Samospoštovanje tudi za odrasle

(Jesper Juul)

Okrepiti lastno samospoštovanje je naporno, vendar ni nemogoče.Številni starši mi pišejo in sprašujejo, kako naj pomagajo svojim otrokom, da bi razvili zdravo samospoštovanje, če pa ga njim samim po odraščanju ni ostalo prav veliko.

Pomanjkljivo samospoštovanje se pri odraslih kaže na več načinov, na primer z negotovostjo, nadutostjo, nekateri so preveč samokritični, drugi so prepričani o svoji brezvrednosti, bojijo se kritike in neuspeha, vedno so kritični do drugih ljudi. Manjkata jim sposobnosti samoodločanja in postavljanja mej v odnosu do drugih, čutijo potrebo po popolnem nadzoru, se podrejajo ali so pravi tirani, hočejo biti čim bolj sivi in nevidni, imajo veliko potrebo po statusnih simbolih ali pa se vedejo samouničevalno, se ves čas pred čim branijo, so perfekcionisti ali zlorabljajo alkohol in droge.

Lahko bi nadaljeval, toda najpomembneje je, da imamo tisti, ki smo odraščali s pomanjkljivim ali nezdravim samospoštovanjem, težave z iskanjem svoje »prave velikosti«. Delamo se manjše in neumnejše ali pa večje in pametnejše, kot smo v resnici. Nekateri v vedenju in razpoloženju nihajo med obema skrajnostma. V bistvu pa dvomimo o svoji človeški vrednosti ali smo celo prepričani, da nismo nič vredni.

Zdravo samospoštovanje prepoznamo po tem, da imamo o sebi umirjeno, izdelano in naklonjeno mnenje. Ne gre torej za to, da se imamo za čudovite ali sijajne ali da smo neprestano popolnoma gotovi vase. Zdravo samospoštovanje pomeni, da se sprejemamo takšne, kakršni smo.

Pri samospoštovanju sta pomembni dve vprašanji: kako dobro se poznam? Ali imam pozitiven odnos do tega, kar vem o sebi?

Z leti vse boljši

Pri prvem vprašanju dandanes navadno govorimo o osebnem razvoju. Z leti samodejno postajamo pametnejši, lahko pa si tudi zavestno prizadevamo, da bolje spoznamo svojo preteklost, občutke in odzive, sposobnosti in omejitve, strahove in spolnost, cilje in sanje, izgube in travme, osebni izraz, samozavest in samospoštovanje. Poti osebnega razvoja so številne in raznolike in se raztezajo od psihoterapije do ekstremnih športov, od dela do umetnosti, od zmag do porazov, od ljubezni do izgube. V družini pa se v vsakem trenutku ukvarjamo z dvema izzivoma: z odnosom s partnerjem in z otroki.

Slabo samospoštovanje daje nikalen odgovor na drugo vprašanje – ključne besede so kritiziranje, sumničenje, hladnost ali nasilnost. Začelo se je, ko smo bili otroci, in takrat je to veljalo za odrasle. Pozneje nadaljujemo tam, kjer so odnehali starši, učitelji in drugi. Sodelovali smo zato, ker sta bila naša ljubezen in zaupanje do odraslih tako velika, da smo morali žrtvovati lastno izkušnjo sebe in sveta za njihovo, saj so se pogosto bolj ukvarjali s tem, da bi nas oblikovali tako, kot so sami (in obdobje, v katerem so živeli) menili, da je treba, namesto da bi se zanimali za to, kdo smo v resnici.

Pri odraslih se samospoštovanje vedno razvija v odnosih – čim bolj so ti odnosi ljubeči, naklonjeni in spodbudni, tem boljše možnosti ima samospoštovanje. Prav te lastnosti otroci ponujajo staršem in so tudi (v najboljšem primeru) v jedru odnosov med partnerjema. Otroci starše ljubijo brezpogojno in natanko takšne, kakršni so, vsaj prvih deset let svojega življenja, hkrati pa življenje z njimi prinaša neprestane izzive. Prestopajo naše osebne meje, ker jih ne poznajo, in pogosto nas navdihujejo, da spreminjamo in premikamo meje, ki smo jih imeli, preden smo dobili otroke. Odkrivajo zaloge moči v nas, za katere nismo vedeli, da jih imamo, neprestano in nedolžno nas soočajo z našimi omejitvami. Menim, da noben drug odnos ni tako poln sprejemanja in ljubezni in tako spodbuden za osebni razvoj kot prav odnos med starši in otroki. Je pa seveda potrebno, da so starši pripravljeni ta odnos videti kot obojestranski proces osebnega razvoja, ne pa kot igro vlog, v kateri odrasli vse vedo in znajo in kjer na koncu zmagata tiranija in perfekcionizem.

Temelj samospoštovanja je izkušnja, da smo dragoceni za življenje drugih ljudi, in prav to doživljajo naši otroci, če smo sposobni odnos videti kot medsebojni proces osebnega razvoja (z odraslimi na sprednjih sedežih). Hkrati pa želimo videti, da je otrokom dobro in da se razvijajo, in tako potrjujemo svojo vrednost. Tako preprosto je vse skupaj.

Zahtevno

Vendar ni vse samo preprosto – tudi zahtevno je. Svojemu perfekcionizmu moramo pogledati v oči in se ga lotiti. Razkriti moramo negotovost, ki se skriva za nadutostjo, in začeti znova.

Razumeti moramo, da naša potreba po nadzoru pomeni nezaupanje, zato se ji moramo upreti in se naučiti, da jo nadomestimo z resnično nego. Uvideti moramo, da je naša želja, da bi imeli »prilagojene« otroke, v resnici egocentrična, in jo nadomestiti z željo, da bi spoznali otroke, kakršni smo bili nekoč. Naučiti se moramo uravnovesiti lastno potrebo, da se počutimo potrebne, z otrokovo potrebo, da se počuti dragocenega. Nehati se moramo igrati starše in se naučiti biti starši. Iskati moramo lastni osebni izraz in se otresti potrebe, da bi naredili tako, kot je »prav«.

Če človek odraslost doseže s pomanjkljivim samospoštovanjem, to pomeni vseživljenjski boj za krepitev samospoštovanja.

Dobra novica pa je, da se stvari izboljšajo že na samem začetku tega procesa. Takoj ko človek zase lahko reče: »Ne spoštujem se prav posebno,« namesto da bi si to poskušal prikriti, se zmanjšajo občutek krivde, samokritičnost in sram. Nekatere vzgojne metode, »orodja« za reševanje sporov in podobno včasih kratkoročno okrepijo starševsko samozavest pri igranju vloge, nikoli pa ne spodbudijo rasti in razvoja ene ali druge strani. Samo odložijo trenutek, ko si morajo odrasli pogledati v oči, in zavlačujejo ali zavirajo razvoj zdravega samospoštovanja pri otrocih.

Eden od najboljših načinov za krepitev otroškega in starševskega samospoštovanja, je, da odrasli redno z besedami izrazijo to, kar so se naučili o sebi v kakšnem težkem obdobju, in da otrokom preprosto povedo, kako so ga doživljali. Namesto tradicionalnih čestitk ob pomembnem dogodku naj se starši na primer ob birmi ali koncu osnovne šole z nekaj besedami zahvalijo za to, česar so se v zadnjih 14 letih naučili, namesto da govorijo o otrokovi osebnosti in odraščanju. Ko nekaj izrazimo z besedami in začutimo, da je resnično (ker se dotakne obeh strani), to postane naravni del nas samih in tako okrepi naše samospoštovanje. Jezik ni edini način za osebno izražanje, toda v takšnih okoliščinah ga je skoraj nemogoče nadomestiti s celo najbolj pomenljivim molkom ali najskrbneje izbranim darilom.

* * * * *

Kolumna je bila objavljena v rubriki Familylab svetuje na Lumpijevih spletnih straneh.

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja