Prehransko shizofrena

Priznam, ko sem pomislila, da bi tokrat napisala nekaj o odnosu staršev do otrokove zdrave prehrane, me je postalo kar malo strah dregniti v to osje gnezdo. Sama namreč popolnoma razumem obe skrajnosti: vestno preverjanje vsakega otrokovega grižljaja doma, v vrtcu oziroma šoli ter na rojstnih dnevih in piknikih, kot odnos “Pa naj otrok je, kar mu paše, tudi sladkarije, saj če je tudi zelenjavo in sadje, mu zagotovo ne bodo škodile.”.

V resnici sem sama razpeta med tema dvema skrajnostma. Včasih me zanese v eno stran in na spletu navdušeno iščem recepte za presne sladice, da bomo imeli zdrav nadomestek za čokolado, ki jo vse tri obožujemo. Drugič me prime »junk food manija« in domov privlečem čokolado, čips in piškote. Ki jih seveda z užitkom še isti dan zmažemo, sama se pa potem grizem, da sem ga spet posrala. Se izkazala kot totalno neodgovorna mama, ki se kar se tiče sladkarij nima pod kontrolo. Hčerki mi seveda – tako kot pri vseh stvareh – pridno sledita. Ko jemo ultra zdravo, sami večkrat na glas povesta, da bonboni in čokolada niso zdravi. Ko pa mamo ta faza mine, se skupaj z njo brez slabe vesti nezdravo sladkata. Da je za našo družinsko prehransko zmešnjavo v resnici kriva mama, mi je zelo lepo prikazala starejša hčerka, ko me je enkrat, ko so mi ponovno popustile zavore zdrave prehrane, rekla: »Mami, ali nisi ti rekla, da sladkor ni zdrav in škodi črevesju?« Seveda sem ostala brez besed in osramočena pred 7-letnico, ki so ji očitno stvari bolj jasne kot zmedeni mami.

Rabila sem hčerino ogledalo, da sem lahko uvidela, da sem v resnici prehransko shizofrena. Zelo gotovo tudi tovrstna shizofrenija ni ravno priporočljiva ne za duševno, ne fizično zdravje. In kar je še najhuje in na kar me vedno znova opozarja mož: s svojim shizofrenim odnosom do prehrane ne škodujem le sebi, temveč tudi hčerama. Teža starševske odgovornosti mi je ponovno brutalno težko sedla na ramena. In od mene zahtevala, da nekaj storim. Kot tipična racionalistka sem seveda najprej planila po člankih in kolumnah na to temo. Kot vedno sem navdih iskala pri Jesperju Juulu, pa tudi Sonji Lončar oziroma na njeni spletni strani Zazdravje.net, kjer vedno iščem odgovore, povezane z zdravjem. Pri obeh sem pravzaprav dobila zelo podoben odgovor: bistvo je v odnosu do hrane. Seveda ni dobro v svoje svetišče, ki mu pravimo telo, vsakodnevno metati snovi, ki telesu škodijo. Toda, četudi bi na mizo postavila najbolj zdravo hrano na svetu, vzgojeno, nabrano in proizvedeno v 100% ekološko čistem okolju, pri tem pa bi za jedilno mizo vladalo napeto in nesproščeno vzdušje, poleg tega pa bi sebe, otroke ter vso družino ves čas vznemirjala zaradi vsakega napačnega grižljaja, nam vse te dragocene sestavine ne bi prav veliko koristile. Če hočem mir v glavi in svojem odnosu do hrane (ter posledično tudi odnosu hčerk do hrane), se moram najprej kot odgovoren starš enkrat za vselej odločiti, kaj bomo jedli in kaj ne ter zakaj. Pač opraviti moram s svojo prehransko shizofrenijo in se postaviti na neko točko med prehranskim fanatizmom in brezbrižnostjo, za katero bom lahko suvereno stala. Se končno sprijazniti, da naša družina več kot očitno ne bo ena izmed tistih, ki nikoli ne zaide v Mc’ Donalds in se na morju brez težav odpove sladoledom s sladkorjem, umetnimi barvili in konzervansi. To seveda ne pomeni, da bomo zavrgli vse zdrave spremembe, ki smo jih že uspešno uvedli v našo družinsko kuhinjo in na katere sem strašno ponosna (tukaj se več kot očitno oglaša tista fanatična Helena) – od pirine moke in kokosove maščobe do himalajske soli in ekoloških začimb. Vse to lahko ostane kljub občasnim »odstopanjem« od prehrane, za katero z možem meniva, da je zdrava. Pa vendar še nekaj pomembnega manjka …

Bistvo je v odnosu do hrane, mi odzvanja v glavi. Kot po navadi sta mi tudi tokrat hčerki podarili izziv, da sem pogledala globlje vase in se začela spraševati, kaj zares mislim, da je zdravo in kaj škodljivo? Kdaj jem in zakaj? Kaj v resnici sporočam svojima hčerama, ko ju »nagradim« s čokolado? Zakaj se tako težko odpovem svojim priljubljenim slaščicam, od česa se pravzaprav poslavljam? In kaj si kot mama želim: da bosta hčerki hrano sovražili, se je celo bali ali se z njo tolažili, ali da bosta v njej uživali in znali tudi začutiti, kaj njunima telesoma ustreza in kaj ne? Predvsem pa: je hrana v naši družini jabolko spora ali del življenja, ki ga skupaj radovedno preizkušamo in raziskujemo?!

Kolumna Helene Primic z naslovom Mama brez cenzure, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (avgust 2016).