Reci teti hvala

(Piše: Nada Polajžer)

Ko se otrok rodi, ga vidimo prvič in ga tako tudi gledamo. Kot bitje, o katerem ne vemo nič, zato se zelo trudimo razbrati iz njegovega vedenja, kako naj z njim ravnamo. Če kot starši ohranimo svojo občutljivost in intuicijo ter nam razni strokovni in manj strokovni nasveti ali lastne predstave o tem, kaj naj bi ta otrok bil, ne preprečujejo v resnici uzreti njega, lahko vidimo, da nam otrok kompetentno daje povsem jasne in razumljive signale o svojem trenutnem stanju in o tem, kdo je. Ko ni več lačen, se obrne stran od dojke; ko mu je prevroče ali premrzlo, sitnari ali zajoka. To je njegova osebna telesna govorica, ki si jo starši prevajamo v »naš« jezik. »Aha, vidim, da si sit!« Če smo dovolj občutljivi in znamo gledati, komunikacija steče in odnos se zadovoljujoče razvija, otrok pa se tako od nas uči tudi besed, s katerimi se bo lahko ustrezno verbalno izražal o sebi in svojem stanju.

Kmalu otroci izgovorijo prve besede in za vso družino je to velik dogodek, vreden praznovanja. Hkrati pa se veselju pridruži tudi bojazen: otroci nam namreč kmalu tudi z besedami zelo jasno povedo, kaj hočejo, česa nočejo, kaj jim je všeč in kaj ne. In ko nam naš malček jasno pove, da hoče npr. čokolado, se starši ustrašimo in začnemo brezglavo privzgajati vljudnost. Vodi nas strah, da bomo sicer vzgojili sebične, nevljudne individualiste, ki jim ni prav nič mar za druge. Tudi če o tem še ne razmišljamo, se nekje v sebi zavedamo, da jih razvoj vodi stran od domačega gnezda, med druge ljudi, s katerimi bodo morali znati sobivati. Zato jim takoj povemo, da morajo besedo hočem zamenjati za besedo želim, in da je nočem pravzaprav beseda, ki je med prijaznimi ljudmi prepovedana.

Seveda nočem reči, da je z vljudnostjo kaj narobe – še posebej ne, ko se znajdemo med ljudmi zunaj ožjega družinskega kroga, pa tudi doma sta prijaznost in spoštljivost zaželeni vrednoti. A vljudne, družbene govorice se otroci naučijo spontano, če jo starši in drugi odrasli okrog njih uporabljajo: če vidijo, da vljudno kramljamo s sopotniki na vlaku, ali pa smo vljudni s prodajalko v trgovini, si bodo to zapomnili, in ko bodo sami v takem položaju, se bodo tudi sami preizkusili v takem vedenju. Tudi čarobni besedi prosim in hvala bomo od otrok slišali veliko prej, če ju bomo v odnosu z njimi tudi sami uporabljali, kot pa če ju bomo od njih zahtevali z ukazom; nenazadnje takšno ukazovanje ni niti vljudno niti prijazno, tako da s takšnimi potezami (četudi nehote) zanikamo sami svoje zahteve. »Reci teti hvala« je »mantra«, ki jo je slišati vsevprek. Vsakič, ko jo izrečemo pred drugimi, otroka dejansko ponižamo in sami izzovemo »kljubovalno vedenje«.

Problem nastane, ko odrasli tako zelo poudarjamo vljudnost, da v primerjavi z njo otrokova osebna resničnost postane nepomembna : ko otrok ne sme povedati, kaj se mu upira (česa noče) ali kaj hoče, zato da ne bi bil nevljuden. A otroci (in odrasli) se učijo resnice o sebi tako, da jo izražajo v odnosu s svojimi najbližjimi: zdaj hočem čokolado, to sem trenutni jaz.

Dober stik s samim sabo in s tem poznavanje samega sebe je predpogoj za razvoj zdravega samospoštovanja in dobre odnose z drugimi. Če jim to ni dovoljeno, se sicer naučijo igrati predpisano vlogo, izgubijo pa stik s samim sabo ter lastnimi mejami, željami in potrebami. Je torej cena za to, da se naučimo igrati pravo vlogo, prevelika? Če zato nikoli ne spoznamo, kdo smo in kaj hočemo – prav gotovo.


Članek je objavljen na spletnem portalu Mercatorjevega Lumpi kluba, v Familylabovem kotičku za starše.

1 Comment

  1. Prva beseda nasega enoletnima je “ala” za “hvala” 🙂

    Neveeketno, ni?

    Reply

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja