Prepir, ki zbližuje

(Karolina Radovanović)

»Veličina ni v tem, da nikoli ne pademo, temveč da se po padcu vedno poberemo,« pravi kitajski pregovor. Enako velja za konflikte: ne gre za to, da nikoli ne zapademo v konflikte, temveč da jih učinkovito izpeljemo.

Konflikt: različne želje ob istem času

Konfliktov se pogosto bojimo. Največkrat zato, ker imamo o njih zmotne predstave. Na žalost mnogi verjamejo, da konflikti z drugimi osebami predstavljajo slabše ali manj kakovostne odnose. Nekateri partnerji enačijo medsebojne prepire s pomanjkanjem ljubezni. Sklepajo, da niso za skupaj in se razidejo. Tesna prijateljstva se lahko razbijejo zaradi nerazrešenih nasprotij. Starši pa se pogosto doživljajo kot slabe starše, če imajo konflikte z otroci. Ko razumemo, kaj konflikt sploh je, postane strah odveč. V osnovi pomeni dve istočasni želji, ki se med sabo razlikujeta. Žena hoče na dopust na morje, mož bi raje počitnikoval v hribih. Njuni želji glede dopusta se razlikujeta. Različni želji nista sami po sebi problem. Gre za povsem normalno dejstvo, saj sta žena in njen mož dve različni osebi, z različnimi željami in potrebami. Konflikt je lahko tudi notranji: »Zvečer hočem v kino in hkrati na prireditev.« Kadar ne moremo uresničiti obeh želja, ker se medsebojno izključujeta, čutimo nelagodje, dokler situacije ne razrešimo.

Priložnost za spoznavanje

Konflikti v medsebojnih odnosih so ne samo neizogibni, temveč nujno potrebni zato, da se bolje spoznamo. »Aha, tako ti gledaš na situacijo. Torej ti rad preživljaš prosti čas v hribih.« Dejstvo je, da brez konfliktov ni mogoče imeti tesnega razmerja s sočlovekom. Od nas je odvisno, ali bomo tovrstno priložnost za spoznavanje izkoristili ali ne. Pri tem nam lahko pomaga zavedanje, kako izpeljati konflikt na konstruktiven način. Obstajajo štiri načela, ki občutno zmanjšajo možnosti, da bi se naš sogovornik počutil napadenega. S tem povečajo možnosti za pozitivno razrešitev konflikta.

1. Govorimo o sebi

 

Namesto: Ni lepo, da hodiš obut po stanovanju.
Raje uporabimo: Ravno sem posesala, zato me moti, da hodiš obut po stanovanju.

Namesto: Moral bi mi povedati, da boš zamudil.
Raje uporabimo: Meni bi veliko pomenilo, če bi mi pravočasno povedal, da boš zamudil.

Ponavadi nam je v jezi najtežje priznati, da oseba ne počne nečesa sama po sebi narobe, temveč smo mi tisti, ki nas je dotično vedenje zmotilo. V realnosti ne obstajajo univerzalna pravila o motečem in nemotečem obnašanju. Najbolj pošteno je, da se na ta način tudi izrazimo. Ljudje smo si različni, zato nas zmotijo različne stvari.

Poleg tega je pomemben tudi učinek, ki ga osebna govorica pusti na sogovorniku. Prijateljevo kritiko v smislu »Ni lepo zamujati« lahko hitreje doživim kot napad na svoje vrednote ali življenjski slog. Ker mene zamujanje očitno ne moti preveč, bom morda še bolj vztrajala pri svojem mnenju, da je zamujanje stvar okusa. Če mi prijatelj reče: »Ko si zamudila, sem se počutil, da me ne jemlješ resno,, pa ne bom razpravljala, ali je upravičen do takšnega počutja. Ima vso pravico, da ga stvari zmotijo. Če se odločim priti naslednjič pravočasno, se zavedam, da pridem točno, ker prijatelju to veliko pomeni. Ne gre za to, da se moram jaz spremeniti.

2. Kritiziramo vedenje, nikoli osebe

Namesto: Matej, kako si lahko tako neumen, da si se šel kregat s šefom?
Raje uporabimo: Mislim, da je bil tvoj pogovor s šefom slaba odločitev.

Zelo pomembno je znati ločevati med osebo in njenim vedenjem. Matej ni enak vsoti njegovih obnašanj. Medtem ko je njegova identiteta v glavnem stalna, se njegovo obnašanje spreminja. Če bo Matej prepričan, da je neumen kot oseba, bo težko kdaj kaj pametnega povedal. Vse etikete »neumen, štor, kreten …« ljudi ohromijo. Poleg tega kreteni in neumneži sploh ne obstajajo. Kdo naj bi sploh bil neumnež? Vsi ljudje včasih povemo kaj bolj inteligentnega, včasih malo manj. Smo preveč kompleksna bitja, da bi se lahko omejevali na samo en vidik. Poleg tega si vsi zaslužimo spoštovanje, ne glede na kakovost naših izjav ali drugih lastnosti.

3. Govorimo samo o konkretnem vedenju

Namesto: Ti vedno zamujaš, nikoli ne pospraviš perila za sabo
Raje uporabimo: Ko si včeraj zamudil na večerjo, me je zelo skrbelo zate. Zjutraj nisi pospravil perila za sabo. Ga lahko pospraviš sedaj?

Tudi tukaj gre za paralizirajoče označevanje. Če trditev drži, je nespametno sploh pričakovati spremembo od osebe, ki vedno stvari počne na enak način. Očitno taka je in bolj smiselno bi bilo, če bi se sogovornik pač sprijaznil s situacijo. Če pa trditev ne drži popolnoma, zna biti zelo boleče poslušati tovrstne označbe na svoj račun. Gre za to, da sem se morda ravno prejšnji teden namenoma potrudil in pospravil perilo za seboj. Ob takšni obtožbi lahko samo vržem puško v koruzo – torej tudi kadar se potrudim, nihče ne opazi. Sklep: brezveze je sploh poskušati, ker moje delo tako ali tako ni vredno oziroma je spregledano.

4. Jasno izrazimo, kaj želimo, da bi oseba počela (in ne samo, česa naj ne počne)

Namesto: Nehaj me živcirati!
Raje uporabimo: Sedaj potrebujem mir, prosim bodi tiho.

Namesto: Ne puščaj več takega stanovanja!
Raje uporabimo: Pospravi obleke v omaro, pomij posodo in posesaj stanovanje.

Dejstvo je, da naši možgani delujejo na rahlo paradoksen način, kadar želijo kaj zanikati. Da bi procesirali preprosto negacijo »Jutri ne grem na trening«, moramo najprej pomisliti na jutri in trening ter šele nato dodati NE – da se jutri in trening ne bosta zgodila. Zato npr. ne bi mogli sedaj izpolniti prošnje, naj niti za trenutek ne pomislite na roza zebro, tudi če bi vam za to ponudila bogato nagrado.
To napako pogosto delajo starši, ko otroku med igro na igrišču govorijo: Pazi, padel boš! Če otrok nenehno posluša samo »padel, padel, padel«, si bo v mislih padec že kar dobro predstavljal. Če pa večkrat sliši: »Primi se z obema rokama, drži ograjo z vsemi prsti, poglej pred sabo, preden stopiš«, bo osredotočen na stvari, ki bodo učinkoviteje pomagale, da se bo padcu izognil.

Upoštevanje tega načela nam hkrati pomaga, da sami bolj jasno razmislimo, kaj želimo doseči. Včasih se samo zavedamo, da nas nekaj moti. Nato pričakujemo, da se bodo ljudje okrog nas vedli na način, ki nas ne bo več motil. Toda če pričakujemo, da bodo drugi prepoznali naše lastne želje hitreje od nas, bomo razočarani. Gotovo ste že slišali koga, ki daje videz, kot da se prepira samo zaradi prepira samega. Vse ga moti in nobene predlagane rešitve mu ne ustrezajo, sam pa tudi ničesar ne predlaga. Zato pred prepirom razmislimo, kaj natanko bi radi dosegli in ali bomo potem zadovoljni z novim dogovorom. »Spet nisi odnesel smeti, pa rekel si, da boš ti kuhal ta vikend, pa nikoli te ni doma,…« Učinkoviteje je, če sami sebi razjasnimo, kaj pravzaprav hočemo. »Osamljena sem, kadar te ni. Bi lahko več časa preživela skupaj?«

Paradoksalni učinki konflikta

Obstaja precejšnja razlika med našimi željami in našimi potrebami. Za bolj kakovostno raven našega življenja so zelo pomembne tudi naše odnosne potrebe. Velikokrat se zgodi, da se prepiramo zaradi zunanjih, materialnih stvari, ki si jih želimo, medtem ko gre v resnici za nezadovoljene odnosne potrebe. Če bi se prej omenjena zakonca odločala za dopust na višku svoje zaljubljenosti, sploh ne bi imela konflikta: »S tabo grem, kamor koli želiš, draga/i!«. Imela bi namreč maksimalno zadovoljene odnosne potrebe. Ko pa žena začne ‘težiti’ zaradi umazanih nogavic v stanovanju, zelo verjetno sporoča nekaj drugega: »Počutim se, da sem ti nepomembna, da ne opaziš in ne ceniš mojega truda, ko pospravljam po stanovanju.« Iskren in pristen dialog bo veliko hitreje naletel na posluh kot grožnje, žalitve ali manipulacije: »Poln kufer imam tebe in tvojih nogavic. Ali jih začni pospravljat za seboj ali pa grem!« Če se moža njene besede dotaknejo in če mu je žena dejansko pomembna, bo to priložnost za spoznavanje medsebojnih odnosnih potreb. Ko enkrat poznamo svoje in partnerjeve odnose potrebe, jih tudi lažje zadovoljimo. »Ne puščam nogavic s tem namenom, da bi izničil tvoj trud. Pomembna si mi. Imel bom v mislih naslednjič, ko se sezujem.« Ali pa: »Pravzaprav ne razmišljam preveč, kje se sezuvam, a ne želim ti dajati občutka, da si mi nepomembna. Ali lahko najdeva nek način, da bi se počutila bolj cenjeno ob meni?« Morda nato skupaj ugotovita, da bodo mesečni obiski kina dovolj, da se bo žena počutila bolj upoštevano v njunem odnosu. Dejstvo je, da ljudje nimamo potrebe po tem, da so nogavice v košu za perilo. Potrebo imamo po tem, da smo slišani, videni, sprejeti.

Številne konflikte lahko razrešimo, ne da bi nam bilo potrebno sklepati kompromise ali sprejemati posebne dogovore. »Razumem, da te boli, kadar zamudim. A ne delam tega, ker mi ne bi bil pomemben. Zamujam, ker imam težave z organizacijo časa.« Prijatelja sem slišala v tem, kako neprijetno mu je čakati name. Svojo jezo mi lahko vedno izrazi. Ne zahtevam od njega, naj se spremeni in meni se tudi ni treba spreminjati. Realnost je pač taka, da smo si ljudje različni in da ne moremo dobiti vsega, kar si želimo – niti popolnih prijateljev. Zelo dragoceno je že to, da lahko svoja čustva in frustracije z nekom iskreno podelimo.

* * * * * *

Članek je bil objavljen v 34. številki revije “Psihologija osebnosti“.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja