Odgovarja: Jesper Juul

Zdravo! Smo štiričlanska družina z dvema čudovitima deklicama. Mlajša je bila rojena letos poleti, starejša pa je letošnjo jesen dopolnila dve leti. Naša težava oziroma izziv, ki je pred nami, je v tem, da starejša sestrica tepe mlajšo. Včasih jo udari tako močno, da dojenčica zajoka. To se ponavlja skoraj vsak dan, pred približno mesecem dni, ko smo bili na počitnicah, pa se je položaj še poslabšal. Mlajša hčerka je namreč dopolnila pet mesecev in je postala v družini bolj prisotna. Še posebej hudo je, kadar se doji, sedi pri mamici v naročju ali leži na tleh – tedaj jo starejša sestrica »napade«. Do tega prihaja bolj pogosto, kadar očeta ni doma. Oče prihaja domov pozno popoldne.

Glede na to, da je tudi starejša hčerka še majhen otrok, razumeva njeno ljubosumje, ne sprejemava pa njenega vedenja. Poveva ji, da tega ne sme početi in da takega vedenja ne dovoliva. Večkrat sva ji tudi poskusila razložiti, da sestrico udarci bolijo in žalostijo. Doslej s svojim vedenjem ni sprožila drugih posledic kot to, da povzdigneva glas.

Toda vsakič, ko sva stroga, začne starejša hči jokati ali pa ponovno udari. Nekajkrat sva tak odziv ignorirala, vendar sva se ob tem slabo počutila in tudi ne zdi se nama prav, da ga spregledujeva. Zanimivo je tudi to, da mi pride starejša hči povedat, da je udarila mlajšo – če tega sama ne zaznam. Navajena je, da oba starša preživljava ves čas z njo in se ji posvečava in ima očitno težave s sprejemanjem dejstva, da je najina pozornost zdaj namenjena tudi njeni sestri. Poskusila sva se tudi razdeliti tako, da starejša vsaj od enega od naju dobi pozornost in čas. Pred to težavo pri starejši hčerki nikoli ni bilo potrebe po strogi vzgoji. Kaj lahko storiva drugače, da bi se prenehala tako vesti? Ali gre za prehodno obdobje oziroma fazo?

ODGOVOR:

Pravite, da je »navajena, da oba starša preživljava ves čas z njo in se ji posvečava in ima očitno težave s sprejemanjem dejstva, da je najina pozornost zdaj namenjena tudi njeni sestri. Poskusila sva se tudi razdeliti tako, da se vsak ukvarja z eno, zato da starejša vsaj od enega od naju dobi pozornost in čas.« To je zelo lepa poteza, ampak na žalost ne bo rešila vaše težave, pri kateri gre za več kot le za čas in pozornost. Dejstvo je, da ko na lepem postaneš starejši brat ali sestra, doživiš nenadno izgubo. Vaša starejša hči je kratko malo izgubila praktično polovico vsega, kar je imela vse življenje na voljo od svojih staršev. Če uporabim analogijo iz odraslega življenja, je to podobno, kot če bi vaš soprog nekega dne prišel domov z novo žensko in od vas zahteval, da odslej vsi trije do konca svojih dni živite srečno in v medsebojnem razumevanju.

Odziv vaše dveletne hčere je agresivnost oziroma pristni koktejl žalosti, gneva, jeze in občutka, da ni pomembna. Vsa ta čustva pa izraža s fizično ali besedno agresijo. Kar se zdi paradoksalno, je v resnici logično. Otroci sodelujejo s svojimi starši tako, da posnemajo njihovo obnašanje in naredijo vse, da bi se prilagodili njihovim željam in potrebam, zavednim in nezavednim.

Med nosečnostjo, ko ste nosili drugo deklico, je bila starejša hči obkrožena s starši in drugimi odraslimi, ki so v veselem pričakovanju novega družinskega člana izražali radost in ljubezen. Deklica je naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi ta čustva občutila tudi sama, čeprav je bila njena sposobnost razumevanja in predstava o tem, kakšno bo življenje, ko pride nova sestrica, zelo omejena. Ko so čustva veselja, sreče in ljubezni po rojstvu dosegli vrhunec, je po svojih močeh sodelovala tudi pri izražanju teh občutkov. Najverjetneje je to počela ob intenzivnem in nenehnem spodbujanju s strani staršev, starih staršev, prijateljev in nenazadnje sosedov, ki so prišli na obisk prve dneve ali tedne po porodu. Vse te odrasle osebe so oddajale eno samo sporočilo: »To je čista sreča in vsi imamo radi tega novega dojenčka.«

Kljub temu, da obilje izražene ljubezni in nege za novorojenčka pomeni darilo, vse to oteži življenje starejši sorojenki. Čeprav čuti veliko željo po tem, da bi občutila enaka čustva kot odrasli, pa v resnici občuti tudi nekaj, česar očitno ne občuti nihče drug – izgubo! V prvem letu svojega življenja je vašo navzočnost, sočutje, pozornost, odzivnost in zadovoljevanje vseh njenih potreb dojela kot izraz vaše ljubezni do nje. Zdaj pa naenkrat vsega tega dobiva vse manj oziroma si mora vse to deliti, zato se sprašuje, ali jo imate sploh še radi.

Starejša hči je doživela veliko izgubo, pa tega razen nje nihče ne opazi. S svojo izgubo se mora spopasti v samoti. Večina otrok s tem opravi v nekaj mesecih, kljub temu, da jih vmes obtožijo ljubosumja in skušajo »popraviti« njihovo vedenje.

Pravite, da ji poveste, »da tega ne sme početi in da takega obnašanja ne dovoliva. Večkrat sva ji tudi poskusila razložiti, da sestrico udarci bolijo in da jo žalostijo. Razen tega, da povzdigneva glas, njeno obnašanje doslej še ni imelo drugih posledic.« Kadar starši otrokom govorijo reči, ki v kontekstu otrokovega doživljanja niso relevantne oziroma niso povezane s tem, kar otrok dejansko doživlja, strožji glas ne pomaga. Take reakcije staršev dejansko učinkujejo nasprotno, saj potrjujejo otrokov občutek, da ga starši ne marajo več, in da so čustva, ki jih občuti, napačna. V otrokovih možganih je to enako kot »jaz sem napačen, jaz sem slab«. Zato je vaša hči vznemirjena in joka in zato tudi ponavlja svoje sporočilo v upanju, da jo bo končno nekdo razumel.

Če bi bila dveletnica zmožna ubesediti svoja občutja in eksistencialno stisko, bi svoja starša povabila, naj se usedeta in ji prisluhneta. Rekla bi jima nekaj takega: »Zavedam se, da je moja sestrica trenutno za vaju najpomembnejša in da je nebogljena in to bolj ali manj sprejemam. Tudi meni se zdi čudovita in ljubka in veselim se dneva, ko se bova lahko skupaj igrali. Toda trenutno je moja največja stiska v tem, da ne vem, ali me imata rada kot prej, zato sem obupana in besna. Ali mi lahko, prosim, pomagata razrešiti mojo stisko, ker ne želim biti otrok, ki vama ni všeč.«

Toda dveletniki se žal še ne znajo tako spretno izražati, zato si ne morejo pomagati s tako prefinjenimi pristopi. Zato morajo uporabiti mišice, da drugim ljudem pokažejo svojo bolečino, frustracijo in želje. Dveletnik ne potrebuje staršev, ki se izčrpavajo v nemogočih poskusih, da bi zmanjšali njegovo izgubo. Dveletnik potrebuje priznanje oziroma pripoznanje.

Družinam pogosto svetujem, naj se položaja namesto s popravljanjem vedenja, grajanjem in oštevanjem lotijo tako, da rešitev prepustijo očetu. Kajti mnogi očetje preživljajo ob rojstvu prvega otroka podobno obdobje. Na partnerkini lestvici najbolj priljubljenih ljudi na lepem zdrsnejo s prvega mesta na drugo, in to brez prave možnosti, da bi se lahko kmalu spet povzpeli na prvo mesto.

Odrasli moški in oče v nekaj mesecih ugotovi, da je med materino ljubeznijo do otroka in ljubeznijo, ki jo čuti do partnerja, ogromna razlika, zato občutki ljubosumja izpuhtijo.

Dveletna starejša sestrica pa tega ne more. Enako vrsto ljubezni si mora zdaj deliti z drugim otrokom. O tem ne razmišlja, temveč se le identificira z občutki izgube.

V tem trenutku potrebuje od svojega očeta, da jo pelje ven ali da jo vzame v naročje in ji reče nekaj takega: »Razumem, da bi sestrico včasih najraje udarila, čeprav jo imaš rada. Tudi sam se včasih tako počutim. Jaz je sicer ne bi udaril, mi gre pa na živce, da zaseda toliko maminega časa in energije … ampak po moje je bolje, da se navadiva na to … Ali gre tudi tebi na živce ali si samo žalostna, da z mamico nimava več toliko časa zate?«

Te besede morate čutiti iz srca. Kadar jih uporabljate zgolj kot strategijo za doseganje nenasilja, ne delujejo. Če pa jih izrečete iz srca, delajo čudeže. Še posebej, če oče čez nekaj dni partnerki predlaga, da bo poskrbel za dojenčka, zato da gresta lahko z dveletnico sami po svoje, ker je opazil, da pogrešata ena drugo.

Starejši otrok se v takih primerih običajno po približno enem tednu preneha vesti agresivno in začne postavljati lastne meje, saj se nauči da so osebne dileme v njegovi družini dobrodošle in da se lahko v stiski obrne po pomoč staršem.

Kadar opazite, da se vaš otrok »grdo obnaša«, skušajte ugotoviti, s čim se spopada. Veliko se boste naučili ne le o otroku, temveč tudi o sebi.

* * * * *

Kolumna je bila objavljena v rubriki Familylab svetuje na Lumpijevih spletnih straneh.