Punce v šoli me ne marajo

Ko mi je hčerka potožila, da je tako punce kot fantje v šoli ne marajo, so me najprej prelili številni občutki – od občutkov strahu in jeze do žalosti in nemoči. Pa nazaj do jeze in strahu. Kako naj ji pomagam, me je zbadalo v možganih in srcu.

Helena, nikar se ne prenagli in najprej previdno preveri, za kaj sploh gre. Hči je namreč ne samo visoko senzitivna, temveč tudi zelo močno čustvuje, zato jo velikokrat odnese v neko občutenje, ki se medtem, ko se jaz ubadam z njim in iščem možne rešitve, včasih prelevi tudi v totalno nasprotje.Tako se je že večkrat izkazalo, da je hči en dan jokala, kako je nihče ne mara, drug dan pa se s puncami veselo objemala. Normalno, da sem bila zmedena in zato toliko bolj previdna.

Toda daljši večerni pogovor (ko se mi med večernim crkljanjem najraje “odpre”) je vendarle izkazal, da gre za občutek, ki ni le hipne narave, temveč se ji ponavlja že dlje časa. V resnici mi že od prvega razreda naprej toži, da ima težave s sošolkami. Ok, kdaj tudi s fanti, toda za te sva skupaj ugotovile, da so “normalne”. Pač fantje kot fantje ne marajo punc.

Ker se z možem zavedava, da hči niti pod razno ni angelček in zagotovo zna biti tudi naporna prijateljica, sva hčerko najprej vprašala, zakaj meni, da je sošolke ne bi marale in jo vztrajno opogumljala, da je v odnosu do prijateljic spoštljiva in prijazna.

“Pa saj sem prijazna, toda še vedno me ne marajo!” mi je hči večkrat odvrnila.

Kaj naj ji rečem? Da so punce nesramne in hudobne? Seveda, da ne, čeprav sem točno to čutila v sebi. Jezo do hčerinih sošolk, ki so prizadele mojo hči. Če hočeš hčerki zares pomagati, se boš morala iztrgati iz teh otroških občutkov, mi je govoril zrel glas v meni. Ok, kako ji lahko pomagam oz. kaj lahko kot mama sploh storim?

Tako v prvem in drugem kot sedaj tretjem razredu sem čutila, da situacija ni tako težka, da bi se morala pogovoriti z učiteljico. V številnih pogovorih z učiteljicami sem tudi zaznala, da se zavedajo, da imajo punce vsakodnevne spore, pri katerih jim kdaj pomagajo, kdaj pa tudi pustijo, da spor uredijo same. S čimer se sama popolnoma strinjam in učiteljice pri tem podpiram. Zato sem vedela, da tudi moje vmešavanje ne bo prineslo pravega učinka. Predvsem pa bo hčerko oropalo pomembnih življenjskih lekcij, ki se jih mora naučiti sama, ne pa, da jih namesto nje rešuje njena mama.

Preostalo mi je torej le to, da sem hči zbrano in s pristnim zanimanjem poslušala, ko mi je razlagala vse detajle njenih odnosov s sošolkami. Jo vmes opozorila, kaj se je meni zdelo iz njene strani neprijateljsko in ji svetovala, kako bi podobno situacijo lahko naslednjič rešila drugače. Jo tudi opozorila, kdaj je preveč popustila pri svojih mejah na račun prijateljstva. Ter ji vmes zaupala tudi kakšno svojo zgodbo iz šolskih dni. Tako sva skupaj iskali vzroke, rešitve, boljše poti, njena občutenja in občutenja njenih sošolk ter le življenjska spoznanja o prijateljstvu.

“Veš, v resnici so odnosi s sošolci zahtevna naloga, zato je normalno, da se kdaj tudi skregate in ne marate. Tudi pravo prijateljico je težko najti – tako v otroštvu kot v odraslosti. Ko gre za odnose z drugimi, je pomembno, da dobro poskrbiš zase – da se pač ne družiš s tistimi, ki se do tebe ne vedejo spoštljivo, hkrati pa skrbiš, da si ti do vseh sošolcev spoštljiva. Tudi do tistih, ki ti niso všeč in jih ne maraš,” sem nekako zaključila najin pogovor in začutila, da je hčeri lažje.

Verjetno niti ne toliko zaradi mojih modrih nasvetov kot tega, da sem ji prisluhnila, jo vzela resno in ji pokazala, da mi ni vseeno, kako se počuti. Da sem jo zares videla in sprejela takšno, kakršna trenutno je – tretješolka, ki ima težave s sošolkami.

Helena Primic

helena_profilna


Blog je bil izvirno objavljen na spletni strani Ringaraja.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja