeš, da te bom jemal resno, se izkaži s tem, da me upoštevaš. Ne predavaj mi o tem, kakšen sem ali kakšen naj bi bil! Vzel sem si pravico, da odločam sam o sebi, zato ne bom dopustil, da me opredeljuje kdorkoli drug!«

V zadnjem času kot »problematična« ni ožigosana le agresivnost nekaterih otrok in mladostnikov. Vedno pogosteje zaznavam, da iz naših domov, vrtcev in šol preganjamo vsa pomembna čustva – razen čustva »sreče«. Iz istih razlogov, ki tičijo za tem prepričanjem, se starši odvračajo od svojega človeškega jedra in postajajo igralci. To prepričanje ne temelji na nobeni posebni modrosti iz sedanjosti ali preteklosti, niti ne na kakšnih novih, revolucionarnih spoznanjih o tem, kaj koristi človeškemu bitju. Kljub temu pa oblikuje našo podobo o tem, kakšen naj bi bil »dober« in »uspešen« človek. Odločil sem se, da bom ta pojav imenoval »botoks sindrom duše« in močno upam, da se mi bodo mnogi pridružili pri mojih prizadevanjih za boljšo prihodnost človeštva.

Konstruktivna agresivnost je kot spolnost in ljubezen: vse troje nam omogoča polno življenje, bogati naše odnose ter vodi v globlje razumevanje in boljšo kakovost življenja. Objemite v mislih te tri vidike življenja ter ponudite prostor tistim otrokom in mladim ljudem, ki upajo in stavijo na vaše empatično vodstvo.


OPOMBE

1 Thomas Nordahl: Kvalitet i dagtilbuddet – se med børneøjne. Aalborg Universitet, 2012.

2 Primer iz strokovne literature: »Beg in napad sta razmeroma primitivna načina obnašanja, zmerjanje, kričanje, vlečenje ipd. so precej preproste veščine. Vsak človek jih obvlada, tudi majhni otroci jih imajo v svojem ‘vedenjskem repertoarju’. Nasprotno pa so konstruktivne alternative (govorna argumentacija, reševanje konfliktov) bolj ali manj zahtevne. To velja zlasti pri veliki razburjenosti, ki sicer sprošča telesne moči, vpliva pa na kompleksne miselne procese. (…) vse to pomeni, da konstruktivno obvladovanje averzivnih dogodkov praviloma zahteva kompleksnejše učne procese kot agresivno vedenje.« (Hans Peter Nolting: Lernfall Aggression. Wie sie entsteht – wie sie zu vermindern ist, Hamburg: Rowohlt 1999, str. 85.) Takšno polarizirajoče, teoretično razmišljanje bi utegnilo pritrditi vzgojiteljem ali učiteljem v njihovem nediferenciranem odklanjanju agresivnosti: agresivno odzivanje je primitivno in deficitarno, argumentiranje pa plemenito in konstruktivno – ne glede na to, ali gre za otroke ali odrasle.

3 Prim. Donald W. Winnicott: Aggression – Versagen der Umwelt und antisoziale Tendenz. Stuttgart: Klett-Cotta, 1988, str. 161: »Antisocialna tendenca pomeni upanje. Brezup je bistvena značilnost depriviranega otroka, ki se seveda ne obnaša neprenehoma antisocialno. Otrok je antisocialen le med fazami upanja.«


Jesper Juul, Agresivnost – nov in nevaren tabu (MK, januar 2017), Predgovor

Objavljeno z dovoljenjem Mladinske knjige.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja