»Pulover je tisto, kar mora otrok obleči, kadar mamo zebe.«

(Karolina Radovanović)

Šaljiva izjava, ki pa žal izhaja iz še kako resničnega vsakdanjika. Podobno bi lahko rekli: »Kosilo je tisto, kar mora otrok pojesti, ko je starš lačen.« Na forumih se nešteto mamic pritožuje, da njihov otrok »čisto nič ne jé«, ali pa iščejo recepte, kako prepričati otroka, da se mora (bolj) obleči. Pri tem je zanimivo, da niti malo ne dvomijo o pravilnosti svojih domnev – seveda, starši najbolje vejo, kdaj je njihov otrok lačen in kdaj ga zebe. Ali res?

Res je odgovornost staršev, da poskrbijo za potrebe svojih otrok, torej potrebe po hrani, varnosti, negi, ljubezni, toploti idr. Ta odgovornost izhaja iz tega, da otrok nima niti možnosti niti dovolj izkušenj, da bi znal poskrbeti zase. Kar pa ne pomeni, da ni sposoben čutiti, ali je lačen ali premražen.

Vsak otrok se rodi s sposobnostjo odlično zaznavati svoje potrebe. Hkrati ga je narava obdarovala s sposobnostjo, da svoje potrebe izrazi, in zato že novorojenček joka, kadar nekaj potrebuje. Starši smo tu zato, da se odzovemo na njegov jok in mu priskrbimo, kar mu manjka – naj bo to mleko, mir, stimulacija, ustrezna temperatura itn. Tega se starši v prvih mesecih otrokovega življenja do neke mere celo zavedajo, kasneje pa se pogosto izkaže, da prenehajo zaupati, da jim bo otrok sporočil svoje potrebe, in ga rajši začnejo poučevati, kako se »v resnici« počuti.

Tako ga oblačijo po svojih merilih, ne glede na to, da je otrok pod številnimi sloji oblek na telesu ves preznojen. Vztrajajo, da mora jesti, pa čeprav pred njihovimi očmi vse izbruha. Marsikje še danes posegajo po poniževalnih metodah sedenja za mizo, dokler krožnik ni prazen. Kaj sporočamo otroku s takšnim vedenjem?

1. Da ne sme zaupati svojemu telesu, ampak da je treba nad svojim telesom izvajati nasilje – jesti na silo, dokler se celo želodec ne upre. (Pogosta posledica tega je, da v odraslosti ljudje jedo več, kot dejansko potrebujejo, in je tudi zato danes toliko ljudi predebelih. Prav tako ne čutijo, kaj ustreza njihovemu telesu, in posledično vanj vnašajo preveč nekakovostne hrane in ostalih snovi.)

2. Da v tej družini ni dovoljeno imeti svojih potreb in želja, temveč je le-te treba zatirati, predvsem pa je treba ubogati, brez razmišljanja z lastno glavo. S tem se spodjeda njihovo samospoštovanje, in ko otroci odrastejo, spet rajši ubogajo druge ljudi, namesto da bi poslušali sebe (npr. vrstnike, ki jim ponujajo alkohol in droge).

Telo je naš kompas, ki se nam pomaga orientirati v svetu neštetih dražljajev. Telo nam najbolje pove, kaj je za nas dobro in kaj ne, zato je poskrbela že narava. Strah začutimo, ko se počutimo ogrožene in se moramo zaščititi; gnus, kadar nečesa ne smemo vnesti v telo. Vendar moramo našemu telesu zaupati, sicer ne bomo prepoznali, kaj nam sporoča, in potem bomo seveda mimogrede ob utrujenosti segli po hrani namesto počitku.

Odgovornost staršev je tudi v tem, da krepijo otrokovo naravno zaupanje do svojega telesa. To naredijo tako, da zaupajo (zdravemu) otroku. Naj od današnjega kosila poje, kar mu paše. Če bo premalo, bo že zdržal do večerje in se nato iz lastne izkušnje (in ne pridiganja ali kaznovanja!) naučil, kakšna količina hrane mu najbolj ustreza. Enako velja za mraz. Omogočite otroku, da izkusi, da ga kdaj tudi zebe. Izognili se boste številnim prepirom, morda pa nehote celo okrepite njegov imunski sistem.

******

Članek je bil objavljen marca 2010 v rubriki “Kotiček za starše” na Lumpijevih spletnih straneh.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja