Reci oprosti!

(Simona Iglič)
Z mlado študentko, takšno, ki veliko vidi in zadosti opazi, se pogovarjava o otrocih. Pa o tem, kako smešno je, da odrasli otroke silimo, da se opravičijo, ko npr. udarijo ali uščipnejo prijateljčka. Kot da bi ta srednje dolga beseda imela kak večji pomen za kateregakoli udeleženca prepira, razen za razsodnika – se pravi odraslega. Pa vendar, mlado dekle vseeno vztraja in pravi, da »žrtvi« pa morda pomaga, ko sliši, da je nekomu žal, da mu je hudo storil. Pa ne vem, če je ravno tako.Mislim, da je prizadetemu otroku veliko bolj mar, da nekdo prizna njegove občutke nemoči, bolečine in morda povratne jeze, kot pa da se ubada z napadalčevim občutkom obžalovanja, ki ga ta tako ali tako po vseh naravnih zakonih ni sposoben razviti tja do 7, 8 leta. Vsaj ne tistega pristnega, ki prihaja iz duše; zaradi številnih izkušenj in naravnega socialnega učenja.

Če ste kdaj natančno opazovali napadenega otroka in njegov izraz na obrazu; ste verjetno zasledili, da mu je pravzaprav močno hudo; ko mora njegov prijateljček poslušati kritike in graje, ker je storil nekaj, kar on – ki jih je sicer dobil po buči, prav dobro razume. Recimo to, kako težko je »ne udariti« nekoga, ki ti je vzel igračko, če si star dve leti in se moraš ves čas boriti za stvari.

Primer:
Ko sva bili s sestro majhni in mi je kdaj pa kdaj ponagajala, in to tako močno, da je vmes posegla mama, sem sama med tem, ko je mama kregala sestro, vedno vpila: Mami pusti jo, pusti jo!
Tako veliko mero empatije premorejo otroci, od rojstva naprej. A žal jo prehitro prekrijejo z občutki krivde. In beseda oprosti tega niti malo ne ublaži. Morda mala žrtev res nestrpno pričakuje tisti izsiljeni oprosti. A ne zaradi sebe, bolj zato, da bo že mir in njegovemu prijatelju ne bo več treba poslušat odraslega vzgajanja in se bosta šla lahko naprej igrat.

Beseda oprosti ima v odraslem svetu veliko težo, čeprav – ali morda ravno zato – jo težko izgovarjamo. In mogoče prav zato tako silimo svoje otroke, da jo izrekajo?! Ne vem. Reči oprosti po tridesetih letih življenja je nekaj povsem drugega kot izreči taisto besedo pri treh. Tridesetletna mamica namreč dobro ve, kako močno lahko boli, če te nekdo prizadene. In če njen oprosti prihaja iz izkušnje bolečine, ne iz bontona, je veliko vreden in tudi njegov zven je drugačen.

Zdaj pa pomislimo, koliko izkušenj bolečine ima naš malček? Če smo ravnali tako, kot je prav, ga varovali in ščitili, ne prav dosti.

Tudi v odraslem svetu je beseda oprosti in z njo povezan občutek obžalovanja močno provokativna in ne paše vedno. Včasih je celo odveč in je na mestu prej kaj drugega.

Primer:
Ljudem, ki so izgubili najbližje v npr. prometni nesreči bo kaj slaba tolažba, da jim voznik, ki je nesrečo povzročil, izreče opravičilo. Veliko več pa bo verjetno vreden objem in sočuten pogled nekoga, ki je doživel isto in ve, kako boli. Pravzaprav lahko »voznikov« oprosti izzove čisto drug občutek, v smislu: »Že tako trpim, a zdaj naj pa trpim še zato, ker ti ne zmorem oprostiti za to, kar si storil?!«.

A otroci zmorejo oprostiti. Se pa ta naravni občutek odpuščanja kaj hitro izgubi, če sami niso deležni instantnega razumevanja in odpuščanja, kakršnega lahko dosežemo le tako, da otroku, ki ščipa, grize, cuka, ne izrekamo – ne verbalno ne z mimiko – nenehnih kritik in graj. Pa ne samo, da jih ne izrekamo, ampak da tudi čisto pristno razumemo in sprejemamo dejstvo, da naš otrok ni zlobni egoistični hudiček, ki nagaja, ampak kratko malo še ne more brzdati fizičnih odzivov na svoje trenutne frustracije.

Kar ne pomeni, da nismo upravičeni do glasnega krika bolečine: »Auuu, kako me to boli!«, kadar smo deležni napada malih prstkov. To je informacija, ki je nadvse na mestu in močno koristna za malega nevedneža, ki morda še nikoli ni izkusil podobnega.

Primer:
Sestrični (štiriletnica ter leto in pol stara deklica) preživljata skupne počitnice na morju. Vsaka s svojo mamo, se pravi vsaka z mamo in teto. Kar ponuja številne situacije za iskanje pozornosti, rivalstvo, tudi ljubosumje. Malčica večkrat dnevno močno uščipne starejšo sestrično, jo pocuka ali povleče; ponavadi pristopi izza hrbta, prikrito in prav nepričakovano. Štiriletnica joka; vsakič in vedno znova. Kaj ne bi!

Mami oz. teti kaj kmalu dojameta, da se bo ta bitka nadaljevala, dokler bodo skupaj; saj malčica kratko malo ne zmore drugače izraziti svojih občutkov ljubosumja, ki pa jih prav tako občuti starejša deklica (le da ta verbalizira: »Zakaj pa samo njo objemaš, mene pa ne!«). Zato se trudita biti ves čas pozorni na male krempeljce in pravočasno zaustaviti napad. Mamicama je jasno, kaj deklici čutita, in da se glede na starost in sposobnost izražata, kot pač se. Torej, krivca ni. Sta le dve žrtvi. Mlajša, ki ne zna drugače ravnati, in starejša, ki jo boli.

Po dveh dneh mamici dojameta, da se konflikt reši v približno pol minute, če vsakič, ko malčica napade sestrično, enostavno odstranita mlajšo deklico ter z besedami in dotikom potrdita (verbalizirata) občutke starejše deklice; »To pa močno boli, a ne. Ves čas te ščipa in cuka!«
In kako vemo, da je to pravi način? Žrtev je neverjetno hitro potolažena in, kolikor se le da, zaščitena. Mala napadalka ne dobiva občutkov krivde, ker izraža, kar čuti ( sčasoma se bo naučila tudi besednega izražanja; npr. ko bo spregovorila), starejša, vedno znova prizadeta sestrična, pa ne občutkov krivde, ker bi bila njena sestrična, ki jo ima na splošno že kar precej rada, vedno znova kaznovana. In še en dokaz: deklici se že čez nekaj trenutkov obnašata, kot da se ni zgodilo nič posebnega.

Pa vendar, kaj je tako narobe s tem, če se otrok počuti malo krivega?
Predstavljajte si, da celo otroštvo nosite nahrbtnik z napisom »KRIV«; vanj padajo različno težke opeke krivde. Mnogo se jih nabere, kaj hitro, že v prvih letih življenja. Kaj boste storili z nahrbtnikom, ko bo postal pretežak. Iz njega boste začeli metati opeke; vsepovsod in kamor bo naneslo. In še preden boste odrasli, bo pol sveta krivega za vse, kar se vam dogaja.

Zelo nemočen in povsem brez osebne odgovornosti ostane človek, ki si ga v otroštvu takole privoščijo.
Kako se bo pa otrok potem naučil, da se tega (grizenja, ščipanja …) ne sme delati? To je naslednje logično vprašanje.

Še vedno je močno zakoreninjeno prepričanje, da so otroci egoistična bitja, katere je treba socializirati v sočutne ljudi, z željo po sodelovanju in konformizmu. Joj, kako se motimo. Odgovor na zgornje vprašanje je sila preprost.

Ne bo se naučil, le začutil bo, kako hudo mu je, ko njegov prijateljček joče. In videl bo, kako ga drugi ljudje tolažimo. In naslednjič, ko bo nekdo njemu storil kaj hudega in ga bo bolelo, se mu bo prikazala slika prijateljčka, ki je včeraj čisto podobno jokal. In morda še ne naslednjič in tudi ne naslednjič od naslednjič, a sčasoma se mu bodo tovrstne izkušnje povezale v novo socialno spretnost, ki bo temeljila na čisti empatiji: ne rani drugega. Pa ne zato, ker je to grdo, ker greš potem v drugo sobo, ker mamica potem kriči nate, da se počutiš zanič in pokvarjenega … ampak zato, ker čutiš, kako to boli.

Kako težko je odraslemu nevzgajati in pustiti, da socializacija steče po naravnih tirih. Kako težko je to narediti vzgojitelju – ta vendar mora vzgajati, kajne?!

Primer:
Zadnjič me je hčerka ponesreči butnila z nogo, ko je plezala. V trenutku, ko me je močno zabolelo, sem se odzvala s krikom in jo okregala, da naj malo pazi, da ne more kar tako brcat. Hčerka je padla v jok; pa ne tisti iz strahu ali jeze. Nekako drugače – precej žalostno je vse skupaj zvenelo. Za trenutek sem pomislila, da ji je verjetno žal, ker me je brcnila, zato sem ji z mirnim glasom rekla, da ni hudega, da me najbrž ni nalašč. In mi odgovori: »Pa mami, jaz nikol nč tazga ne nardim zanalašč!« Kako me je zadelo v moje odraslo srce. Pa kaj za vraga se vendar gremo odrasli, da mislimo, da otroci tako zlonamerno vstopajo v življenje. Le zakaj bi iz ljubega miru hotela deklica brcniti svojo mamo … ali kdorkoli drug, kogarkoli drugega?!

Veliko je takih trenutkov. Spomnili se jih boste tudi sami. Spremlja jih tisti »ta užaljeni« jok, saj ga poznate. Njegov zven je res poseben; zaboli nas, pa ga vseeno preslišimo.

Otroci so od nas, pametnih velikih, takih nesmislov in trenutkov nerazumevanja deležni bržkone kar dnevno. Kaj kmalu začnejo verjeti, da se take stvari pravzaprav res lahko počnejo tudi nalašč – kar tako. Odziv na to je vendar enkraten, bučen. Pa še veliko pozornosti dobiš – nič hudega, če tiste »ta jezne« – važno, da te kdo opazi. Čustva oz. občutki pa se kmalu tako pomešajo, da pravzaprav sploh ni važno, ali si kaj mislil ali ne. Zajokaš in kmalu je vse dobro. Odplaknjeno. Do naslednjega trenutka, ko nekdo spet ni razumel, da ne misliš nič slabega. In potem kot odrasel prenehaš še jokati. In se dogajajo grozote, strahote, tragedije. A ti jih znaš podoživeti le takrat, ko gledaš kakšen srce parajoč film. V resničnem življenju pa je vse nekako zamegljeno, pomešano. In tisti pristni občutek empatije je zakopan nekje globoko globoko, v preteklem času. In ne znaš več čutiti tako močno.

Kakšna škoda, ko pa je čutiti življenje tako lepo!

* * * * * *

Članek je bil objavljen marca 2010 v reviji Ringarajine iskrice.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja