Razvoj in vzgoja otroka z vidika nevroznanosti

(Tina Bregant)
Nevroznanost je interdisciplinarna veda o živčevju, ki vključuje znanja s področja medicine, biologije, kemije, farmakologije in psihologije. Pogosto potrjuje in utemeljuje, kar intuitivno vedo dobri starši in vzgojitelji. Da bi imeli otroke radi in jih uspešno vzgajali, ni potrebno razumeti biokemičnih procesov, ki se dogajajo v glavi in telesu, koristno pa je poznati vzroke za določeno vedenje in vzgojne principe. Starševstvo namreč pomembno določa razvoj in nastanek biokemičnih sistemov osrednjega živčevja, ki otrokom že v otroštvu, pa tudi kasneje, v odrasli dobi, omogoča srečno in izpopolnjujoče življenje.
Kaj so možgani?
Možgani so želatinast organ, ki je skrit pod lobanjo v naši glavi in nam omogoča, da smo. Njihovo delovanje je kompleksno in zapleteno. Znani rek pravi: «Če bi bili človeški možgani tako preprosti, da bi jih lahko razumeli, bi bili mi tako preprosti, da jih ne bi mogli.«Povprečni človeški možgani tehtajo 1.400 gramov, kar je približno 2 odstotka telesne teže. Porabijo 20 odstotkov vsega kisika, ki je na voljo telesu. V možganih so različne celice: nevroni, ki so odgovorni za večino električnih impulzov, ter celice, ki nevronom omogočajo delovanje: astrociti, mikroglija, oligodendrociti. Njihov obstoj podpira srčno-žilni sistem. V odraslih možganih je 100 milijard nevronov, kar je enako ali celo večje številu zvezd v Rimski cesti. Število možnih povezav med možganskimi celicami pa verjetno presega število vseh delcev v vesolju. Polovica človeškega genoma, približno 12.000 genov, je namenjena možganom in njihovemu delovanju.

Možgani omogočajo nadzor telesne temperature, tlaka in dihanja ter sprejemanje informacij iz okolja s pomočjo čutil in telesne aktivnosti. Z možgani mislimo, sanjamo in čustvujemo. Možgani aktivnosti nadzorujejo, usmerjajo in koordinirajo. Sposobni so tvorbe novih načinov in učenja kompleksnih vzorcev vedenja. Celo na prvi pogled samoumevne veščine, kot so hoja in govor, niso neposredno zapisane v genomu, temveč jih usvojimo šele ob ustreznih priložnostih za učenje v določeni starosti. Kot starši, skrbniki ali vzgojitelji lahko otrokom zagotovimo ustrezne priložnosti za učenje in omogočimo usvojitev veščin.

Poleg usvajanja znanj in veščin omogočajo možgani tudi razvoj lastnega čustvenega sveta. Kdor je domač v čustveno-socialnem svetu, je srečnejši in bolj izpolnjen, lažje se spopada s stresom in kljub težavam, ki jih srečuje v življenju, se počuti zadovoljnega in vitalnega, s težavami pa se spopada in jih uspešno rešuje. S čustveno-odgovornim starševstvom pripomoremo k razvoju otrokovih sprednjih delov možganov in mu omogočimo izpolniti bogat čustveno-socialni svet. Deli možganov, ki so odgovorni za to, da smo sočutni do drugih, da prepoznavamo njihova čustvena in socialna stanja in da se ne prepuščamo impulzom iz evolucijsko starejših predelov možganov, so skriti za našimi očmi. Bolj proti sredini, skoraj za našim nosom, so predeli, kjer poteka nadzor nad bolj prvinskimi nagoni, ko je telo v stanju alarma. Ta predel omogoča razmislek o čustvenih izkušnjah. Višje v predelu las, kjer imajo nekateri prečko, je del, ki nam olajša izostriti pozornost in samozavedanje. Visoko nad sencami je predel, ki nam omogoča načrtovanje, razmislek in izbiro. Našteti sprednji deli možganov se intenzivno razvijajo po rojstvu, vse do pozne adolescence, po nekaterih podatkih pa celo do poznih dvajsetih let. Če vemo, da sprednji predeli pri majhnih otrocih niso razviti, nam ni težko razumeti, da dojenček joka zato, ker je lačen, ne pa zato, ker bi bil poreden ali ker bi nam hotel nagajati. Kot odrasli imamo razvite sprednje predele možganov, naš glutamatni sistem deluje zrelo in lahko zanemarimo občutek lakote, kljub lakoti pa se lahko nasmehnemo ali pripovedujemo šale. Majhni otroci pa tega ne morejo, ker jim njihovi možgani tega ne omogočajo. Imajo namreč dobro razvite primarne predele možganov, ki jim omogočajo preživetje, nimajo pa razvitih predelov, ki te osnovne potrebe nadzorujejo. Zato jih ob osnovnih potrebah preplavijo močni občutki, ki jih ne morejo nadzorovati.

Ali dojenček joka zato, ker hoče nagajati?
Ne, tega dojenček ne more. Njegovi možgani niso razviti do te mere, da bi lahko nadzorovali občutke ob osnovnih potrebah. Dojenček joka zato, ker ga ob osnovnih potrebah, kot so lakota, žeja, spanec, neugodno okolje in tudi pozornost, preplavijo močni občutki, ki jih ne zmore nadzorovati. Ko bo zrasel, se bodo njegovi možgani razvili do te mere, da ob občutku lakote ne bo več jokal, pač pa bo povedal, da je lačen.

Delovanje možganov
Delovanje možganov je kompleksno. Lahko ga razumemo kot selekcijski sistem, ki s prepoznavo vzorca vzpostavlja nove sisteme, ki so lahko vedno različni. Sistemi, ki dobro in hitro delujejo, so vzorci delovanja in mišljenja, ki so v evoluciji, v določenem okolju, pomenili večje možnosti preživetja. Ti sistemi niso rigidni in so zmožni sprememb. Možgani omogočajo, da ustaljene vzorce delovanja in mišljenja lahko spremenimo.

Starši lahko otrokom nudimo okolje, v katerem otroci v največji meri razvijejo in kasneje izkoristijo svoj potencial. V zgodnjem otroštvu se namreč vzpostavijo ključni vzorci delovanja in mišljenja. Kasneje, v odrasli dobi, se ti vzorci lahko spremenijo, a napor in čas, da pride do teh sprememb, je pogosto izjemno velik.

Organizacija možganskih celic ni linearna. Celice so med seboj povezane v kompleksno mrežo. Poenostavljeno jo lahko primerjamo s telefonskim omrežjem: pravilne povezave med centralami so podobne pravilnim povezavam med čutili in možganskimi centri ter možganskimi centri med seboj. Povezave so tudi bolj specifične: od central do hiš in med hišami, torej med nevroni. Tako telefonski sistem kot možgani delujejo dobro, če je sistem delovanja celovit in usklajen.
Nevron si lahko predstavljamo kot drevo. Ko je drevo mlado, je nerazvejano. S starostjo se število vej in vejic veča, nekatere odpadejo, rastejo pa nove. Deblo je telo nevrona, veje so njegovi podaljški: aksoni in dendriti, ki vzpostavljajo med seboj stike preko sinaps. Nastajanje in izgubljanje sinaps je dinamičen proces, podoben brstenju dreves.

Razvijanje in propadanje sinaps
Novorojenčki lahko izgubijo polovico svojih nevronov, še preden se rodijo. Ta proces imenujemo redčenje, pomeni pa propad nepotrebnih nevronov, ki ne dobivajo dovolj signalov. Ob rojstvu ima vsak nevron možganske skorje 2.500 sinaps, v starosti 2-3 let pa se število sinaps poveča na 15.000. V prvem mesecu življenja število vseh sinaps poskoči s 50 trilijonov na 1 kvadrilijon. Če bi tako hitro raslo tudi dojenčkovo telo, bi se v tem času zredil s 4 na 80 kilogramov telesne teže. Sinapse nastajajo, se krepijo ali izginjajo vse življenje, kar imenujemo plastičnost. Sinapse, ki jih uporabljamo pogosteje, se ohranijo in lahko tudi okrepijo. Tiste, ki jih ne uporabljamo dovolj, izginejo. Sinapse, ki se uporabljajo istočasno, se med seboj povežejo in uskladijo. Nastanek in izginotje sinaps lahko primerjamo z obrezovanjem drevja: neuporabne veje obrežemo, ostale veje se okrepijo. Drevo ostane zdravo in se dobro razvija ter dobro rodi.

Dinamični procesi na sinapsah
Dinamični procesi na sinapsah omogočajo obdelavo informacij v otroštvu (t.i. razvojna plastičnost), učenje in pomnjenje še pozno v starost (t.i. plastičnost učenja in spomina) ter nadomestitev izgube funkcije ob poškodbi (t.i. plastičnost, ki jo spodbudi poškodba).
Možgani nam torej omogočajo obdelavo informacij, učenje in pomnjenje še pozno v starost in nadomestitev izgube ob funkciji. Tudi v pozni starosti in kljub morebitnim možganskim poškodbam smo lahko miselno čili in sposobni priučitve novih znanj.

So pa procesi plastičnosti podvrženi okoljskim vplivom: če spodbujamo učenje, bomo spodbujali nastanek, krepitev in ohranitev povezav, ki se jih učimo. Bolečina, okužba in vnetje pa, nasprotno, zavirajo aktivnost nevronov, zato so sinapse podvržene izginotju. Tako lahko pozabimo tudi že dobro usvojena znanja in veščine.

Dinamični procesi na sinapsah nam omogočajo obdelavo informacij, učenje in pomnjenje in nadomestitev izgube funkcije ob poškodbi. Ti procesi, ki se dogajajo v naših možganih, so izrednega pomena tako za nas kot naše otroke, saj otroštvo velikokrat razumemo kot obdobje intenzivnega učenja.

Kaj se dogaja v možganih dojenčka?
V prvih dveh letih življenja se možgani izredno hitro razvijajo. Vzpostavijo se temelji za razvoj govora, učenja, logičnega mišljenja in tudi čustvovanja. Zgodnje otroštvo je kritično obdobje za razvoj večine sistemov v osrednjem živčevju, ki omogočajo veščine in znanja, ki jih potrebujemo kasneje v življenju. V kritičnem obdobju je izredno pomemben vpliv okolja: kakovostna in količinsko zadostna prehrana, priložnosti za usvajanje veščin in prijazno, ljubeče okolje, ki omogočajo optimalno uresničitev prirojenega, genetsko določenega potenciala posameznika.

Moj otrok pri 12 mesecih starosti še ne hodi. Ali ga moram učiti hoje?
Dojenček ima prirojene potenciale pokončne hoje, ki se razvijejo le z bivanjem v človeški skupnosti. Ker je za hojo potrebna usklajenost delovanja živčevja in mišic, skladnost gibanja rok in nog, ravnotežje in ritem, dobra moč vseh mišičnih skupin, orientacija v prostoru, dober občutek za obvladovanje telesa ter dodatne funkcionalne sposobnosti, je hoja pri večini otrok mogoča šele ob dopolnjenem prvem letu starosti. Hoje se ne naučimo prisilno ter s pripomočki, npr. hojico in držanjem za roke, pač pa spontano in skladno z razvojem.

Zato otroka NE UČIMO hoje. Pomembno je, da otroku omogočimo dovolj raznovrstnega gibanja, ne smemo pa ga siliti v hitrejši ali neprimeren razvoj gibanja. V razvoju gibanja obstajajo med nami razlike, saj so gibalne sposobnosti, podobno kot umske in senzorne, pod vplivom dednih dejavnikov. Otroka spodbujajmo, zagotovimo mu varne pogoje, ponudimo mu raznovrstne dejavnosti, predvsem pa spoštujmo njegovo biološko uro.

Organizirano varstvo in počutje otroka
Prehod iz domačega v organizirano varstvo je lahko za otroka velik stres. Ker je obiskovanje vrtca vsakodnevno, ponavljajoče in traja več let, je pomembno, da se v vrtcu otrok dobro počuti in je obiskovanje vrtca zanj prijetno. Neprecenljive pri tem so čustveno tople, strokovno podkovane vzgojiteljice in otrokovi vrstniki. Otroci, ki se v vrtcu dobro počutijo, se igrajo s svojimi vrtčevskimi prijateljčki in so navezani na svoje vzgojiteljice in vzgojitelje, imajo v krvi dokazano nižje nivoje stresnega hormona kortizola.

Stresne situacije in kortizol
Pri otrocih se v stresni situaciji, tako kot pri odraslih, sprošča kortizol. To je počasi delujoč hormon, ki nastaja v nadledvičnih žlezah in nam pomaga odgovoriti in obvladati stres. Če je kortizola preveč in se sprošča predolgo, kar se dogaja pri neugodnem stresu, ki ga imenujemo tudi distres, se razvoj določenih sistemov v možganih poruši, kar lahko vodi k težavam na področju spomina. Zaradi zmanjšane količine serotonina lahko pride do nasilnega vedenja in depresije; nizki nivoji dopamina in noradrenalina pa lahko povzročijo motnje pozornosti. Ob ponavljajočem izpostavljanju otroka (di)stresu lahko dosežemo hipersenzibilizacijo kortizolnega – stresnega odgovora, ki se nato v stresni situaciji vedno znova neprimerno aktivira. Lahko pa stresni odgovor omilimo in omogočimo razvoj hormonskega sistema, ki je kortizolu nasproten. To je sistem endogenih opioidov, med katere prištevamo oksitocin, ki je znan kot hormon sreče in zadovoljstva. V ljubečem in prijetnem okolju lahko razvijemo tudi optimalen dopaminski sistem, ki nam omogoča, da smo radovedni in kreativni.

Mama pravi, naj pustim svojega trimesečnega Maksa jokati, mož pa pravi, da ga moram potolažiti. Kaj naj storim?

Ko dojenček dolgo in močno joka, se v njegovem telesu aktivirajo sistemi, ki delujejo v distresu. Vzdražen hipotalamus sprošča faktorje, ki v hipofizi sprožijo nastajanje adrenokortikotropnih hormonov, ki nato potujejo po krvi do žlez nadledvičnic, ki pričneta sproščati kortizol. Če želimo preprečiti aktivacijo kortizolnega – stresnega otroka, imamo na voljo preprost način, ki ga zagovarja vaš mož. Otroka vzamemo v naročje in ga potolažimo. Naročje predstavlja varno okolje, ki pomiri otrokov sistem pozornosti in budnosti. Toplina naročja in ljubeč telesni stik, kot je božanje in crkljanje , otroka preplavijo z oksitocinom, ki je hormon sreče. Če pa se vam zdi, da je otrok le zdolgočasen, ga zamotite tako, da pritegnete njegovo pozornost, ter tako gradite njegov dopaminski sistem.

Možgani so podvrženi vplivom narave in okolja. Močno, čustveno, odgovorno in varno starševstvo ter ustrezna čustvena stanja imajo zaščitno biološko funkcijo, saj oblikujejo sisteme, ki se lahko kasneje aktivirajo v vsakdanjem življenju in tudi ob stresu. Otroku lahko s prijaznim, ljubečim starševstvom damo popotnico za vse življenje in mu omogočimo, da bo srečen in samouresničen posameznik.

* * * * * *

Tina Bregant je mamica dveh otrok, specializantka pediatrije in mlada raziskovalka. Otroška nevrologija jo je pritegnila po poletnem šudentskem delu v Romuniji 1996. leta,ko se je srečala z romunskimi sirotami. Otroci, ki zaradi odrinjenosti iz ljubečega okolja nikoli ne bodo mogli doseči svojih vrstnikov in izpolniti svojih potencialov, so jo pretresli. Kasneje se je na potovanjih srečala z lačnimi in bolnimi otroki v Aziji, a jo je večkrat presenetilo, koliko ljubezni so bili otroci deležni kljub materialnemu pomanjkanju. V želji pomagati otrokom doseči njihov prirojeni potencial, se je odločila za specializacijo iz pediatrije, doktorski študij pa nadaljuje s področja otroške nevrologije.

* * * * * *

Članek je bil prvič objavljen v majski številki revije Ringarajine iskrice.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja