Ravno prav strogi

(dr. Metka Kuhar)
V sociološki literaturi o sodobnih družinskih oblikah velja splošno soglasje, da so se odnosi med starši in otroki v zadnjih desetletjih spremenili. Teoretika, kot sta Anthony Giddens in Ulrich Beck, poudarjata, da so ti odnosi, kakor tudi partnerski odnosi, vse bolj demokratični. Giddens na primer pravi: »O današnji družini velja povedati le eno zgodbo: to je zgodbo o demokraciji. Družina se vse bolj demokratizira.« Demokratizacija odnosov med starši in otroki, ki v ospredje postavlja enakost, vzajemno spoštovanje, avtonomijo, odločanje skozi pogovor, je po njegovem del procesa širših družbenih in kulturnih sprememb. Odnosi med starši in otroki se razvijajo v tesni povezavi z emancipacijo žensk, širšo družbeno demokratizacijo in pluralizacijo družinskih oblik. Sledeč Norbertu Eliasu bi lahko rekli, da so medgeneracijski odnosi nasploh postali manj formalni, bolj odprti, čustva se laže in bolj odkrito izražajo, tabu teme so v družinski komunikaciji manj pogoste, pravica do občasnega umika iz utesnjujočih družinskih razmerij je postala bolj sprejemljiva.Nenehno rojevanje novih vzgojnih oblik

Postopno uravnoteževanje moči, do katerega je pripeljal družbeni razvoj, namesto ukazovalnega vzpostavlja pogajalsko gospodinjstvo. Na primer, že štiriletnica očeta mirno vpraša: »Če nocoj ne pospravim sobe in se zato jutri odpovem posladku, ali bom vendarle lahko gledala risanke?« Seveda modernizacija nima enakega učinka na vsa gospodinjstva. Čeprav razlike v stopnji modernizacije družin še vedno ostajajo, je tradicionalna, hierarhična, represivna starševska (očetovska) avtoriteta nedvomno v zatonu. To ne pomeni, da ni več asimetrije v moči med starši in otroki, četudi se oboji strinjajo glede idealov demokratičnosti in zasebnosti ter pomena horizontalnih načinov komuniciranja na podlagi nenehnih pogajanj. Pod navidezno komunikacijsko odprtostjo z odraščanjem otrok pogosto potekajo boji za redefiniranje moči. Sredstva starševskega nadzorovanja postajajo bolj posredna, prikrita in nevidna; otroci pa na primer prikrivajo informacije ali celo živijo dvojno, virtualno življenje.

Na pogorišču starih oblik avtoritarnosti nenehno nastajajo nove vzgojne oblike. Slovenski profesor pedagogike Robi Kroflič opozarja, da so danes najbolj razširjene vzgojne oblike diplomatska manipulacija, kaznovanje ali discipliniranje s tišino in neizražena pričakovanja. Čustveno pogojevanje je pogosta značilnost tako imenovanih permisivnih pristopov, ki načeloma poudarjajo toplino, pozitivne spodbude, dialoškost, vendar jim najpogosteje manjkajo jasne smernice. Navidezno vsedopuščajoči pristopi ne dosegajo želenega učinka predvsem zaradi implicitnih ali eksplicitnih groženj z odtegnitvijo ljubezni, še več, dejansko so zelo represivni.

Krmarjenje med Scilo avtoritarnosti in Karibdo permisivnosti je še posebej težavno ob sodobnem trendu individualizacije, ki daje pozornost otrokovemu aktivnemu delovanju, avtonomiji, participaciji, kar lepo odražajo tudi zveneča gesla številnih mednarodnih dokumentov in šolskih kurikulov. Pri vzgojiteljskem žongliranju med usmerjanjem, nadzorom, discipliniranjem in podporo, toplino, ljubeznijo ne gre samo za vprašanje, koliko omejitev, pravil, dolžnosti in koliko pravic, svoboščin, avtonomije podeliti otroku glede na razvojno fazo, v kateri je. Bolj pomembno je, kako poteka ves kompleksen proces odločanja in upravljanja družinske moči ter kako ga starši in otroki dojemajo. Vsaj manjšina staršev daje otrokom vedeti, da so v življenju potrebne čim bolj zvijačne lastnosti v smislu »treba se je znajti«. Kljub temu bi se večina ljudi gotovo strinjala, da je cilj vzgoje doseči, da se otrok razvije v avtonomno, empatično in etično osebo, ki ima reflektiran odnos do sebe, drugih ljudi in družbe. Pri vprašanju, kako to doseči, pa ne kaže pričakovati soglasja dostikrat niti med partnerjema.

Živimo v času, ko se vzgojni priročniki menjavajo malodane hitreje kot moda; v času, v katerem so starši tako negotovi glede vzgoje svojih otrok, kot ni bila še nobena generacija doslej, vsaj če sklepamo po priljubljenosti serij o supervaruškah in po množici knjig, spletnih forumov in revij, posvečenih starševanju. Poplava različnih virov po eni strani kaže, da je manko jasnih vzgojnih perspektiv akuten, zmeda velika, prav tako tudi odvisnost staršev od strokovnjakov in strokovnih nasvetov. Po drugi strani pa je očitno, da si starši in vzgojitelji prizadevajo najti »pravo« lastno vzgojno pot. Če se ozremo v zgodovino, polno okrutnosti do otrok, ne preseneča, da je starševska intuicija, kar koli je že to, redka dobrina, sploh »spontana« intuicija. Vse več pa je priročnikov, ki staršem korak po koraku svetujejo, kako postati intuitivni starši. Poglejmo samo nekaj v zadnjih letih popularnih naslovov: naravno, instinktivno, intuitivno, poglobljeno, nepretrgano, povezovalno starševanje. Že brez podrobnega vpogleda v te knjige lahko sklepamo na ozadno ideologijo intenzivnega starševanja. Ker so otroci postali starševski emocionalni in eksistenčni projekt, neredko tudi sredstvo socialne promocije, najdemo tudi naslove, ki opozarjajo na negativne vidike intenzivnega starševanja, kot so anksiozno, paranoidno, (hiper)zaščitniško starševanje.

Zakaj otroci postajajo tirani

Ob še drugih zanimivih in pomenljivih naslovih, na primer, kako vzgajati iskrive otroke, otroke z močno voljo, da niti ne omenjamo indigo otrok, v katere smo očitno sprojicirali vse družbene fantazme o človeku prihodnosti, so trenutno v Sloveniji prodajna in bralna uspešnica knjige danskega družinskega terapevta Jesperja Juula, ki so naletele na plodna tla tudi v številnih drugih državah. Ta skandinavski avtor zagovarja priznavanje otrokove osebnosti od rojstva naprej, spoštovanje otroka in absolutno enakovrednost (ne enakopravnost!) vseh družinskih članov. V bistvu ne gre pri tem pristopu za nič izrazito novega, saj se tovrstne maksime moderne pedagogike razvijajo že od sedemdesetih let. Da je treba z otroki ravnati spoštljivo, jih obravnavati kot majhne odrasle, je načeloma priznano, tak pristop se je razširil tudi po institucijah, ne samo po domovih. Kljub temu Juula in marsikaterega drugega zagovornika partnerskih doktrin vzgoje ne moremo obtožiti, da zagovarjajo permisivnost – torej otrokovo popolno svobodo odločanja ter njegovo možnost zapovedovanja –, saj poudarjajo tudi pomen starševskega vzdrževanja reda, ki daje otroku že od začetka občutek orientacije. Poleg tega staršem dopovedujejo tudi, da morajo včasih odločati in ukrepati brez pojasnjevanja ali diskusije ter da se ne smejo preplašiti svoje moči in vodilne vloge. Posebej pomemben poudarek v sodobnih otrokocentričnih družbah pa je upoštevanje staršev in njihovih potreb, skratka nepotrebnost zanikanja sebe na račun starševske požrtvovalnosti. Indikativno je, da Juul ostaja na ravni načelnih izhodišč in ljubkih primerov ter poudarja, da mora vsak starš oz. vzgojitelj najti svoj način.

Pri nas, še izraziteje pa v nemškem kontekstu je sočasno precej prahu dvignila knjiga nemškega otroškega psihiatra Michaela Winterhoffa Zakaj postajajo naši otroci tirani, ki svari pred posledicami partnerske obravnave, razvajanja otrok in simbiotičnega zlitja z otroki, kar se po avtorjevem prepričanju najpogosteje zgodi zaradi starševske negotovosti in strahu, da bi mu otrok »odrekel« ljubezen. Winterhoff provokativno trdi, da je danes že sedemdeset odstotkov otrok motenih. Tudi pri nas imamo svojega diagnostika permisivnosti kot »raka« sodobne vzgoje (Bogdan Žorž), pa tudi avtorje in avtorice, ki jadikujejo nad izginevanjem avtoritete in naraščanjem števila tako imenovanih patoloških narcisov, ki naj bi postali univerzalni sodobni značajski tip. Nedvomno sodobni družbeni konteksti – od potrošništva in medijske industrije, ki spodbujata oz. zapovedujeta hlastanje po hipnih užitkih ali kvečjemu kalkulativni, asketski hedonizem, do sodobnih mnogoterih tveganj in negotovosti – niso ugodna podlaga za razvoj kultiviranih, zrelih osebnosti. Vendar večina omenjenih podpihovalcev strahu pred sodobnimi despoti, ki jih gojimo na lastnih prsih, ne vidi izhoda iz vzgajanja monstrumov drugje kot v vrnitvi k hierarhičnim odnosom med starši oz. vzgojitelji in otroki, dosledni disciplini, zadostnem odmerku frustracij, nekateri celo v strogi (spolni) delitvi vlog med staršema.

Toda vzgoja za ubogljivost in strahospoštovanje, totalitarno-represivno poudarjanje reda in discipline ter ločene moške in ženske vzgojne vloge so v sodobnem družbenem kontekstu enostavno passé. Tudi vzgoja, ki se boji delovati proti otrokovemu (navideznemu) užitku, se zdi vse bolj kritično odvržena. Krepi se zavedanje, potrebujemo vzgojo za samoodgovornost in odgovornost do drugih ter dialoško-demokratično sodelovanje med starši/vzgojitelji in otroki. Vse več staršev oz. vzgojiteljev išče tretjo, četrto, peto, šesto pot … Iščejo alternative tako avtoritarnosti kot permisivnosti in se poskušajo znajti v številnih vzgojnih izzivih, pred katere jih postavljajo otroci in situacije. Na ravni splošnih načel se namreč marsikomu zdi vse lepo in prav, tudi priročniški ilustrativni primeri in zgodbice se morda zdijo samoumevni, toda v vsakdanjih situacijah je pogosto težavno presoditi, kako (sploh majhnemu) otroku dozirati svobodo in kako vcepljati odgovornost. In tako poteka vsakdanje krmarjenje med obravnavo otroka na sebi enaki ravni, dopuščanjem avtonomije ter med discipliniranjem, postavljanjem pravil, nadziranjem.

Podaljšana odvisnost od staršev

Glede na to, da ima Slovenija v Evropski uniji skoraj najvišji delež mladih moških in žensk, starih med 18 in 34 let, ki živijo kot otroci svojih staršev v izvornem gospodinjstvu, so vprašanja vzgoje, doseganja avtonomije, odnosov med starši in otroki posebej pomenljiva. Najlaže je kriviti starše, da slabo opravljajo nalogo kultiviranja človekove svobode. Podaljšana odvisnost od staršev je gotovo lahko učinek starševskega paternalizma in infantiliziranja, lahko je pa to tudi posledica institucionalnega oz. sistemskega manka možnosti za samostojno življenje. Medtem ko so Italijani preračunali, koliko dolgoročne škode že samo materialno povzroči mladi osebi vsako leto podaljšane odvisnosti od staršev, se pri nas vse premalo sprašujemo, zakaj mladi ostajajo pri starših in kaj to pomeni za njihove življenjske perspektive. Vprašanje je deležno premalo splošne družbene in strokovne pozornosti.

Mladi pri nas se najverjetneje bolj prilagajajo starševskim zahtevam kot njihovi vrstniki na zahodu in severu, saj so na dolgi rok odvisni od njihovih različnih podpor. Dosedanje študije kažejo, da imajo mladostniki pri nas pravico do avtonomnih odločitev na področjih, kot so prosti čas, prijateljstva in intimni odnosi, življenjska filozofija in zasebnost, že zgodaj, okrog 13. do 15. leta, torej jim starši načeloma ne kratijo pravice do avtonomije per se. Vpogled v starševske prakse oz. odnose med starši in otroki nasploh, ki sem ga pridobila z intervjuji med 11- in 21-letniki ter njihovimi starši, kaže še, da v slovenskih družinah poteka nenehen proces pogajanj in iskanja kompromisov, tako staršev z otroki kot med staršema. Pogajanja potekajo znotraj ozračja demokratizacije odnosov med starši in otroki, ki sta jo identificirala Giddens in Beck. Proces pogajanj je večstranski in nikakor ne enosmeren. Obe strani se učita o prioritetah in razlogih druga druge.

Relativno visoka stopnja odprtosti in intimnosti vendarle še ne pomeni popolne demokratizacije odnosov med starši in otroki, saj tako starši kot otroci razvijajo sofisticirane strategije za doseganje svojih interesov; poznane so jim tudi strategije in strateške reakcije »nasprotne« strani. Predvsem na področjih, kjer določeno otrokovo ravnanje ni v njegovem samointeresu (na primer gospodinjska opravila, prepoved pirsinga), rezultati igre moči ne puščajo nobenega dvoma o neenakosti v odnosih med starši in otroki. Otroci imajo v teh primerih malo manevrskega prostora glede zahtev staršev. Situacija je neredko paradoksna: otroci menijo, da so samostojni, ker se pogovarjajo, preden na koncu (načeloma kljub svoji volji) ustrežejo staršem. Vendar otroci razvijejo različne oblike privolitve, od ponotranjene poslušnosti do zgolj navidezne oziroma začasne podreditve. Starši mislijo, da so demokratični, ker svojo voljo uveljavljajo na mehek način: s pogovarjanjem ali iskanjem kompromisov. Tudi ko starševska avtoriteta pokaže svoje zobe, pa starši omahujejo pred uporabo drastičnih ukrepov v obliki sankcij, ki bi zlomile otrokovo nasprotovanje ali odpor. Mehanizmi in manifestacije starševske avtoritete lahko zavzamejo tudi zelo subtilne oblike, kot so pozitivne spodbude in skrbno spremljanje otrokovega početja, na primer na šolskem področju, kjer se starši in otroci največkrat strinjajo glede pomembnosti šolskega uspeha in prioritetnosti šolskega dela.

Ugotovljeno psevdodemokratičnost odnosa med starši in otroki deloma opravičuje splošno dejstvo, da določena stopnja asimetrije v odnosih med starši in otroki vsaj na nekaterih področjih ostaja tudi takrat, ko otrok že zapusti dom staršev. Zavedati se je treba tudi, da je sodobna starševska avtoriteta zelo ranljiva in zahteva intenzivno odnosno delo. Razvijanje refleksivne, odgovorne in dialoške starševske avtoritete, ki krepi otrokovo samospoštovanje in spoštuje njegovo integriteto, ostaja osrednja naloga (slovenskih) staršev in otrok. Kajti vsaka avtoriteta potrebuje legitimacijo, pripoznanje oziroma je vedno vzpostavljena kot skupni produkt (družinskih) odnosov. Psevdodemokratičnost in iskanje prave mere demokratičnosti, ki bo ‘proizvedla’ zrelega in zadovoljnega človeka, je pot, ki jo mora utirati vsaka družina zase. In to velikokrat na novo. Vsekakor ni in ne bo priročnika, ki lahko enkrat za vselej odgovori na vprašanje o ravno pravšnji meri demokracije ali ponudi uporaben nasvet za vsako situacijo. Šele ko se dodobra zavemo, da ne bomo deležni razodetja, kako vzgajati otroke, lahko začnemo opazovati lastne otroke brez tančice svojih strahov, pričakovanj, potreb in si omogočimo kreativno obvladovanje težkih trenutkov brez avtomatičnih ali zmedenih načinov reagiranja, ki so ponavadi omejujoči in destruktivni. Prava pot se zdijo tudi samoorganiziranje in združevanje staršev in otrok ter vzajemna pomoč in opora, kar deloma opazimo na spletnih portalih, vendar pri nas praktično ni neposrednih skupnostnih oblik povezovanja, recimo družinskih centrov, ki bi olajšali zahtevno delo krepitve odnosnih in vzgojnih kompetenc. Ravno preseganje zasebniških družinskih duplinic poleg unikatnega ukvarjanja s sabo, ki ga terja sodobno starševanje, predstavlja potencial za širši družbeni razvoj v smeri prepoznavanja medsebojne človeške povezanosti. •

* * * * * *

Članek je bil objavljen v Sobotni prilogi Dela, dne 16. januarja 2010.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja