Prisotni oče

(Viktor Jovanoski)
Očetovska figura v današnjem svetu ni jasno definirana – velike spremembe v družbi so nam med drugim prinesle nove ideje o tem, kaj in kako lahko oče doprinese h kakovosti družinskega življenja. Nismo več le skrbniki in zaščitniki svojih družin. Ni več tigrov in medvedov, ki bi prežali na naše otroke, prav tako nam ni potrebno iskati hrane, zato da družina ne bi stradala. Spoštovanje otrok do vlog (starši, učitelji, vladarji ipd.) je zvodenelo, zato tudi ni potrebe niti želje po družinskem patriarhu. Lahko bi celo rekli, da je vse, kar so prejšnje generacije skozi kulturo prenesle v vzgojo dečkov, v odraslem življenju v tej isti kulturi postalo neuporabno.Kako se torej lotiti očetovstva? Recimo, da je žena prvič noseča. Poleg vseh veselih pričakovanj in materialnih skrbi se mi v glavi mota še ena temnejša misel – kaj naj sploh počnem kot oče? Rad bi bil navzoč pri vzgoji, rad bi pomagal, rad bi otrokom dal najboljše, kar premorem. Ampak kako?Dileme so številne:

  • Če bom delal cele dneve in vikende za to, da bomo denarno preskrbljeni, potem ne bom dovolj časa z otroki. Bom bolj stric kot oče. Še posebej potem, ko se bo žena ločila od mene.
  • Če bom strog in avtoritaren oče, oče “iz dobrih starih časov”, me bodo otroci spoštovali iz strahu, ne pa zato, ker bi jim bil res dober zgled (kar si vsi očetje po tihem želimo). Vsekakor otroci ne bodo prišli k meni na pogovor, ko bodo imeli težave, saj se bodo bali odvečnega moraliziranja in soljenja pameti.
  • Če bom “mamast”, torej točno tak kot mama, potem otrok ne bo imel očeta in mame, temveč dve mami. S kom pa bo otrok lahko treniral »ravs«, torej merjenje moči brez bolečih udarcev in trajnejših ran? Mamaste naj bodo mame, saj so v tem najboljše.

Po vsem tem ostane zelo malo idej. Dodati pa moram še nekaj pričakovanj, ki mi jih po tihem servira okolica:

  • Očetje naj bi otroke po navadi naučili discipline.
  • Očetje so tisti, ki spodbujajo vztrajnost.
  • Očetje znajo narediti red, postaviti otroku meje in jih uveljaviti.

Krasno, sedaj pa res ne vem več kako naprej. Lovim se v začaranem krogu in končni rezultat je, da se kljub najboljšim namenom znajdem v položaju, ko sem samo na pol član svoje družine. Utopljen v opravkih, brez vzpostavljenega odnosa do otrok, stric lastnih otrok. Kljub silni želji, da ne bi bil odsotni oče.

Nočem tega! Naj mi nekdo da čarobni recept, magični prašek ali pa še bolje – dokončen seznam desetih korakov, kako postanem superoče. Tako kot v popularnih revijah oglašujejo stoodstotne bližnjice do rešitev ostalih problemov, od prekomerne teže, nešportne postave do težav na delovnem mestu, v ljubezni in pri seksu. Kje je zdaj kdo s takim seznamom za dobre očete?!

Sredi tega viharja jeze se oglasi realnost. Dobra stara, hladna in trda realnost: “Koliko zgoraj omenjenih receptov za boljše življenje lahko označiš kot uspešne?” Nobenega. Pa ne da bi bili vsi čisto zgrešeni, ampak sami od sebe kratko malo ne delujejo; vedno potrebujejo eno poglavitno komponento – mene. Mojo voljo, mojo odločitev, mojo energijo, mene.

Realnost mi tudi jasno pove, da je moje življenje moja odgovornost. Moja odločitev, ki jo moram sprejeti in potem uveljaviti:

  • Da si moram, če želim preživeti dovolj časa z družino, tega izboriti sam, ker mi ga nihče ne bo prinesel pred nos. In da bom moral nekako shajati z očitajočimi pogledi sodelavcev in drugih.
  • Da se odločim in z otroki vodim pristen, oseben dialog namesto neosebnega monologa. Naj vedo, kdo sem jaz. Ne bom se skrival za frazami tipa »tako se to dela« ali »treba je« in podobno, ampak bom direktno povedal: “Tega nočem, to mi je všeč. Kaj pa tebi?”
  • Da me vidi in spozna tudi v ne najboljšem trenutku, ko sem žalosten, jezen ali me je strah. Tako bo spoznal resničnega mene, takšnega, kakršen sem. Namesto idealizirane predstave, kakršno si sestavijo otroci odsotnih očetov, želim, da moji otroci poznajo očeta iz mesa in krvi.

Da bi lahko spremenil svoje vedenje in način starševanja, moram narediti korak ven iz območja ugodja in varnosti. Zapustiti moram utečene vzorce, ki mi jih nudi okolica in s katerimi se ne strinjam – recimo tega, da očetje ne previjajo svojih otrok. Prenehati moram z dejanji, ki sem jih podedoval iz družine in ki ne vplivajo dobro na družino – na primer skrivanje čustev ali nezmožnost odprtega pogovora. Ne smem računati preveč na zunanjo pomoč ali na nedoločljiv čas v prihodnosti, ki ga opisujem z “nekega dne bom …”. Ne, vse to moram začet danes, ta trenutek. In za to je potrebno veliko poguma, da premagam strah in najdem novo pot. Svojo pot.

Besede z lahkoto pridejo v misli in skozi usta, njihovo udejanjanje pa je precej bolj naporno. Vendar vredno truda. Otroci se večine vrednot in lastnosti naučijo od staršev z zgledom, ne pa iz njihovih besed. Torej bodimo osebe, ki bodo čim bolj v skladu s svojimi vrednotami in željami, pa bodo otroci odnesli s sabo v življenje najboljšo sliko.

Hočem zgraditi kakovostno družinsko življenje in začel bom pri sebi. V bistvu pri edini osebi, ki jo lahko spremenim. In jaz sem drugačen od vseh ostalih, zato bo tudi moja rešitev unikatna.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja